Fant in jaz – odnos, skupna selitev
Pozdravljeni. Veliko berem te forume, sedaj pa tudi prvič sama postavljam vprašanje, saj sem se znašla v dilemi. Bila bi zelo hvaležna, če bi mi glede na moj položaj povedali še tretje, objektivno, nepristransko mnenje. Hvala.
Situacija je takšna. stara sem 21 let, fant prav tako. Skupaj sva 3 leta, s tem, da sva šla vmes trikrat narazen. Skrbi me njegov odnos do mene. Ne pravim, da sem jaz najboljša, daleč od tega, ampak vsekakor pa ga imam rada najbolj na svetu in bi bila zanj pripravljena marsikaj tudi žrtvovati. V skupni preteklosti sva imela kar nekaj vzponov in padcev, predvsem se mi je veliko lagal, tudi glede bivše punce, ki mu je pomenila veliko. Takrat sem po enem letu laganja izvedela, da sta nekaj imela v času najine zveze, sicer na začetku. Kljub temu, da je videl, kako zelo me je to prizadelo (morala sem do psihiatra, dolgo ne zaupala), ga ni izučilo, lagal je še naprej. Sicer ne za takšne stvari, ampak majhne laži, ki pa so me vseeno prizadele, saj laž je laž. Ne razumem, kako mu že prvič ni odprlo oči.
Mogoče bom napisala malo zmedeno, to je zato, ker bi rada povedala vse bistvene stvari, in mi misli skačejo sem ter tja. Želim samo izvedeti, ali je vaše mnenje, da vztrajam v tem, ali je boljše, da ga pustim za seboj in poiščem srečo drugje. Zavedam se, da ga spremeniti ne morem, razen če si bi sam tako želel, lahko pa spremenim sebe in svoje življenje. Na to imam vpliv.
No torej, opažam, da me ne spoštuje. Predvidevam, da je vzrok v tem, da sva bila še mlada, ko sva prišla skupaj, zame nekako prva res resna zveza, sem se trudila, vse prezrla in nisem znala postaviti meja. Veliko me ponižuje, žali, in govori v smislu, da nisem sposobna ničesar, pač da sem najslabša. Ampak obdržim se pri njemu, ker ga imam zelo rada, vedno so me njegove solze pripravile do tega, da sem mu oprostila, ga vzela nazaj. Prav dobro se tudi zna prikupiti. Verjetno boste rekli, sama si kriva…saj jaz to vem, ampak so pa tudi dobre stvari, čeprav v zadnjem času res razmišljam bolj v stilu, da je bolje, da ga pustim za seboj, vzamem to kot neko izkušnjo in lekcijo za prihodnost in grem naprej.
Problem se pojavlja tudi, saj se mi zdi zelo čustveno nezrel, jaz pa sem se v teh treh letih zelo spremeila, dozorela. Saj vem, mlad je še, povrhu še fant, ampak včasih res ne razumem, zakaj jemlje vse s takšno lahkoto. Ko se na primer želim pogovoriti z njim o pomembnih stvareh, se smeji, vse jemlje v šali, spreminja temo, to me nervira. Ni sposoben normalnega, “odraslega” pogovora z mano. Kot da ne bi bilo nič pomembno, razen njegove šole, družine…
Naslednja stvar je odnos z njegovimi starši. Moje mnenje je, tudi dosti sem prebrala o tem, zato ne govorim nekaj v tri dni, da ga mati čustveno privezuje nase. In sicer, skupaj sva skoraj vsak dan v tednu, spiva mislim s tem. Seveda gre domov vsak dan in ponavadi pride k meni okoli 7, dejansko samo spat. Njegova mama ima že od vsega začetka nekaj proti meni, veliko ga “pumpa” proti meni, se vtikuje, ko se kaj pogovarjava (četudi čisto normalno), in tudi ko sem zraven tako dvoumno kakšno pripomni, seveda vem, da leti name. Zato tja več ne hodim rada, grem morda le enkrat na mesec, in še takrat se je izogibam, saj se ne počutim zaželjeno, sproščeno. Naj povem še, da sta njegova starša zelo konservativna; na primer, ko sva začela hoditi, so imeli doma dolg pogovor o tem, da še ni star 25 let, in ne bi smel imeti punce, le kakšno prijateljico. Zame popolnoma nerazumljivo. No, da se vrnem k mami, ko je fant pri meni, čeravno je pred 20 minutami bil še doma, mu skoraj vedno zvoni telefon – mama, ki pokliče zaradi različnih stvari, bodisi, naj gre v trgovino po nekaj, kdaj pride domov, kam je dal kaj, ne vem…vedno z neko novo stvarjo. Neprestano ga klicari in teži kdaj ima namen priti domov. Mislim da sem že omenila, da je vsak dan kaj doma. Ko pa ji slučajno kaj pove nazaj, pa se naredi užaljeno; v smislu, kako se obnaša do nje, ona pa se tako trudi. On pa se potem počuti razdvojeno, predvidevam. Jaz težim, naj pove mami glede tega, ko pride domov, pa posluša mamo o meni. Ga nekako celo razumem, kako mu je. Ampak mislim, da bi moral postaviti na prvo mesto mene, kot na primer bodočo žensko, s katero si bo ustvaril svojo družino, ne pa svoje primarne družine in se nekako odcepiti, postaviti meje.
Že 1 leto se pogovarjava o skupni selitvi, ki naj bi se zgodila do letošnje jeseni. Tako bi nekako nadgradila najino zvezo in poizkusila, ali funkcionirava v skupnem življenju. Seveda se je spet pojavil problem – njegova družina. Moje mnenje je, da bi starši morali biti srečni, če se otrok želi osamosvojiti in ne biti doma celo življenje, a tam pač ni tako. Ko je to samo omenil, so mu doma rekli, naj niti ne pomisli na to, da on bo živel v mansardi njihove hiše (zakaj bi jo drugače sploh imeli), kaj misli, da bosta onadva sama v tako veliki hiši (naj omenim, da ima še mlajšega brata – osnovna šola, do katerega imajo pa popolnoma drugačen odnos), da če bo odšel od doma, več ne obstaja za njih, in da se nikoli več ne more vrniti domov. Mislim, halo!? To pa je bil res že višek vsega. In seveda, zdaj fant več ne razmišlja o tej selitvi. Včeraj sva se pogovarjala o tem, in pravi ne, ker bla bla bla, in si izmišljuje ne vem kakšne vse izgovore. Ne vem, saj jaz vem, da je to njegova stvar, nimam pravice, da ga obsojam, če si tega ne želi. Ampak tudi on nima pravice meni dajati nekega lažnega upanja, ampak bi mi moral to povedati.
Zdaj sem v grobem opisala vso situacijo, lepo prosim, če bi mi podali svoja mnenja na podano situacijo, ker se počutim že res popolnoma nemočno. Najlepša hvala!
Pot pod noge in stran od takega fanta.
Če se pa vseeno odločiš živet z njim pa pazi, da se bosta vselila v tako stanovanje, da ne boš kaj veliko denarja vlagala v to. Torej najem opremljenega stanovanja. Ne da kupita kako stanovanje ali pa se gresta opremljanje nekega stanovanja.
Službo očitno imata oba?
Da bi on moral odpreti oči ob laganju tebi, je res. Vendar, morala bi jih tudi ti. Da te ne spoštuje, je verjetno res. Zakaj te ne spoštuje? Najverjtneje zato, ker v osnovi ne spoštuje sebe in v drugi vrsti, ker ti sama sebe ne spoštuješ. Torej, ja res je, človek se lahko spremeni, le če se sam želi. Če bi se oba “dovolj” spremenila, bi tako lahko ostala skupaj v lepi zvezi, tako pa le prelagata krivdo drug na drugega. Vse to vaju čaka še v prihodnosti v zvezah z drugimi ljudmi, temu ne bosta ubežala. Je pa včasih nek odnos že tako slab, da ne vidimo več drugega izhoda, kot je prekinitev.
Vsekako bi morala ob lažeh reagirati drugače, ti pa tega nisi zmogla, ker nisi bila dovolj močna, zato si tudi morala k psihiatru. Ko boš dovolj močna, boš na laži nekoga lahko reagirala povsem drugače, to je tako, da bo on vedel, da tega ne dovoljuješ in da če bo želel bi s teboj, si te napake ne bo mogel več privoščit. Ker pa mu tega občutka nisi dala, je lahko to svojo slabo lastnost koristil še naprej.
Čustvena gugalnica je slaba, ker izključno ona vzdržuje “ljubezenski potencial” (čustva živa) skozi vse te peripetije, nesporazume, kreganja, zamere in ponovna pobotanja… Kaj pa če bi živela bolj umirjeno? Potem bi pa vama vedno nekaj manjkalo in se vama dozdevalo ,da “to ni to”.
To sta prinesla iz svojih družin predstavo o “ljubezni”, kaj bi naj bila “ljubezen” in kako naj bi zgledal partnerski odnos. Torej vajini družini sta verjetno precej kaotični.
In vračanje nazaj v svojo družino skozi partnerski odnos pomeni, da morata oba preseči ta vzorec in se nekaj naučiti iz sedanej zveze, da bosta zrelejše delovala v naslednji.
Ampak …
Ljubezen je žrtovanje, odpovedovanje, se pravi trpljenje? Na vse ali pa nič za vsako ceno skozi sile razmer?
Partnerske zveze tudi propadejo, rabijo “umreti” za našo rast, saj če iz tega pogorišča požene nova zelena klica, je pozitivno.
Ne oprijemaj se ga iz obupa, da toneta oba, in ga spusti, daj predlog in pobudo, da se dokončno razideta.
To je posesivnost zaradi soodvisnosti, če ga držiš od sebi, ker se počutiš otroško nebogljena brez njega.
Razčisti odnos s starši, od koder primarno izvirajo ti tvoji občutki (strah pred zapuščenostjo), ker on ni tvoj starš!
Že na začetku ni bil tvoj. Zamerila si mu, ranil te je, nikoli mu ne boš zaupala, ljubosumje te razžira – spusti ga.
Dobro veš, da je preveč stvari, da bi lahko šla čez vse to.
Zberi moč in končaj, saj živiš s fantom v zelo škodljivi navezi, ki te na več načinov ponižuje, je neiskren in te čustveno uničuje.
Totalni mamin sin brez hrbtenice, ki nima “jajc”, da bi se postavil zate, ker se boji mamice – čustveno nezrel kot otrok.
Ne slepi se in pretuhtaj, zakaj si sploh končala s takšnim fantom, ker če ne boš nič odnesla iz tega, bo naslednji podoben temu.
Starši so mu več kot očitno privzgojili neke občutke krivde, da se (še) ne zmore osamosvojit. Vendar to lahko traja tudi celo življenje. Če si res želiš življenja z njim, mu moraš dat vedet, da bo te občutke moral premagati in se nekako doma postaviti na SVOJE noge, se postaviti zase in pokazati staršem, da ni več 10 leten otrok in tudi to, da so starši odrasli ljudje, ki bi se naj tudi tako obnašali. To pa lahko traja še leta in leta. Kako dolgo si priprlavjena čakati in koliko ter kako si mu pri tem pripravljena pomagati, je pa za nas neznanka.
Jaz bi po 3 letih gotovo povedal svoje želje in če so te uresničljive finančno in če si res oba želita tega, ne vidim več razloga za prelaganje. Po dogovoru bi postavil nek datum, pred vse rešitve, ki skupšno vselitev omogočajo in potem bi pričakoval, da se dogovor uresniči. V nasprotnem primeru bi partnerko pustil, da gre svojo pot, z veliko bolečino, ampak bi. Seveda pa pri 21-tih nisem tako razmišljal, zato je težko pričakovati od tebe, da sedaj vse to izpelješ.
Pravzaprav si vse skupaj opisala polovično. Veliko smo izvedeli o njem in bolj malo o tebi. Vo oči bodeta predvsem dve stvari: da si že pri tej starosti na moč želiš osamosvojiti (kar to sploh ni to, če vidiš edino možnost da to narediš z nekom) in da te taka stvar (ki sicer res ni lahka) prizadane toliko, da je za to potreben psihiater. Vse skupaj kaže na to, da mora tudi v tvoji družini biti nekaj narobe. Morda le ne na tak način kot je narobe v njegovi, kjer jim je uspelo vzgojiti nekoga s katerim se da manipulirati. Ker je pač v nulo zmanipuliran, poskuša situacijo reševati tako, da nihče ne bi bil prizadet. Niti ti, niti mama. Vendar tako ne bo šlo. Po vsej verjetnosti tudi do tebe kaj dosti več na čuti, vendar se to ne upa jasno povedati, saj se boji podobnih izpadov s tvoje strani kot jih doživlja z mamine in naj se sliši še tako grdo. Tudi tisto glede psihiatra doživlja verjetno na zelo podoben način in prav možno je, da tudi ti, vsaj podzavestno, na ta način manipuliraš, saj vidiš v njem neko rešilno bilko s katero se želiš izvleči iz lastne situacije. To vse skupaj pa pomeni, da se pravzaprav obema le zdi, da ljubita drug drugega in taka veza je kmalu po tem, ko se osamosvojita, obsojena na propad.
Kaj torej narediti? Prekini in za rešitev sebe najprej poišči možnosti v sebi.
Zakaj bi bila taka zveza “potem” obsojena na propad?[/quote]
Ker se bosta šele po morebitni osamosvojitvi zavedla, da to ni to. Da je bilo bistveno manj čustev kot je bilo pričakovanj.[/quote]
Zakaj pa se ne bi zavedla, da to je to recimo? Želiš povedat, da bo v drugi zvezi z manj čustvi odnos zadovoljujoč, v tej pa ne? Ali pa želiš povedat, da bo le spoznanje ob tem, kaj bi naj bila ljubezen, takšno razočaranje, da se jima bo le zdelo, da nista prava drug za drugega? To bi namreč pomenilo, da bi v naslednji zvezi ponovno iskala več, kot je možno “imet”….
Ker se bosta šele po morebitni osamosvojitvi zavedla, da to ni to. Da je bilo bistveno manj čustev kot je bilo pričakovanj.[/quote]
Zakaj pa se ne bi zavedla, da to je to recimo? Želiš povedat, da bo v drugi zvezi z manj čustvi odnos zadovoljujoč, v tej pa ne? Ali pa želiš povedat, da bo le spoznanje ob tem, kaj bi naj bila ljubezen, takšno razočaranje, da se jima bo le zdelo, da nista prava drug za drugega? To bi namreč pomenilo, da bi v naslednji zvezi ponovno iskala več, kot je možno “imet”….[/quote]
Samo od sebe se ne bo zgodilo nič. Tudi v drugi zvezi ne. Bo treba krepko razmislit o sebi in trenutni situaciji, nekaj nredit in morda tudi kdaj past na trda tla.
Sorry, ampak pri 21 ne bi smela biti v dilemi. Bi morala biti noro zaljubljena ali vsaj tako zadovoljna, da se ti ob misli na fanta prikrade nasemešek na ustnice. Morala bi napisat eno wordovo stran o tem, kako si srečna, da ga imaš, da te ima rad, kako fajn se imaš z njim, kako se zabavata in se veselita skupnih projektov/sanj. kako uživata. Ne pa, da že zdaj sebe prepričuješ, da je življenje trpljenje in da se je treba za ljubezen žrtvovat …
Korak dalje naredi.
Mislim da te on jemlje z neko rezervo, ze
s tem da ti laze ti pove da te ne ceni in ne
spostuje. kljub lazem ostajas z njim in on
vidi da se mu ni potrebno truditi ker ga
imas takoooo rada da ve da bos vse
spregledala. on je se mlad, pomoje bi se
rad se mal znorel, ni sposoben
konstruktivnega pogovora, vse mu je
odvec, spominja me na bivsega, jaz sem
pa zravn vse trpela in probavala
spremenit vse na bols.ampk enostavno ni
bilo interesa z njegove strani. tako kot
ocitno ni iz strani tvojga tipa.
vidm da razmisljas prav, le vso to teorijo
mors sedaj spravit v prakso!
in glede mansarde. nikol se ne selit
tja.potem bo sele halo. vem kako je bilo
pri meni, ko so se v vse vtaknil, skoraj da
sem bila jim tam za deklo, vse kar sem
naredila je bilo narobe. fanta imajo pac
nezavedno priklenjenga se vedno za
mamino krilo, ob enem bi pa radi da je
samostojen. poznamo take ker njim NIC
ne manjka doma v mansardi. ha ha.na
koncu mora pa zenska poslusat jih pa se
tiho bit. pa se vlagat v flet ki ne bo nikoli
njen. tako da iz izkusenj te svarim da ne
upaj ne boljse, da se bodo spremenili stari
in on..ne! samo se slabse bo.
ti si pa premlada da bi to trpela.ze
zacrtala sta odnos narobe in marsikej se
mora on naucit.dozivet da bi cenil to kar
ima.no oba.sta se mlada 🙂
(kar sem ti napisala ze v drugo temo)
Noro zaljubljena po treh letih ne bo no. Ne jih dajat preveč nerealnih predstav o odnosih. Zaljubljenost mine ponavadi po dveh letih, pogosto pa že veliko prej. Če pa se ji pa ob misli na fanta prikrade nasmešek, pa to še ni zaljubljenost, je pa realno, to pa. 🙂
Žrtvovanje bo tud kdaj pa kdaj potrebno, vendar ne v okviru trpljenja, ampak v smislu naredit nekaj več, nekaj kar doslej morda še nismo, nekaj naredit za drugega, ker vemo, da mu ugaja in ker ugaja tudi nam. Tudi to je lahko žrtvovanje, se pravi tveganje. Torej žrtvuješ lahko svoj čas za nekoga, tudi denar morda.
Ko ne boš več pripravljena nekomu igrati mamo, potem boš vedela kaj storiti in dileme bo konec.
Tu je dokaz tvojega doživljanja…On je kot otrok, ki rabi tebe, ki si dozorela in se spremenila….Tipičen odnos mama-sin.
Zato tudi v njegovi mami vidiš konkurentko, ki ti hoče prevzeti tvojega “otroka”.
Da še dodam…Nisi se nič spremenila ali dozorela, ampak le spoznala tisti del sebe, ki ga prej nisi imela možnost, ker nisi bila v takšni situaciji.
Noro zaljubljena po treh letih ne bo no. Ne jih dajat preveč nerealnih predstav o odnosih. Zaljubljenost mine ponavadi po dveh letih, pogosto pa že veliko prej. Če pa se ji pa ob misli na fanta prikrade nasmešek, pa to še ni zaljubljenost, je pa realno, to pa. 🙂
Žrtvovanje bo tud kdaj pa kdaj potrebno, vendar ne v okviru trpljenja, ampak v smislu naredit nekaj več, nekaj kar doslej morda še nismo, nekaj naredit za drugega, ker vemo, da mu ugaja in ker ugaja tudi nam. Tudi to je lahko žrtvovanje, se pravi tveganje. Torej žrtvuješ lahko svoj čas za nekoga, tudi denar morda.[/quote]
Mah, ne vem. Jaz sem malo skeptična glede mainstream predstav o zaljubljenosti. Mislim, da se lahko ponovno zaljubiš. Lahko začneš hoditi z nekom in se šele potem zaljubiš… skratka, ta ideja, da se v nekoga zaljubiš in potem je fertig do konca življenja (razen če si ne najdeš koga drugega…) mi malo smrdi…
Če žrtvovanje ni trpljenje ampak je nekaj več, kar narediš za odnos, ni treba, da se imenuje žrtvovanje…. Beseda žrtvovanje ima negativno konotacijo in zato ob njeni uporabi se vzpostavi tudi neko pričakovanje (kaj ti bo druga oseba dala, ker si se ti žrtvoval…), ki je po mojem mnenju prvi korak v sesuvanje odnosa – ko začneš namreč razmišljat, da zato ker sem naredil to in to, bi tudi ti moral narediliti to in to zame.
Forum je zaprt za komentiranje.