Kako bi pa vi tole pokomentirali?
Na SČ se je razvila tema o tem kako izbirati partnerja (s čustvi ali razumom). Mi je pa v oči padla tale zgodba: http://med.over.net/forum5/read.php?151,8580768,8581266#msg-8581266
Koliko mislite, da je takih primerov, še posebej tam, kjer posledično pride do prevar?
Jaz mislim, da je takih primerov veliko. Izbira partnerja z razumom in ne s čustvi se obnese edino tam, kjer oba tako izbirata – to pa so najbrž bolj redki primeri. V svojem bistvu si večina ljudi želi biti sprejetih in ljubljenih zaradi tega, kar so in če izbereš partnerja, ki mu tega ne moreš dajati, je to zame največja manipulacija in veliko breme, ki si si ga naložil. V nedogled se ne da igrati, pa tudi partner to čuti na vsakem koraku.
Ni res, da je seks najpomembnejši v odnosu. Najpomembnejša je tista strast in želja, da si nekoga res želiš, da ga objemaš, se ga dotikaš, da si preprosto srečen, ko si z njim. Ni dovolj imeti nekoga rad, moraš ga ljubiti in si ga fizično želeti; se veseliti trenutkov, ko sta sama, si izkazovati nežnosti in naklonjenost, brez besed, s pogledom, s kretnjami, z nezavedno govorico telesa.
Lahko nekomu vsak dan skuhaš kosilo, mu opereš perilo in počistiš, se prijazno pogovarjaš z njim, ga tolažiš in bodriš – vse to ne pomeni nič, če si ga ne želi tudi tvoje telo. Duša in telo morata enako hrepeneti.
Zgodba ženske, ki jo navajaš – vse je naredila zanj, imela ga je rada, on pa tega ni cenil in je odšel z drugo. V resnici pa zanj ni naredila nič, ker ga že od samega začetka ni sprejemala in on je to čutil.
V bistvu je ona njega prevarala prej ali boljše povedano: kar naprej ga je varala.
Tole najbolj izstopa, ker je čista laž.
Saj omenja, da je imel službo, stanovanje……
Prav tako pa pamet deluje na podlagi logike in preračunljivosti, zato je zgornja trditev popolnoma kontradiktorna. Ta ženska je iskala le korist, on pa posledično imel občutek, da ga ne mara.[/quote]
Mislim, da tukaj ne moremo govoriti o preračunljivosti, glede na to, da zgodbo zaključi, da bi morala izbrati takega, ki bo imel tudi za preživnino. Očitno je službo sicer imel, ampak bolj povprečno ali pa še to ne.
Drugače se pa strinjam s tem, kar je napisal-a gupi. Telo ne laže in sprejemanje – ma kaj samo sprejemanje, veselje ob dotikih in pogledih – na tej čisto organski ravni je v zvezi vsaj tako pomembno kot “tovarištvo”. Ne gre samo za ugodje, temveč tudi za pretakanje energije, za čustva, ki se prebujajo ob tem, za občutek, da si nekomu dejansko in gora in varen pristan in toplo zavetje in cvetoč travnik …
Pri izbiranju s srcem se mi zdi največji problem to, da se gre z glavo skozi zid in da pravzaprav sploh ne gre za dovolj globoka čustva, ampak dejansko samo za zaljubljenost in strast. Če srce izbere agresivneža, odvisneža ali kroničnega lenuha, ga mora pamet preglasovati.
kakšno pljuvanje po avtorici dotičnega prispevka! Seveda ste se zapičili v službo in stanovanje, ker tako hočete videt. Pa čeprav ga je spisala na koncu, čeprav je napisala, da je bila pripravljena marsikaj narediti zanj ipd. Ne, vse to nič ni vredno, ker ste žensko že spočetka označili za preračunljivko, pasivno agresivno… in marsikdo se tako obnaša v partnerstvu: žensko (ali pa moškega, tistega ki je pač čustveno rančjivejši) se označi za najslabšega, da drugemu ni treba sprejet odgovornosti nase (svojega dela).
odgovor Boomu: moje mnenje je, da če bi se partner te ženske enako odločal z razumom, da bi oba sfurala prav lep odnos. Ker pa je reagiral iz afekta, užaljenosti, si omislil ljubico (ker je bil prepričan da mu pripada), je na koncu tudi pokazal svoj pravi obraz. Zaradi lastne nezmožnosti zrelega pristopa je ubral poden od podna obnašanje. In vi mu še aplavdirate? Narobe svet.
Odločitev za partnerstvo naj bo razumska odločitev. Ni vse samo v čustvih. Ko se le-ta poležejo, ostanejo karakterne lastnosti, moralne vrednote, prioritete, ki so že od samega začetka z nekom… skratka, ko odpade lupina, se pokaže prava narav neke osebe. Ona ki je “preveč ljubila”, je pozabila nase in na rast same sebe in dajala prednost napačnih stvarem v odnosu, on pa ji ni bil sposoben pokazat, da mu taka ljubezen ni všeč. In potem, ko bi se lahko pokazal kot Človek, jo je zajebaval s preživnino… pri otrocih se pa meni vse konča. Eno je zaje.bavanje bivšega partnerja, drugo pa zloraba otrok za svoje maščevalne namene.
Kakorkoli, saj v vezo nihče ne gre zato, ker mu oseba ni všeč, ali pač? Čustva so predpogoj, da se začne karkoli razvijat. Ampak žal čustva niso dovolj. Isto ko si z nekom skupaj že leta, se imaš rad pa vidiš, da se vama napake ponavljajo…
In nenazadnje… Ljubezen ne reši slabega odnosa, slabe komunikacije in ne popravi slabega ujemanja.
Očitno je tudi on bil preračunljiv. 🙂
V tem odnosu ni bilo ljubezni, ampak je temeljil na razumski preračunljivosti. Vsak je gledal kaj se mu bolj splača in kaj bo iztržil iz samega odnosa.
Ženska ni zaradi tega nobena žrtev in je nesmiselno kriviti le njega. Tako, kot ona ne more biti drugačna, kot tudi on ni mogel biti. Zato nima smisla trditi, da je krivda na njegovi strani, ker bi se on moral drugače obnašati.
Osebno sem tisto o službi in stanovanju kar malo spregledal.
Mu nič ne aplavdiram. Če bi se tako odločal … pa se ni. V fazi zaljubljenosti precej verjetno ni bil sposoben prepoznati njenih razlogov za odločitev. Pozneje pa se je počutil izdanega in to, mislim da z vso pravico. Ona govori o slabem seksu. Pa je glede tega kaj ukrenila? Očitno ne, ker ji (menda) ta ni bil pomemben ali morda samo ni bil pomemben z njim. Kaj je pomembno njemu, je očitno ni kaj dosti zanimalo in po vsej verjetnosti ni glede svojih čustev in čutenj njega z njim nikoli spregovorila (morda je to še en primer, ki bi sodil v tukajšnjo temo o laži, da nekoga zaščitiš – samo koga?). Nič tudi ne piše kdo je tisti, ki je zvezo prekinil. Ne bi se čudil, da je to pravzaprav on, ki mu je žal zagon za to dala šele ljubica, ob kateri je šele začutil, da je vreden več kot mu lahko žena da ali želi dati.
Mora bit kar ena in druga odločitev, drugače se lahko zgodbe hitro končajo kot se je ta. Temelj vsake družine je odnos med partnerjema, ki mora vsebovati tudi plat, ki jo je ona zanemarjala oz. ji menda ni bila pomembna. Dejstvo je, da ga je v njegovi celoti zavračala, vlagala pa napore samo v tisto, kar je nad temelji.
Mi na misel ne pride, da bi v vezo vstopal z nekom, pri katerem mi tudi če le en sam vidik ne bi odgovarjal.
V ljubezni naj ne bi prihajalo do slabe komunikacije. Vkolikor prihaja, po vsej verjetnosti ljubezni sploh ni.
Jaz mislim, da je takih primerov veliko. Izbira partnerja z razumom in ne s čustvi se obnese edino tam, kjer oba tako izbirata – to pa so najbrž bolj redki primeri. V svojem bistvu si večina ljudi želi biti sprejetih in ljubljenih zaradi tega, kar so in če izbereš partnerja, ki mu tega ne moreš dajati, je to zame največja manipulacija in veliko breme, ki si si ga naložil. V nedogled se ne da igrati, pa tudi partner to čuti na vsakem koraku.
Ni res, da je seks najpomembnejši v odnosu. Najpomembnejša je tista strast in želja, da si nekoga res želiš, da ga objemaš, se ga dotikaš, da si preprosto srečen, ko si z njim. Ni dovolj imeti nekoga rad, moraš ga ljubiti in si ga fizično želeti; se veseliti trenutkov, ko sta sama, si izkazovati nežnosti in naklonjenost, brez besed, s pogledom, s kretnjami, z nezavedno govorico telesa.
Lahko nekomu vsak dan skuhaš kosilo, mu opereš perilo in počistiš, se prijazno pogovarjaš z njim, ga tolažiš in bodriš – vse to ne pomeni nič, če si ga ne želi tudi tvoje telo. Duša in telo morata enako hrepeneti.
Zgodba ženske, ki jo navajaš – vse je naredila zanj, imela ga je rada, on pa tega ni cenil in je odšel z drugo. V resnici pa zanj ni naredila nič, ker ga že od samega začetka ni sprejemala in on je to čutil.
V bistvu je ona njega prevarala prej ali boljše povedano: kar naprej ga je varala.[/quote]
Tu ni kaj dodat.
Da dodam še to, kar je napisala gupi:
Sicer se ta strast odraža tudi skozi seks, vendar tega pri njej ni bilo. Vse je temeljilo le na razumski ravni. Ona se je trudila, vendar za družino in ne tudi za njun odnos, saj ji kot celovita oseba ni sedel. Ona ni imela rada njega, temveč le tisto, kar predstavlja – njegove lastnosti torej.
Tole najbolj izstopa, ker je čista laž.
Saj omenja, da je imel službo, stanovanje……
Prav tako pa pamet deluje na podlagi logike in preračunljivosti, zato je zgornja trditev popolnoma kontradiktorna. Ta ženska je iskala le korist, on pa posledično imel občutek, da ga ne mara.[/quote]
Robi to ni ravno laž. Saj če nekaj delaš po pameti, je to že preračunljivost. Ona le ni želela grdo izpast in je napisala tako malo zmedeno, kakršna tudi je, pač malo zmedena. Pač je živela po svojih pričakovanjih, prepričanjih, tako kot vsak od nas.
Razumsko gledano smo vsi takšni. Kdo od nas pa v odnosu ni preračunljiv na način, da sam ne bo izgubil tistega, kar mu je pomembno? Razlikujemo se le potem, katere stvari so nam pomembne.
Tole najbolj izstopa, ker je čista laž.
Saj omenja, da je imel službo, stanovanje……
Prav tako pa pamet deluje na podlagi logike in preračunljivosti, zato je zgornja trditev popolnoma kontradiktorna. Ta ženska je iskala le korist, on pa posledično imel občutek, da ga ne mara.[/quote]
Robi to ni ravno laž. Saj če nekaj delaš po pameti, je to že preračunljivost. Ona le ni želela grdo izpast in je napisala tako malo zmedeno, kakršna tudi je, pač malo zmedena. Pač je živela po svojih pričakovanjih, prepričanjih, tako kot vsak od nas.[/quote]
Ona ni želela grdo izpasti, zato je napisala, da se je poročila po pameti, ne pa preračunljivosti. Kar pomeni, da sama sebe zagovarja in ne želi izpasti sebična in preračunljiva. Sama je prišla na to idejo, ker vseeno čuti, da je bila preračunljiva. Na kratko povedano, laže sama sebi.
Razumsko gledano smo vsi takšni. Kdo od nas pa v odnosu ni preračunljiv na način, da sam ne bo izgubil tistega, kar mu je pomembno? Razlikujemo se le potem, katere stvari so nam pomembne.[/quote]
Bistveno pri naši razumskosti je to, v kolikšni meri v naše razumske odločitve in formule vnesemo še partnerjeve “spremenljivke”. 🙂
Koliko nam je pomembno kaj partner čuti in kako se počuti ob naših odločitvah in dejanjih.
Ehh,… to je navadna glumica. Jp, dala mu je vse,…. razen v seksu… ta je pa ena zelo pomembna zadeva v življenju partnerjev in tam je možakar čutil kako je on vroč ona pa hladna in s to hladnostjo ga je odrinila od sebe. Naj ona govori o pameti in razumu kolikor hoče, to je preračunljivost, ki jo obvlada samo ženski svet. Nedvomno pa tudi on nosi del krivde, če ne obvlada toliko psihologije, da ne prečita zakaj se je ženska sploh spajdašla z njim. Na žalost v takih primerih zna kakšna prostitutka bolj fer izpast kot taka ženska. Je pa res, da moški od ženske, ki ni zaljubljena v njega, če že mora živeti z njo mora živeti z njo kot s poslovnim partnerjem.
Takih zvez sploh ne bi smelo biti, kaj šele, da se na taki osnovi ustvarja družina. Na koncu pa je potem tisti, ki takega partnerja prevara, v očeh drugih najslabši: kako je lahko to naredil, če pa je imel idealno ženo, ki se je trudila in živela za njega? Pa kaj še….. Pa drugi pri tem sploh niso pomembni.
Pričakovati od partnerja vse, če sam ne daš tega, je nerealno. Ponavadi se takšnih stvari ne da kompenzirati. In če je že vstop v zakon takšen, je posledica nič kaj presenetljiva. Tudi tam, kjer so vsi aspekti privlačnosti in kompatibilnosti več kot zadovoljivi, vedno pride do odstopanj skozi čas. Potem je odvisno koliko smo se ljudje pripravljeni prilagajati, razumeti in kaj narediti v tej smeri.
Razumsko gledano smo vsi takšni. Kdo od nas pa v odnosu ni preračunljiv na način, da sam ne bo izgubil tistega, kar mu je pomembno? Razlikujemo se le potem, katere stvari so nam pomembne.[/quote]
in potem partnerju lažemo, da so nam pomembne tudi stvari, ki so pomembne njemu :-)))[/quote]
Ne vem, nisem bral zgodbe, komentiral sem le Robijev komentar. Laganja naj ne bi spadalo v odnos, kjer je spoštovanje. Nimajo pa vsi spoštljivega odnosa, ne glede na to, ali so se odločili za partnerja “razumsko” ali pa “čustveno”, karkoli že za vas to pomeni.
Razumsko gledano smo vsi takšni. Kdo od nas pa v odnosu ni preračunljiv na način, da sam ne bo izgubil tistega, kar mu je pomembno? Razlikujemo se le potem, katere stvari so nam pomembne.[/quote]
Bistveno pri naši razumskosti je to, v kolikšni meri v naše razumske odločitve in formule vnesemo še partnerjeve “spremenljivke”. 🙂
Koliko nam je pomembno kaj partner čuti in kako se počuti ob naših odločitvah in dejanjih.[/quote]
Se strinjam.
Robi to ni ravno laž. Saj če nekaj delaš po pameti, je to že preračunljivost. Ona le ni želela grdo izpast in je napisala tako malo zmedeno, kakršna tudi je, pač malo zmedena. Pač je živela po svojih pričakovanjih, prepričanjih, tako kot vsak od nas.[/quote]
Ona ni želela grdo izpasti, zato je napisala, da se je poročila po pameti, ne pa preračunljivosti. Kar pomeni, da sama sebe zagovarja in ne želi izpasti sebična in preračunljiva. Sama je prišla na to idejo, ker vseeno čuti, da je bila preračunljiva. Na kratko povedano, laže sama sebi.[/quote]
Eh Robi, zdaj se mi pa zdiš že malo površen. Ona zagovarja to, kar sama verjame. Robi to je tako, kot da bi jaz tebi rekel, da sam sebi lažeš, da se nočeš poročiti samo zato, ker ti to nič ne pomeni, v resnici pa se bojiš obljubiti. Razumeš? Odvisno je iz katerega sveta gledaš na drugi svet. V tvojem svetu je njeno ravnanje laž, v njenem pa ni nujno. Saj imamo ljudje različna prepričanja. Tu se le kaže nestrpnost do drugačnih od nas in kako zelo podobni si moramo biti, da lahko bivamo drug z drugim.
V tem primeru ženska piše, da je storila največ kar je lahko. Manjkala pa je tista čustvena komponenta oziroma strast, ki pogojuje dober seks in s tem osmisli sam intimen odnos.
Same strasti, čustvene povezanosti in pripadnosti pa ni možno kompenzirati z nekimi razumskimi dejanji. Njen bivši se je zato odločil, da bo to kompenziral z ljubico. 🙂
Res sta bila idealna. Ampak idealna kot sostanovalca ali kot prijatelja. Kot partnerja pa ne, ker ni bilo strasti in posteljnega užitka. Tisto, kar običajen odnos loči od partnerskega.
V tem primeru ženska piše, da je storila največ kar je lahko. Manjkala pa je tista čustvena komponenta oziroma strast, ki pogojuje dober seks in s tem osmisli sam intimen odnos.
Same strasti, čustvene povezanosti in pripadnosti pa ni možno kompenzirati z nekimi razumskimi dejanji. Njen bivši se je zato odločil, da bo to kompenziral z ljubico. 🙂
Res sta bila idealna. Ampak idealna kot sostanovalca ali kot prijatelja. Kot partnerja pa ne, ker ni bilo strasti in posteljnega užitka. Tisto, kar običajen odnos loči od partnerskega.[/quote]
Je največ kar lahko daš pranje perila, skrb za družino…??? Saj osnovnega ni bila sposobna dati!
Forum je zaprt za komentiranje.