tečka
Pozdravljene!
Potrebovala bi kak nasvet. Včasih sem taka tečka in se z možem skregava kar pogosto. Tak sem jezna nase, ker bi se imela lahko ful fajn in se imava ful rada…, ampak vačsih se počutim osamljeno, ker sem daleč od doma in od prijateljev… in potem mi gre vse na živce… Nočem bit taka, ampak ko me razjezi se ne znam obvaldat in potem težim dokler se on ne razjezi in potem se greva kdo bo bolj trmast… Rada bi, da bi se znala obvadat in se ne bi obremenjevala s takimi malenkostmi, ker vem, da moraš človeka sprejet takšnega kot je…
Za svojo osamljenost kriviš moža, čeprav lahko sama veliko narediš za to, da ne boš osamljena.
Velika je tudi razlika, če udariš nekoga, ko te prime in tem, da najprej pomisliš na posledice. :))
Tvoja “malenkost”, ki te moti je, da se ti on ne posveča dovolj (po tvoje, po njegovo je dovolj 😉 in takrat se počutiš zapostavljeno, zavrženo, zanemarjeno in v tej svoji bedi izsceniraš “vsaj” prepir, neko dejanje s katerim si zagotoviš, da se on zanima zate. Ekstremi v tej stvari gredo tako daleč, da jim je ljubše fizično nasilje kot pa molk, zato pravi pregovor, da žensko najbolj boli ignoranca.
Ta tvoja potreba je ok, je normalna!, le tvoj način kako si zagotoviš pozornost partnerja je malo zgrešen in si ga nekje pobrala (otroštvo).
Naj ti ne bo izpod časti ali karkoli pač, da se sama partnerju posvetiš (ga animiraš) na drugačen način, da mu (za prvič) poveš (narišeš ;), da si želiš njegove bližine, da bo nekako dojel kaj rabiš, namesto tega, da ga špikaš dokler vama obema ne udari para na ušesa…. 😉
Špika ga, ker želi iz sebe spraviti nejevoljo in jezo. Zato ustvarja takšne okoliščine, ki bodo omogočile, da izrazi to, kar nosi v sebi.
Najprej se mora sama sprijazniti z dejstvi, šele potem bo lahko reševala težave.[/quote]Dejstvo je pa kaj?
Zame je to, da nima pri njem dovolj pozornosti (in posledično zapade v “slabo voljo”), ki je pa s prepirom ne bo dobila, ravno obratno. To tudi sama ugotavlja, da ji nekako ne uspeva. Kaj naj sedaj? Se naj mula x dni in ga čustveno izsiljuje s tem?
Ne bo šlo dolgo….z nikomer 😉
Seveda ji ne uspeva, če problem išče v njem, ne pa pri sebi.[/quote]Eh, vidiš v tem se pa razlikuje fant od moškega.
Moški bo vedel, da za to njeno sitnanje ni on kriv in jo bo razumel kaj mu s tem želi povedat…. 😉
Seveda ni v napoto, če se že ona sama tega zaveda….
To je tisto (spoznavanje) kar dva dela par in nista več samo “seks veza”.
A ne? 🙂
Če si sposodim stavek od “Dragunov-a”:
Če bo razumel, je moški. Če ne bo razumel, pa je fant. 🙂
Prav tako ima vsak moški svojo mejo strpnosti in mu redno tečnarjenje prej ali slej dvigne pokrov. 🙂
Lahko se zgodi, da bo ženska vedno malo nezadovoljna in posledično iskala razloge ter provocirala, da bo lahko izrazila jezo. Zato se problem rešuje v samem jedru, ne pa le prikriva simptome.
Oba ne znata, to je edino dejstvo. Ona mu daje občutek, da on ne zna, da je on kriv, da je ona tečna. On pa ji daje občutek, da je ne potrebuje, opazi dovolj, ker drugače pač ne zna. Potem obema nekaj manjka in nastane tak šmorn, ki ga imata. Kdo je bil prej, ni pomembno, ker se vloge verjetno ves čas menjujejo. Pomembno, da vzorec opazita, da ga razumeta, da razumeta drug drugega in predvsem sebe. Kako pa do tega prit, je pa že druga zgodba.
Pozdravljeni!
Hvala za nasvete. Fora je, da jaz se vsega tega kar ste napisali vi ,se tudi sama zavedam… Ne vem,mogoče res to izvira iz otroštva… imela sem lepo otroštvo, čeprav sem bila skoz malce trmasta in uporniška…in če pomislim nazaj sem vedno iskala neko pozornost,ampak ne vem zakaj…,kot da imam občutek, da nisem dovolj dobra ali nekaj podobnega… in tist vse imam pa ne znam bit srečna, se prepustit toku življenja.. in zavedam se tudi, da delam podobne fore, kot jih je moja mami atiju, čeprav sem vedno govorila, da jaz pa že ne bom tako tečna… vse probleme, vse znam teoretično rešit, ampak potem se mi v praksi to zalomi, ko me napade ta jeza in tečnoba… res je, da sem šla daleč od doma in, da se še nisem čist privadila na novo žiivljenje, ampak vem tudi, da sem se zato odločila sama… in ker sem na začetku nosečnosti, bi da rada to rešila preden se dojenček rodi… in še nekaj vam moram povedat, da npr. v nasprotju z mojo mami, ki ji ati res ni posvečal tolk pozornosti, mi jo moj mož posveča ogromno, zato res ne vem kaj sem tak smotana :((. hvala
Ravno o tem sem pisal. Ne glede na to, koliko pozornosti ti posveča partner, boš ti še vedno v sebi imela občutek, da ni dovolj. Zato, ker je v tvojem nezavednem delu skrito tisto prepričanje iz otroštva in podoba tvoje mame, ki je doživljala podobno, kot sedaj ti.
Zato je treba problem reševati v samem jedru oziroma pri tebi. S svojo zavestno voljo in zavedanjem resnice, ti bo pomagalo preglasiti tisti notranji glas. Pa čeprav ne bo nikoli popolnoma izginil.
Človek ne ve vsej detajlov in mogoče je tvoj ati tvoji mami na začetku (pred tvojim rojstvom) skušal ustreči na podoben način, kot danes tebi tvoj mož. Če so sitnarjenja ponavljajoča, če miritev nima efekta, potem pač rečeš: “Če se mora ventilirat na ta način, pa naj se. A ne na mojem hrbtu…”. Ne potenciraj nerganja so te mere, da tvoje besede ne bi imele svoje teže in ne bile več slišane.
Nosečnost lahko povzroči tudi nekaj hormonske zmede. Ker si mislim, da tako, naraščajočo napetost začutiš že, ko se začne ‘kuhati’ v tebi, potem lahko ukrepaš. Predvsem se umakni nekam, kjer boš sama. Vprašaj se, ali obstaja v tem trenutku kak konkreten vzrok, da si postala nervozna. Če je, si reci, da imaš (kot vedno) na razpolago ravno dovolj časa, da se lotiš reševanja problema. Če ga ni, ga ‘predihaj’ (počasi, sproščeno in umirjeno). Druga, ravno tako uspešna varianta je, da se obuješ in greš ven, na zrak, hodit. Ritem korakov in svež zrak umirja misli. Nenazadnje boš bolje spoznala tudi okolje, v katerega si se preselila in našla svoje ‘skrite’ kotičke. Ko prideš spet nazaj, imaš več energije in takrat dobro dene, če se lotiš nečesa, kar ti je bilo ‘sitno’ in kar si že nekaj časa odrivala na stran. Da iz teorije spraviš v prakso tisto, o čemer si samo premišljevala.
Svoje vzdušje prenašaš na malčka. Obema dobro dene, če položiš dlani na trebuh in mu tiho poješ. Po tem te bo poznal tudi kasneje, ko ga boš dobila v naročje …
Srečno.
Kaj se mučite jo razumet, punca ima polno rit vsega pa preveč pozornega tipa, ki jo sprejme takšno kot je, še en dokaz več, kak moški postajamo poženščeni.
V starih časih je ena tak sitna, ki sama zase ne ve zakaj kokodaka kakšno okol kepe dobila in je bil volk sit in koza (sicer malo ranjena, ampak) cela
No, v današnjih časih so pa nekateri dovolj pametni, da zadeve urejajo brez nasilja, ampak ti si se očitno nekje v preteklosti zataknil. Nasilje je samo odraz šibkosti in nič drugega.
No, tako mimogrede, še nikol nism užgal žensko razn pri sex-u, ker mi je sama predlagala, da ji paše, če je malo klofnem po zadnji plati.
Samo ,…. priznamo si ali ne nekako je prej to bolj štimalo (odnos moški/ženska), seveda pa se ženske niso tako pritoževale čez vse, posledično verjetno zarad tega, ker enostavno ni bilo tako močne emancipacije. Torej, če ona sama ne ve zakaj sploh je sitna, ni treba še partnerju utrujat in ga po domače povedano je b at v glavo. Ja vem, zdej pa tisto, da je noseča itd.
Forum je zaprt za komentiranje.