Ljubimo s srcem ali glavo?
Lep pozdrav vsem!
Tukaj sem bolj nova in odpiram novo temo, o kateri je morda že bilo nekaj govora, a sama podobnih forumov nisem našla. Sem v dilemi..in me zanima ali ljubimo s srcem ali glavo? Naj povem, da vem da smo ljudje različni, tako tudi drugače razmišljamo in imamo svoje izkušnje. A tukaj gre za globlje stvari, saj se mi zdi, da govorimo o dojemanju čustev, kako jih občutimo, kako doživljamo, kako si jih razlagamo in nenazadnje kako na njih gledamo oz. jih znamo opisati. Zame je ljubezen čustvo, ki prihaja iz srca, glava je pa bolj tista, ki skrbi za razum, razsodnost in se mi zdi, da je velikokrat prisotna, ko se bojimo predati čustvom, saj se bojimo da bomo trpeli, bili prizadeti,..to temo sem odprla, ker me malo moti, da mi fant govori, da me ima rad, da to ve v glavi..da s srcem on ne zna ljubiti, tam nikoli ni nič občutil..po drugi strani pa se zjoče že, ko pride do prepira, ker mu je hudo. Jaz sem pa zelo čustvena in si želim morda malo več izkazovanja ljubezni, čeprav fizično mi jo pokaže..vendar mi pa manjkajo čustva, brez katerih se mi pa zdi da ljubezen težko preživi in traja.
Kogarkoli prosim za nasvet, mnenje, izkušnje,…
Imejmo se radi in pokažimo si to, vse to nas nič ne stane, marsikomu pa pomeni bogastvo! 🙂
Strinjam se, da je srce le organ,ki črpa kri, ampak ne strinjam pa se s tem, da si ti lahko rečeš “v glavi”..njega bom pa imela rada, njega pa ne bom in da te glava posluša. Če ljubimo z glavo, potem ne bi tako bolelo, ko nas nekdo prevara, zapusti..Ker ljubezen je čustvo, v glavi pa najbrž čustev nimamo, je pa res da so tam centralni živčki, ki po telesu sprožajo signale, občutja,..nekje sem prebrala..”Ljubezen je občutje, ne misel…” in s tem se strinjam, saj ljubezen tudi sama tako čutim, doživljam. Bom vesela še kakšnega mnenja, komentarja,..
Tista globina o kateri pišeš, so le naša nezavedna prepričanja, ki so prav tako v glavi. Zato ljubezen ne more biti stvar zavestne odločitve, ker naše zavestno razmišljanje predstavlja le delček vsega tega kar smo.
Seveda še obstajajo razne genske predispozicije, ki določajo in vplivajo na zaznavanje in način razmišljanja.
Naš miselni tok oziroma naše misli so zato le odziv na vso naše dogajanje in občutenje v našem telesu.
Če ti občutiš in misliš, da ti partner ne ponuja zadosti pozornosti, je to zaradi tvojih nezavednih prepričanj in izkušenj, ki v tebi prebujajo misli o pomanjkanju globine.
Tako, kot ti ne moreš z mislimi vlivati, da ne bi občutila pomanjkanja, tako tudi partner ne more postati drug človek. Lahko pa vsaj malo vplivata na svoja dejanja in način dojemanja, da vsaj malo kompenzirata občutek pomanjkanja.
Tudi ko se udariš v nogo, bolečina prihaja iz glave. Vse je v glavi. Tudi ljubezen. Konec koncev pa ti ta informacija tako ali tako nič ne koristi. Lahko tudi govoriš, da ljubezen prihaja iz srca, ampak kaj ti to pomaga? Vsi imamo srce in vsi imamo glavo. Zakaj torej eni lahko ljubijo, drugi pa ne? Odgovor je bolj zapleten. Večina odgovorov pa je v naših naučenih vzorcih vedenja in doživljanja, ki jih prinašamo iz primarne družine.
Tista globina o kateri pišeš, so le naša nezavedna prepričanja, ki so prav tako v glavi. Zato ljubezen ne more biti stvar zavestne odločitve, ker naše zavestno razmišljanje predstavlja le delček vsega tega kar smo.
Seveda še obstajajo razne genske predispozicije, ki določajo in vplivajo na zaznavanje in način razmišljanja.
Naš miselni tok oziroma naše misli so zato le odziv na vso naše dogajanje in občutenje v našem telesu.
Če ti občutiš in misliš, da ti partner ne ponuja zadosti pozornosti, je to zaradi tvojih nezavednih prepričanj in izkušenj, ki v tebi prebujajo misli o pomanjkanju globine.
Tako, kot ti ne moreš z mislimi vlivati, da ne bi občutila pomanjkanja, tako tudi partner ne more postati drug človek. Lahko pa vsaj malo vplivata na svoja dejanja in način dojemanja, da vsaj malo kompenzirata občutek pomanjkanja.[/quote]
Zakaj so občutki “nezavedna prepričanja”? Prepričanja imajo čisto drugi temelj kot občutki, ker so povezana s kognitvnimi procesi. Če je fant bolj “hladen” in ji ne vrača čustev v zadostni meri, se pravi, da si po tvoje ona to zgolj domišlja? In sedaj, ker si jo “razsvetlil”, bo videla stvari drugače – ne , videla že morda drugače, čutila pa bo še vedno isto – saj ljudje nismo kot stikala, da bi preklapljali na podlagi razumskih ugotovitev.
Ljubezen kot takšna tudi ni samoumevna in “roža trajnica”, kot je prikazano v holivudskih filmih, ker to je zaljubljenost, za katero ni treba nič vlagati in se truditi. Tudi če je fant dejansko bolj čustveno hladen in odmakjen, če bi bila zadovoljna z njim, se sedaj ne bi o tem spaševala – ampak očitno ne zadovolji njenih čustvenih potreb.
Čutiš tako, kot že pač čutiš – in ne, kot si prepričan. Ker prepričanje dela zmedo na čustvenem pdoročju, saj ne veš, kaj čutiš – ampak si o nečem prepričan, kaj bi moral ali kako čutiš. Robi, čisto preveč “moški” analitični pristop, ki je zelo oddaljen od “ženskega čustvovanja”.
Občutje je stvar prepričanj, ki se zgodi na podlagi naših misli. Misli, ki nas ponavadi vežejo na nek dogodek, občutje iz preteklosti. Če je ta dogodek slabo zapisan v našem spominu, smo ob tem razvili neko obrambno reakcijo. In ko se to isto občutje pojavi danes, se prav tako odzovemo obrambno, občutje ob tem pa je neprijetno. Problem pa je v tem, ker smo kot otrok bili zelo občutljivi na soočanje z zunanjim svetom in spopadanjem z odgovornostjo. Prav tako pa smo imeli težave pri soočanju s svojim notranjim svetom. Nekaj smo si recimo želeli, starš pa nam je to dobronamerno preprečil ali pa smo morali storiti kaj drugega, češ da tisto naše ni bilo prav, to kar pa reče starš, pa je. Tako se lahko ruši posameznikova samopodoba, saj postane otrok zaradi vedno novih zavrnitev svojih idej nesiguren vase. Posebej, če se starš in otrok ne pogovarjata o določenih prepričanjih in idejah. Otrok recimo lahko razvije prepričanje, da ga starš nima rad, da ga ne spoštuje in pa še huje, da njegove zamisli niso dobre, zanimive in da je bolje, če jih zadrži zase. In ima zelo verjetno tudi delno prav, le da starš otroka ima rad, samo toliko štorast je, da ne zna z njim pravilno ravnat in ne razume posledic, ki sledijo, ker ga tega nihče ni naučil.
In ko se pozneje dva takšna odrasla otroka zaljubita, postaneta par, se težko znajdeta. Posebej, če imaš na eni strani nekoga, ki se ne upa izražati, na drugi pa nasprotje, to je nekoga, ki misli, da ima vedno prav. Taka dva neprestano drug v drugem vzbujata neprijetna občutja, čeprav se imata rada. Le ne znata si tega pokazat, ker nosita v sebi določena prepričanja o sebi, svetu in posledicah, ki bi se lahko zgodile ob točno določenem ravnanju.
Zato samo občutek, da te nekdo nima rad, ni nujno pravilen, resničen. Le odziv tistega, ki ga je v nas sprožil je nepravilen. Če pa se človek še ni naučil pravilno odzivati v določenih kočljivih situacijah, pa še ne pomeni, da nas nima rad.
Včasih je to naše “neznanje” res tako porazno, da določenega odnosa ne moremo nadaljevat, ker prihaja do prehudih konfliktov. Problem lahko nastane, če nikoli ne pridemo do spoznanja, da tudi z našim odzivanjem vplivamo na drugega in se nikoli resnično ne ozremo vase, ampak le zamenjamo partnerja. Na tak način zelo težko ali pa celo nikoli ne najdemo “prave ljubezni”.
Čutiš svoje srce? Ko te je strah, kako bije? Ko si zadovoljen, kako utripa? Ko močno razbija, kaj si misliš ob tem? Je treba bežati, se umakniti ali nevarnost ni huda? Je vznemirjenje ob nekom, ki se me je močno dotaknil?
Če si v stiku s sabo, je ves čas prisotna ta povezanost od srca do možgan, s katerimi razmišljaš, kaj nekaj pomeni in kaj narediti…
Ko me je strah, čutim tudi kako me obliva pot ali pa če se prekomerno utrudim. Ali to pomeni, da sta pot in možgani povezana? Nekako sta. :)) Čutim svoje srce tudi, ko me ni strah, ko sem povsem umirjen, če mu le prisluhnem. Srce in možgani sta povezana dokler smo živi, pa če smo v “stiku s sabo ali pa ne”.
Želim samo povedat, da srce kot organ nima ničesar pri tem, kako kaj občutimo. Vse prihaja iz glave, možganov, iz človeškega uma.
Prepričanja so kot softwer, ki določajo način odzivanja na določene vtise iz okolice.Zato izkušnje določajo naš odziv in s tem prebujajo temu primerne občutke.
Na primer, če te je kdaj napadel in ugriznil pes, boš ob misli na psa, v sebi občutil strah. Če pa imaš prijetne izkušnje s psi, pa se jih ne boš bal, ampak boš občutil kaj bolj prijetnega.
Nisem napisal ,da si avtorica domišlja fantovo “hladnost”, ampak, da je v sebi prepričana, da so fantje “hladni” in da sama ni vredna česa več. Ta njena resnica je njena usoda in posledično se v odnosu znajde s takšnimi tipi, preko katerih se projicira njena resnica.
Zavestno spoznanje razloga, lahko predstavlja začetek spremembe in s tem spremembo prepričanj, ki določajo doživljanje fantove pozornosti.
Da se odpravi težava, pa morata oba pri sebi nekaj spremeniti. Ona se bolj odpre in postane manj kritična, on pa ji ponudi več pozornosti.
Seveda bo še vedno v ozadju tisti stari glas. Pa ne zaradi tega, ker bi to imela prirojeno, ampak zato, ker prepričanj ne moremo ukiniti ali pozabiti.
Saj ni slučajno ravno z njim. Z njim je, ker je lahko z njim to, kar sama je. Da se izrazi to, v kar sama verjame in kar nosi v sebi. Kar pa še zdaleč ne pomeni, da so to le dobre stvari in lepi občutki.
Treba je upoštevati, da je srce le nek simbol, ki ponazarja nekaj globljega in pristnega. Neko nesebično ljubezen. Sebičnost pa je stvar našega uma, ki nas omejuje pri razdajanju svoje pristnosti in spektra čustev, ki jih doživljamo.
V tem primeru avtorica v določenih situacijah od fanta ne dobi željenih povratnih informacij, ki bi zapolnili njeno praznino, ki jo nosi v sebi ter od njega pričakuje.
Točno to – če srcu le prisluhnem, kar je: biti v stiku s sabo.
Ničesar ne zamenjujem(o), predvsem pa ne sočutja z zaznavami. Hočem predvsem poudariti, da srce ni le mišica, ki črpa kri. Čeprav je šola tako učila. Človek je celota. Vse je povezano med sabo.
Srce je zmožno z a č u t i t i nekaj ali nekoga, preden se aktivirajo možgani.
Srce ne interpretira dogodkov, jih zazna in pošlje sporočilo možganom, ki to sporočilo predelajo in tako mislimo, da se vse začne v možganih, v resnici pa se srca močneje in najprej dotakne informacija okolja.
Mislim pa, da je mogoča tudi obratna smer, ko o nečem razmišljamo in se na to odzove srce s svojo intenziteto bitja, spekter od razbijanja do miru.
Mogoče pa se vse začne v prstih na nogah in šele potem gre skozi srce, v glavo pride pa na koncu. Včasih se že tako obnašamo, kot da je glava zadnje kar uporabljamo. :))
Kakorkoli, teorij je mnogo, prvič pa slišim da srce zaznava dogodke. Še vedno mislim, da dogodke zaznavamo z našimi petimi čutili, ki so vsi povezani z možgani in od tam naprej se potem vse dogaja na zavestni ravni.
Kdor je kadarkoli začutil ljubezen, je ne bo skušal razumsko razložiti. Kot tudi ne zaljubljenosti, strasti, naslade in podobnih občutkov. Gre za občutke, ki jih je treba živeti, ne čutiti. Pusto teoretiziranje o teh stvareh je rezervirano za ljudi, ki se jim te stvari nikoli niso dogajale.
Kdor razlaga pa ne živi? Kako boš to argumentiral? Kakšni sklepi so spet to Spider? Torej bi ljudje morali bit ves čas tiho in se sploh ne več pogovarjati med sabo. Saj takoj, ko se pogovarjaš, že teoretiziraš o nečem.
Če nekdo nekaj racionalno razlaga, to le pomeni, da poskuša ostalim pomagati, da bi bolje razumeli stvari, ki sem jim dogajajo. Prej bi rekel, da je ravno obratno, nekdo ki je doživel, lahko tudi razloži, tisti ki pa ni doživel, pa tega ne more.
Gre se samo za trenutek, ko dobiš nekje deep inside v sebi občutek, da si naletel na pravo osebo, s katero se vidiš ne samo na kratek, ampak tudi na dolgi rok. Baje, da je dovolj že samo to, da se zagledata in že takoj veš, da si naletel na “pravo”, no po kratkem pogovoru, več kot 5 minut ( ziher ne more več trajat ) si pa samo še bolj prepričan v to. S srcem ziher ne razmišljaš, srce je le organ za črpanje krvi, vse se dogaja v glavi in nikjer drugje. Kej preveč pa tudi ne boš razmišljal takrat, bi prej reku, da deluje bolj nagonsko, kot pa na razumu.
Je pa pač potrebno ločit zatreskanost in ljubezen. Prva traja samo določen čas, takrat, ko imaš občutek, kot da hodiš po oblakih, ko pa to mine pa nastopi ljubezen, takrat se šele vidi koliko si dejansko pripravljen naredit za partnerja.
Forum je zaprt za komentiranje.