kaj menite

Rada bi nekomu povedala, kako sem osamljena. V družini sta sicer še štiridesetletni sin in mož, ki pa sta vsak zase čudaka. Hudo je biti sam, toda če si sam, ni nujno, da si osamljen. Jaz pa moram obema prirejati zadeve in usklajevati odnose, da sta vsak po svoje zadovoljna in da se ne neprestano prepiramo.
Do pred kratkim sem delala in bila med ljudmi, s katerimi sem se dobro razumela. Večkrat so mi rekli, da mi bo hudo doma, toda mislila sem, da bo že kako. Sin je po poklicu strojni inženir, toda delal ni skoraj nikoli. Res so šla podjetja v stečaj, toda najbrž ni pokazal dovolj sposobosti, da bi ga kje obdržali. Sedaj je razmeroma star, nima partnerice, le družbo mlajših, s katerimi hodi naokoli. Tega sploh ne odobravam, mož še manj, toda poskušam usklajevati zadeve, ki nam ne ustrezajo in ne morem neprestano razlagati, kako narobe je vse pri nas.
V sebi pa se počutim tako osamljeno, da me duša prav boli.
Kja menite ?

Meni ni jasno kako te lahko duša boli. Pa kaj sploh je to duša…

Kot prava Cankarjanska mati “glihaš” stvari med štirimi stenami. Ko si bila še v službi, si si tam napolnila energije za to početje. Zdaj ko pa si obsojena na te štiri stene, postaja iz dneva v dan težje.

Sina bi morala že zdavnaj postaviti pred vrata. Ne glede na njegovo uspešnost kot stronji inženir je starost 40 let vendar že taka, da bi moral biti sposoben poskrbeti zase. Če ne drugače, pa s kakšnim preprostejšim delom. Zakaj je tvoja naloga, da umirjaš moževo (očitno vsaj deloma upravičeno) slabo voljo nad neznosnostjo sinovega položaja, mi ni jasno.

Upam vsaj, da sta tale dva tvoja možakarja doma maksimalno zaposlena: da čistita, pereta, likata, kuhata, pospravljata, sesata in vse ostalo … sicer pa je to začetek, kjer bi lahko zaćela urejati stvari pod vašo streho…

Bo še domačnik kej več povedu :

http://www.youtube.com/watch?v=uEe_XJ39b3c ( od 0:30 do 0:50 )

Ob sebi imaš dva čustveno nezrela “otroka”, ki sta zaradi tvojega občutka, da moraš za njih poskrbeti, obstala na nekem nivoju in tako še vedno čakata, da jima boš stregla, pa čeprav se v tebi vedno bolj prebujajo občutka izkoriščanja in popredmetenja.

Kot bi me val nosil sem in tja in me vedno znova butnil ob skalovje. Pa kaj je meni treba razlaganje obiskovalcem, kje, da je moj mož, pa kje, da je moj sin.
Da so bili dogovorjeni, da bodo šli nekam skupaj. Meni se od njiju nihče ne oglasi, ne razloži, kam gresta. Moje mnenje je takorekoč ničelno, če pa kaj poskušam urediti, je to itak narobe in brez veze. Oba moja družinska člana pa ne znata nič urediti, samo usklajevati svoj prosti čas za njune obveznosti, ki pa so nikakršne.
Res poskušam vse postoriti, toda v sebi čutim tako praznino, da me je strah same sebe.

Ob sebi imaš dva čustveno nezrela “otroka”, ki sta zaradi tvojega občutka, da moraš za njih poskrbeti, obstala na nekem nivoju in tako še vedno čakata, da jima boš stregla, pa čeprav se v tebi vedno bolj prebujajo občutka izkoriščanja in popredmetenja.[/quote]Otrok si vse dotlej dokler ti nekdo špila mamico, dokler ni pogojev ob katerih bi lahko/moral odrast….
Kaj pa pomeni “vse postorit”?
Kaj pa moraš ti to “vse postorit”, čemu, a da sploh živite? al samo, da pospraviš vse štunfe, srajce, gate… da ti ni nerodno, ko kdo pride k hiši?

ne razumem

Upam da ne zalagaš z denarjem svojega lenega nesposobnega sina?

Enostavno jima (sinu in možu) nehaj rit odnašat, saj sta odrasla, naj poskrbita da bosta mela sveže in zlikane cunje pa topel obrok. Ali pa naj plačata tebi. Malo bolj odločno se postavi zase in ne dopusti da pometata s teboj. In ne rabiš ju opravičevat pred drugimi. Dovolj dolgo si skrbela za “mir v hiši”. Sklepam da si upokojena?