nisem brez napak
Pozdravljeni vsi, ki boste prebrali to.
Sem v lepih, zrelih letih, po srcu še majhna punčka, po nagajivosti najstnica, po življenjskih izkušnjah oma, po posteljnih izkušnjah pa skoraj devica. Torej se mi je dogajalo marsikaj v življenju, na vsako dobro stvar se je nagrmadilo cel kup slabih. Kot da mi ne sme biti preveč lepo v življenju. Že otroštva ni bilo pravega, tako da se človek privadi nekemu čudnemu toku življenja.
Kljub temu pa me vedno bolj daje občutek, da mi v življenju nekaj manjka, da nekaj moram spremeniti. Imam otroke, od samostojnega do šolarja, moža, ki ni pijanec, me ne tepe, zanj bodo vsi trdili kako je super, idealni moški, zna kuhati, prati, pospravljati, likati…. Ni da ni. Res bi si ga želela vsaka ženska. Kdor ga bolje pozna, ve, da se za fasado skriva marsikaj. Vedno bolj se karakterno razlikujeva, poglede na življenje dobivava totalno različne… Jaz recimo moža pohvalim, če ga prizadenem se mu opravičim – on nič. Še več – nekoč po pomoti udaril z lato v obraz, ne da bi rekel oprosti. Ne, začel se je dreti name, kaj plazim tam ter se nastavljam (to, da sva delala skupaj in da je vedel kje sem, ni bilo pomembno). Tudi ko je videl modrico je samo izjavil – sama si kriva, bi se pa umaknila. In to je samo ena izmed stvari. Kolegica je bila zadnjič na kavi, se pogovarjava o resničnostnih šovih, ugotavljava karakterje, malo ogovarjava kakšni so…ugotavljava kdo koga ogovarja, kdo je po najinem mnenju dokaj realen… pristopi moj mož in reče, kaj že zopet govorim bedarije, da vsi pa res niso takšni kot jaz govorim, da se ne bodo vsi obnašali po mojih željah in se naj spustim na realna tla. Obe s kolegico ga pogledava in utihneva. Nato se vstane in odide – mož, namreč. Jaz sem se ji opravičila, da ni tako mislil verjetno, da je slabe volje, ona pa me je samo vprašala, če ima spet težave. Nato se je hitro pobrala domov. Nikoli se ne strinja z mano, ne verjame določenim zadevam (nikoli se mu nisem zlagala!), če mu slučajno kaj svetujem, kar seveda nima smisla, ker tako nič ne vem!, bo še celo kontra naredil, samo da ne bo po moje. (smešna zadeva – želela sem stopiti med v mikrovalovni, ampak ga bo on. Mu rečem da naj presipa v posodo ni želel, ker bo naredil po svoje. In na koncu smo vrgli med vstran, kajti plastika se je stopila in med stekel po mikrovalovni. Samo, ker sem jaz rekla naj prelije, moral pa je dati kontra meni). Mislim, da to ni več ne smešno, ne pametno. Če ga pa kdo pohvali (služba, kolegi, mama, je še huje… cel teden hodi kot pav, zviška gleda na vse, ne pomaga, najeda… ni da ni. Dokler spet ne pride bolj v realo nazaj. Mene je tako spreminjanje karakterja že čisto pobilo na tla. Ne vem več kaj storiti, da bo v redu. Če sem doma ni v redu, če kam grem ni v redu, če kdo pride ni ok, če ni nikogar – zakaj nihče ne pride… Kako naj koga povabim, če ne vem ali mu bo prav? Ker sem mesec dni nazaj rekla za njegovega kolega da ima prevelik ego ter da se svet ne vrti zaradi njega je bil tako užaljen name. Da mi nobeden njegov kolega ni všeč ter je že vse izgubil zaradi mene. Seveda je zadeva drugačna – eden ga kliče samo ko ga potrebuje, drugi pride ko se doma skrega, ali pa ga žena natera od bajte, da ima mir, drugi se je zapil in tako visi v gostilni, spet drugi ima poleg žene dve ljubici, seveda mu ne ostane nič časa… Same zvezdice ima za kolege. In zaradi takih super kolegov sva že imela težave, ker mu je eden napeljal neko žensko, s katero se je mož spečal, dokler nisem izvedela in naredila haloo (ona ali jaz!!!). Ampak… sedaj pa razmišljam, da če bova še naprej vozila skupaj v jesen življenja, si bo potrebno najti popestritev, da bom vzdržala ob tem spremenljivem moškem. Ne me obsojati, prosim, saj sem tudi možu namignila, da če me bo vedno bolj zaničeval, bom morala najti nekoga, ki mi bo znam pokazati, da še nekaj veljam. Pa se je samo smejal in rekel – ljubica, spusti se na realna tla, nisi več najstnica, čeprav se tako obnašaš. In to me je še bolj prepričalo, da pogovor z njim nima več smisla. Ne gane ga, če mu povem da me je prizadel, ne pomaga če prosim, da kaj skupaj narediva, da bom tudi jaz malo ležala pred TV tako kot on, … ne samo ON, ON – njegove želje so zakon, moje pa…. ko mu pač se zljubi. In saj pravim – ni slab, ampak trenutno sva v začaranem krogu – on me zaničuje, jaz včasih klubujem in kaj ne naredim (prej sem delala zunaj ter v hiši vsa dela), ampak dolgoročno tako ne bo šlo.
Pri človeku, ki si je vas izbral za življenjsko sopotnico ste samoumevna, to boste zelo težko spremenili, še težje bo zbiti njegov ego. Obnašanje, kakor ga opisujete je odraz samozadostnosti, večvrednosti in samopomembnosti. Predlagam, da se pričnete vesti po njegovo, morda se bo potem zbudil, če pa ne tudi neke škode ne bo; človek, ki se je odločil za življenje v dvoje ne pomeni, da se mora zato odpovedati vsem svojim željam oz se vedno prilagoditi/podrejati nekomu drugemu, trajno prilagajanje se mora odražati v obeh smereh pri obema, če tega ni, nima smisla. Mislim, da vas (več) nima rad, ste pa močno vplivali na to, da je samega sebe (mnogo preveč) vzljubil.
Vzemi si čas, otroke pelji v varstvo (si mislim da bodo burne razprave) potem pa domov razčistit zadeve. Vsak se je kdaj znašel v težkih situacijah, ampak pogovor ti bo razsvetlil celotno zadevo. Če vidiš, da je bolj monolog (s tvoje strani) ga postavi pred dejstvo, da greste vsak po svoje in od tu dalje se drži svojih načel in bodi samozavestna. V kolikor ne želiš proč od njega boš trpela še hujše ponižanje in še vse drugo, ti pa boš postala še bolj zagrenjena in se spraševala po smislu življenja. Veš tu lahko vprašaš za mnenja, ampak na tebi bo, da zadeve spelješ naprej. Definitivno pa ne furaj svojega vzorca iz otroštva, ker tvoji otroci ti ne bodo hvaležni za to, prej ti jo bodo servirali na pladenj.
Zamisli se nad svojim življenjem! How come, how long
Pozdravljena!
Jaz mislim, da ti pogovor ne bo nič koristil. Mož te ima za samoumevno. Imej se rada, vzami si čas zase, oddidi kam na dopust, oddidi k staršem za par dni. Naj poskusi sam.
Pošlji si šopek rož s kakšno lepo vizitko, kupi si novo obleko, spremeni pričesko.
Bodi SAMOZAVESTNA, in se mu ne pusti več , da te bo žalil in te imel za samoumevno.
Tudi ti si človek in živi se samo enkrat.
Pa veliko sreče!
In kako to in zaradi kakšnega razloga je postal takšen ?
Kar si napisala, je seveda le ena plat zgodbe in imam občutek, da je zaradi tvojega najedanja in tečnarjenja velikokrat popustil, zaradi česar se je v njemu kopičila jeza in občutek, da ga želiš imeti pod nadzorom.
Zato te tako moti in meniš, da so pomembne le njegove želje. Kolikokrat pa je bilo po tvojem, tega pa ne vidiš in ne znaš ceniti.
In kako to in zaradi kakšnega razloga je postal takšen ?
Kar si napisala, je seveda le ena plat zgodbe in imam občutek, da je zaradi tvojega najedanja in tečnarjenja velikokrat popustil, zaradi česar se je v njemu kopičila jeza in občutek, da ga želiš imeti pod nadzorom.
Zato te tako moti in meniš, da so pomembne le njegove želje. Kolikokrat pa je bilo po tvojem, tega pa ne vidiš in ne znaš ceniti.[/quote]
Če je kdaj popustil in mu ni odgovarjalo – sem mu jaz kriva? Nikoli nisem vsiljevala svoje volje in šla preko žrtev do cilja. Vedno sem želela reševati zadeve skupaj, kjer oba pač izraziva svoje želje. Če jih je imel, bi lahko rekel, a ne? Pa da ne bo pomote – ni to bilo tako pogosto, da me bo kdo držal za te besede. Že pri nakupu parcele – sama sem jo našla (po njegovih navodilih), vendar mi ni bila všeč, ampak je vztrajal da to in pika. Že leta nazaj, ker že leta in leta živimo v tej svoji hiši! Torej če pogledamo je že od nekdaj bilo vse po njegovih željah bolj kot mojih. Brez njega sem edino 1x naredila nekaj, pa še to sem mu povedala kaj bom ob priliki.. In ni rekel, da naj ne. Tako da …. nisem zmaj od žene, res pa, da tudi idealna nisem. In idealnega moža ne iščem, samo trdim, da se vedno bolj razhajava v pogledih na življenje. Res pa tudi, da prej so bili otroci v ospredju, sedaj pa ne več toliko in je več časa za ukvarjanje najinih osebnih odnosov. In sedaj vidim kar prej ni bilo tako v ospredju zaradi drugih stvari.
Aha, torej sem te pogruntal! Na nekom moraš viseti! Sama si nesposobna in raje jamraš na MON-u![/quote]
Pogruntal jo je tudi on, zato pa se “lahko” tako obnaša.
saj je jasno … kar se koga tiče — na to bolj rezonira ☺ (aka: če mačku stopiš na rep zacvili)
ne vem pa, kakšna razlika je pri ženskah med nezadovoljna in nezadovoljena ☺
In kako to in zaradi kakšnega razloga je postal takšen ?
Kar si napisala, je seveda le ena plat zgodbe in imam občutek, da je zaradi tvojega najedanja in tečnarjenja velikokrat popustil, zaradi česar se je v njemu kopičila jeza in občutek, da ga želiš imeti pod nadzorom.
Zato te tako moti in meniš, da so pomembne le njegove želje. Kolikokrat pa je bilo po tvojem, tega pa ne vidiš in ne znaš ceniti.[/quote]
Če je kdaj popustil in mu ni odgovarjalo – sem mu jaz kriva? Nikoli nisem vsiljevala svoje volje in šla preko žrtev do cilja. Vedno sem želela reševati zadeve skupaj, kjer oba pač izraziva svoje želje. Če jih je imel, bi lahko rekel, a ne? Pa da ne bo pomote – ni to bilo tako pogosto, da me bo kdo držal za te besede. Že pri nakupu parcele – sama sem jo našla (po njegovih navodilih), vendar mi ni bila všeč, ampak je vztrajal da to in pika. Že leta nazaj, ker že leta in leta živimo v tej svoji hiši! Torej če pogledamo je že od nekdaj bilo vse po njegovih željah bolj kot mojih. Brez njega sem edino 1x naredila nekaj, pa še to sem mu povedala kaj bom ob priliki.. In ni rekel, da naj ne. Tako da …. nisem zmaj od žene, res pa, da tudi idealna nisem. In idealnega moža ne iščem, samo trdim, da se vedno bolj razhajava v pogledih na življenje. Res pa tudi, da prej so bili otroci v ospredju, sedaj pa ne več toliko in je več časa za ukvarjanje najinih osebnih odnosov. In sedaj vidim kar prej ni bilo tako v ospredju zaradi drugih stvari.[/quote]
Moje vprašanje se je nanašalo bolj na to, kako to, da je tvoj mož postal takšen, da zna kuhati, prati, likati…..Ali je takšen že sam po sebi in od samega začetka, ali pa je takšen postal, ker misli, da mora ustrezati tvojih željam ?
Ta njegova trditev razkriva razloge za njegovo nezadovoljstvo:
Prav tako že v prvem komentarju opisuješ le njegove “napake”, pa čeprav za nastalo situacijo nikoli ni odgovoren le en sam, ampak sta vedno oba pripomogla k nastali situaciji in problemu v katerem sta se znašla.
Kako to, da ga ne vprašaš zakaj je v sebi jezen in nezadovoljen ?
Imam enako vprašanje, zakaj vztrajati?[/quote]
ker pol več nebi mogla jamrat o teh zadevah….
Bi mogla začet živet in delat na sebi… to pa je težko za večino 😀
Imam enako vprašanje, zakaj vztrajati?[/quote]
ker pol več nebi mogla jamrat o teh zadevah….
Bi mogla začet živet in delat na sebi… to pa je težko za večino :D[/quote]
No, v težjih situacijah se da jamrat še bolj, nič bat. 🙂 V vsaki situaciji pa lahko delamo na sebi, ko smo samski ali pa ko smo v zvezi.
Aja? poznam enega ki je gubo službo pa ma pičko pa je vsak dan skoraj zadovoljen pa vseeno nezadovoljen ker je na zavodu 😛
ni striktnega enačaja tu čeprav dostikrat je lahko 😀
Forum je zaprt za komentiranje.