Psihoterapevt
S partnerjem sva skupaj pol leta ampak vsak na svojem naslovu. Vidiva se enkrat mogoče dvakrat na teden saj sva oddaljena 70 km. ima štiri otroke, ki ne živijo z njim jih pa ima vsak drug vikend in ob sredah. Jaz imam enega otroka. Bivša mu še vedno nagaja, čeprava ima stike z otroci dogovorjene z odločbo sodišča.
Vse skupaj to ni noben problem. Otroci so na prvem mestu in prav je tako.
Kaj sploh je problem? Problem je pri meni, saj se z njim pogovarjam le to, da ga imam neskončno rada, da ga pogrešam, da komaj čakam, da ga vidim. On pa je s tem seveda preobremenjen, saj pravi, da se eno uro na dan po telefonu samo o ljubezni pogovarjava. Res mu težim. Oba sva stara čez 40 let. Ne znam si pomagati pa bi vas prosila, če bi mi namenili kako vzgojno in toplo besedo, ker ne vidim izhoda. Sem bila pa prej osem let samska. Pa sem spoznala njega, ki mi veliko pomeni. Samo preveč ga obremenjujem. Ne znam si pomagati. Sem potrta, pri srcu me boli. Razmišljam, da grem po antidepresive, ker mi tudi do hrane ni. Včeraj je rekel po telefonu, da me bo poklical pa ne verjamem, ker ima ta vikend otroke pa še cel drug teden, ko so počitnice. Še diham težko. Pred osmimi leti me je mož zapustil pa ne zaradi tega, ker naj bi ga imela več kot rada ampak je prišlo do nesporazumov. Takrat sem bila v depresiji in težko prebolevala, pa še majhnega otroka sem imela. Danes mi je pa spet težko.
Zanima me ali lahko hotro pridem do psihoterapevta, ker se nimam s kom pogovarjati. Hvala, ker ste me brali pa prosim za kako vzpodbudo, že tako so moja čustva na dnu.
Vsaj tu lahko pokažeš malo več samozavesti. Saj pa nas ne nadleguješ. 🙂
Je tvoj problem v tem, da si odvisna od odnosov ?
Si lahko sama s sabo srečna in zadovoljna ?[/quote]
Odvisna od odnosov, mislim, da nisem. Sem bila prej osem let sama, zdaj pa sem nekoga spoznala pa mi je v redu ampak si ne znam pomagat. Preveč sem odprta do njega, vse bi naredila zanj, govorim mu kar bi moral on meni, da ga imam neskončno rada, da ga pogrešam in ljubim. On pa ima svoje probleme in veliko drugega dela.
Tvoj način zna biti zelo obremenjujoč za moškega. Saj to temelji na posesivnost ali pa je v ozadju le nora zaljubljenost. Če ga mogoče idealiziraš….
Če se v odnosu ne počutimo svobodne, potem nas takšen odnos utesnjuje in izgubi smisel.
Zakaj pa se je končal tvoj prejšnji odnos ?
Si bila že prej kdaj takšna in moškega obremenjevala ?
Tvoj način zna biti zelo obremenjujoč za moškega. Saj to temelji na posesivnost ali pa je v ozadju le nora zaljubljenost. Če ga mogoče idealiziraš….
Če se v odnosu ne počutimo svobodne, potem nas takšen odnos utesnjuje in izgubi smisel.
Zakaj pa se je končal tvoj prejšnji odnos ?
Si bila že prej kdaj takšna in moškega obremenjevala ?[/quote]
Hvala, ker se pogovarjaš z mano. Imam občutek, da me partner ne bo več poklical.
Res je, da je moj način obremenjujoč. Če se postavim v njegovo kožo, bi ga jaz zapustila.prejšnji odnos se je končal, ker se nisva imela več o čem pogovarjati, vse se je vrtelo le okoli najinega sina. Midva pa sva se odtujila. Kreganje. Prevaral me je. Pa sem to izvedela šele, ko je odšel od doma. Njega nisem z ljubeznijo obremenjevala. Videvala sva se vsak dan, ko sva bila še fant in dekle. Imela sem ga rada. Tega novega partnerja pa obremenjujem in seveda tudi sebe s tem mogoče zato, ker se bojim, da ga bom izgubila. Vem, da ga bom prav zaradi tega.
Ena izmed teorij je, da je v vsakem “odraslem” človeku neko sozvočje treh delov “osebnosti” (predstavljaj si kot tri kroge), in sicer: starš, odrasli in otrok. In delujemo skozi te tri značilnosti. Ali delujemo kot starši, torej si (ali komu drugemu) nekaj ukazujemo, kar moramo/se mora narediti, se jezimo, če ni tako ipd., ali kot otroci, da se česa bojimo, če ne bo tako in tako, ali pa ravno kontra, da smo pretirano brezskrbni, najbolj idealno pa je, če delujemo kot odrasli. Da nekako situacijo miselno predelamo, brez ekstremnih občutkov, in potem lažje tudi ob negativnih občutkih, kot je strah, vseeno stvari nekako držimo pod nadzorom, da se nas strah pretirano ne polašča in nas ne hromi oz. sili v nekaj, za kar miselno vemo, da za nas ni “dobro”.
Mislim, da je pri tebi to zadnje, da pri dojemanju tega partnerja razmišljaš in deluješ kot otrok. Bi bilo zelo smiselno, da ozavestiš od kod ti ta strah, da najdeš začetek tega strahu, pobrskaj po svojem otroštvu (to (ta način razmišljanja) se namreč oblikuje nekje do 7-8 leta starosti, to glede let nisem ziher), in da ga potem tako miselno predelaš, da ga boš lahko kontrolirala. Ko se enkrat spoznaš tako dobro, potem boš vedela kaj narediti, kdaj narediti… da te tvoja dejanja, miselnost, ne bodo odvračala od sreče, pomirjenosti… pa naj bo to same s sabo, ali pa s partnerjem/-i.
Ena izmed teorij je, da je v vsakem “odraslem” človeku neko sozvočje treh delov “osebnosti” (predstavljaj si kot tri kroge), in sicer: starš, odrasli in otrok. In delujemo skozi te tri značilnosti. Ali delujemo kot starši, torej si (ali komu drugemu) nekaj ukazujemo, kar moramo/se mora narediti, se jezimo, če ni tako ipd., ali kot otroci, da se česa bojimo, če ne bo tako in tako, ali pa ravno kontra, da smo pretirano brezskrbni, najbolj idealno pa je, če delujemo kot odrasli. Da nekako situacijo miselno predelamo, brez ekstremnih občutkov, in potem lažje tudi ob negativnih občutkih, kot je strah, vseeno stvari nekako držimo pod nadzorom, da se nas strah pretirano ne polašča in nas ne hromi oz. sili v nekaj, za kar miselno vemo, da za nas ni “dobro”.
Mislim, da je pri tebi to zadnje, da pri dojemanju tega partnerja razmišljaš in deluješ kot otrok. Bi bilo zelo smiselno, da ozavestiš od kod ti ta strah, da najdeš začetek tega strahu, pobrskaj po svojem otroštvu (to (ta način razmišljanja) se namreč oblikuje nekje do 7-8 leta starosti, to glede let nisem ziher), in da ga potem tako miselno predelaš, da ga boš lahko kontrolirala. Ko se enkrat spoznaš tako dobro, potem boš vedela kaj narediti, kdaj narediti… da te tvoja dejanja, miselnost, ne bodo odvračala od sreče, pomirjenosti… pa naj bo to same s sabo, ali pa s partnerjem/-i.[/quote]
Dobro napisano. Kaj se je dogajalo v mojem otroštvu in kaj v moji družini. Kot dojenčico me je velikokrat pazil moj starejši brat. Kot se je večkrat pohvalil me je prevračal z vozičkom in ko sem padla z njega me je dal zopet vanj in spet divjal naokoli po njivah. Ko sem bila malo starejša in ko sem se česa ustrašila sem postala vsa trda, pomodrela, prenehala dihati in izgubila sem zavest. Mami je govorila, da imam epilepsijo kar pa ni res. Danes vem, da so bili to panični napadi. Brat me je spolno zlorabljal od pribl. 6 leta pa tam do nekje 12. leta seveda ne vsak dan. Le občasno. Nikdar s penisom ni prodrl v nožnico. Se je le igral, če lahko temu tako rečem, čeprav vem, da je to spolna zloraba. Brat je pri 21 letih storil samomor, moja mami, njena sestra in njena hči imajo potrjeno shizofrenijo. Jaz pa teh težav sicer nimam, sem pa malo bolj občutljiva. Danes sem zelo žalostna, ker mislim, da me bo partner zapustil in to res težko prenašam. Res rabim pogovor pa bojim se noči, ker bom težko spala. Hudo je, že cel dan jočem. Želim se spremeniti.
Ena izmed teorij je, da je v vsakem “odraslem” človeku neko sozvočje treh delov “osebnosti” (predstavljaj si kot tri kroge), in sicer: starš, odrasli in otrok. In delujemo skozi te tri značilnosti. Ali delujemo kot starši, torej si (ali komu drugemu) nekaj ukazujemo, kar moramo/se mora narediti, se jezimo, če ni tako ipd., ali kot otroci, da se česa bojimo, če ne bo tako in tako, ali pa ravno kontra, da smo pretirano brezskrbni, najbolj idealno pa je, če delujemo kot odrasli. Da nekako situacijo miselno predelamo, brez ekstremnih občutkov, in potem lažje tudi ob negativnih občutkih, kot je strah, vseeno stvari nekako držimo pod nadzorom, da se nas strah pretirano ne polašča in nas ne hromi oz. sili v nekaj, za kar miselno vemo, da za nas ni “dobro”.
Mislim, da je pri tebi to zadnje, da pri dojemanju tega partnerja razmišljaš in deluješ kot otrok. Bi bilo zelo smiselno, da ozavestiš od kod ti ta strah, da najdeš začetek tega strahu, pobrskaj po svojem otroštvu (to (ta način razmišljanja) se namreč oblikuje nekje do 7-8 leta starosti, to glede let nisem ziher), in da ga potem tako miselno predelaš, da ga boš lahko kontrolirala. Ko se enkrat spoznaš tako dobro, potem boš vedela kaj narediti, kdaj narediti… da te tvoja dejanja, miselnost, ne bodo odvračala od sreče, pomirjenosti… pa naj bo to same s sabo, ali pa s partnerjem/-i.[/quote]
Dobro napisano. Kaj se je dogajalo v mojem otroštvu in kaj v moji družini. Kot dojenčico me je velikokrat pazil moj starejši brat. Kot se je večkrat pohvalil me je prevračal z vozičkom in ko sem padla z njega me je dal zopet vanj in spet divjal naokoli po njivah. Ko sem bila malo starejša in ko sem se česa ustrašila sem postala vsa trda, pomodrela, prenehala dihati in izgubila sem zavest. Mami je govorila, da imam epilepsijo kar pa ni res. Danes vem, da so bili to panični napadi. Brat me je spolno zlorabljal od pribl. 6 leta pa tam do nekje 12. leta seveda ne vsak dan. Le občasno. Nikdar s penisom ni prodrl v nožnico. Se je le igral, če lahko temu tako rečem, čeprav vem, da je to spolna zloraba. Brat je pri 21 letih storil samomor, moja mami, njena sestra in njena hči imajo potrjeno shizofrenijo. Jaz pa teh težav sicer nimam, sem pa malo bolj občutljiva. Danes sem zelo žalostna, ker mislim, da me bo partner zapustil in to res težko prenašam. Res rabim pogovor pa bojim se noči, ker bom težko spala. Hudo je, že cel dan jočem. Želim se spremeniti.[/quote]
Nujno psihoterapevt ali psihiater. Ne rabiš se delat močne, pusti da ti nekdo pomaga. Veliko groznega si preživela in tudi v krvi preži veliko nevarnosti.
Jaz bi na tvojem mestu šla do svojega zdravnika, da ti pod nujno napiše napotnico. Mislim, da potem ne bi smela čakati na terapijo predolgo. Če pa si lahko finančno to privoščiš pa že danes začni iskati primerno rešitev.
Jaz sem veliko dobrega slišala o hipnoterapiji, katera je usmerjena ravno v to kar tebe teži. Podzavest, ki se izoblikuje do 12 leta starosti. In od tu vse kar nas zavira, ovira, omejuje itd….tudi izvira.
Jaz resnično upam, da najdeš najboljšo pot za sebe.
Mi je hudo, ko to berem..
In ti verjamem, da tebi prav tako, saj so izkušnje del tebe in bodo vedno del tebe.
Lahko le spremeniš svoj pogled na preteklost, da si s preteklostjo čimbolj pomirjena, kar ti omogoča, da živiš čim bolj svobodno v tem trenutku.
Zato ti ne preostane drugega, kot da sprejmeš preteklost. Pa čeprav je ravno to tisto najtežje. Ker si to želiš, se v tebi pojavlja ta ogromna in pretirana želja po ljubezni in pogovorih. Saj le ljubezen zdravi naše rane. Ljubezen pomeni sprejemanje in le z ljubeznijo lahko sprejmeš sebe in svojo preteklost.
Po drugi strani pa tvojo silno potrebo po ljubezni moški dojemajo kot posesivnost in obremenjevanje, saj deluješ precej zahtevno in pogosto nezadovoljno.
Zaradi tega se potem moški umakne….
Res v drugih iščemo tisto, kar pri sebi pogrešamo. A ta želja ne sme biti pretirana, ker potem več drugemu ne dopuščamo svobode in samo še zahtevamo.
Zato naj bo tvoj cilj to, da boš sprejela sebe in bila v sebi pomirjena, kolikor boš lahko. Šele potem bo tudi drugi tebe sprejel lažje.
Hvala vam. Res mi je hudo, ker me partner danes ne pokliče in kar naprej sem utrujena. Tudi v hrbtu me boli pa jesti ne morem. Vem, da če bi me partner danes poklical, ga ne bi obremenjevala z ljubeznijo. Mi pa je poslal sms z besedilom
Sporočam vam, da se mi je pokvaril telefon. Lp
Zamenjal je operaterja in mu mogoče nova št. še ne dela, čeprav sem dobila na telefon neko neznano št. z 040…
Ima pa tudi moj mail pa se ne javi, jaz pa se vzdržujem, da ga ne motim.
Grozno se počutim pa tudi mojega očeta skrbi zame. Moj sin pa je tudi zbegan.
Če bo stanje isto bom šla jutri k zdravnici.
Tudi če stanje ne bo isto, prosim če greš k svoji zdravnici. Zdaj v tem trenutku ti lahko priporočam samo kakšno knjigo, da zaposliš misli.[/quote]
Hvala tudi tebi. Bom šla k zdravnici. Prosim, če mi lahko priporočiš kakšno knjigo, kakšen naslov pa avtorja. Bom šla v knjižnico.[/quote]
Jaz sem mislila v tem trenutku- da vzameš kakšno knjigo in bereš (če imaš kakšno doma). Pusti telefon, nehaj utrujat misli s tem kaj, kdo, zakaj itd. Čisto vse se bo uredilo točno tako kot se mora, boš videla. Vsaka stvar rabi svoj čas in ko dozori, se stvari odvijejo točno tako kot jim je namenjeno.
Jaz sicer nisem pristaš teh knjig za samopomoč- sem jih nekaj prebrala iz firbca, ampak nekega učinka nimajo. V spominu mi je ostala samo ena in to je Zdaj! Resnično tvoj je samo ta trenutek->Eckhart Tolle. Taka malo bolj realna tema, ki je izvedljiva tudi v vsakem trenutku, samo trenirat je treba.
Drži se.
K.
Umiri se!
Zadihaj globoko in se ozri okrog sebe. Vidiš svojega otroka in očeta, ki jih spravljaš v skrbi, otroka pa v tako zbegano situacijo, da ne razume kaj se z mamo dogaja, ker te ne pozna take.
Glej ni edini moški na tem svetu in če gresta narazen, pač gresta. Življenje je polno vzponov in padcev, treba se je navadit jih premagovat.
Skušaj se vzdržat, da ga ne kličeš, ker roko na srce, da ti nekdo seva nad glavo in ponavlja eno in isto, daš občutek človeku, kot da nima sposobnosti dojemanja. Ljudje smo tudi bitja, ki potrebujemo svoj mir, sploh, če imamo kake težave, ki jih moramo rešit. Lahko tudi sam ima probleme, pa bi mu lahko tudi njemu prišel prav kak pogovor, ne pa, da ga skozi sprašuješ glede ljubezni in da ti izkazuje čustva. Glej pogovor, pogovor in še enkrat pogovor je tisti, ki težave rešuje, ne najedanje, to te prej spravi v nevoljo in požene v beg.
Pojdi čim prej k osebni zdravnici in jo prosi, da ti da napotnico za psihologa, prej bi ti predlagala psihiatra. Reči ji, da bi bilo nujno, ker tako ti bo potem na napotnico napisala stopnjo nujnosti. Vprašaj jo, če ti lahko predpiše zdravila. Dobro bi bilo, da ti za začetek, da blaga pomirjevala, hkrati pa začni jemat antidepresive, saj le ti potrebujejo nekako 3 tedne, preden začnejo delovat. Pomirjevala pa le samo za začetek, saj je nevarno, da postaneš od njih odvisen.
Pojdi v družbo med ljudi in se zamoti. Če nimaš nobenega, ki bi ti prisluhnil ali pa, da rabiš družbo je tudi prebiranje foruma in vključevanje v debate zelo, zelo dobro in koristno za tebe. Poskušaj si dobit tudi kak hobi v katerem se bosta zabavala skupaj s svojim otrokom. On rabi mamo, ne pa razvalino! Malo kruto je lahko napisano, samo tako je in ne zatiskaj si oči.
Draga Iskrena, hvala. Sedaj se bom za začetek pogovarjala s psihoterapevtom po elektronski pošti, da mi da kakšna navodila. Potem pa po vrsti reševat poti v mojih možganih. Vsekakor potrebujem pomoč. Drugače lahko zgubim sebe, moj otrok in starši pa mene. Ne mislim na samomor ampak govorim o psihičnih težavah o psihični razvalini. Take me ne rabijo.
Res rabim pogovor. Se mi zdi bolje kot tableti. Če bo to pomagalo bom zmagala.
Forum je zaprt za komentiranje.