skupne finance

Tisti, ki s partnerjem furate skupne finance, lepo bi prosila, če mi natančno razložite, kako to izgleda. Imate skupen račun, dajete nanj toliko-in-toliko vsak (je delež prispevka enak?), je ta denar namenjen za vse nakupe, tudi večje, …? Skratka, malo me zanima, kako deluje to pri vas.

In – če skupnih financ ni, kako plačujeta? Pri nas je to postalo jabolko spora, ki bi ga rada čim prej razrešila.

Pri nas so prihodki posameznika, se pravi moža in mene. Vendar takoj, ko je priliv, to postane skupno. Oba sva pooblaščena na vse račune in v dogovoru – večji nakupi – kupimo po skupnem dogovoru, manjši izdatki – si ne sporočava. Je pa res, da oba po pameti trošiva. Ne bom jaz njemu za vsako šminko razlagala in on meni za vsak pir ali športni izdatek. Vse deluje na zaupanju.

Pooblaščena sva na račune obeh. Položnice plačam iz tistega računa, ki ima takrat več gor. V trgovini kakor kdaj. Za večje nakupe pa najprej narediva prenos znotraj banke in plačava. Poročena 15 let. Nikoli ni škripalo pri financah, čeprav sem bila vmes nekaj časa brezposelna. Mislim da, če se greš skupne finance, mora biti med partnerjema močno zaupanje. Nikoli niti ne pomislim na moj ali njegov denar. To je najin denar.

LP

Pri nas je tako. Vsak da polovico plače za stroške (on plača položnice in da ostalo razliko do 1/2 plače men za ostali nakup v trgovini). Za nabavo hrane skrbim samo jaz (sem bolj šparava, mojem, bi že v 14-ih dneh zmanjkalo, kar jaz razporedim za cel mesec).Polovico plače porabiva vsak za svojo malico v službi, bencin, če kateri potrebuje kaj za avto si kupi, kakšna oblačila ali čevlje,če še kaj od tega ostane, si kaj privoščimo, ali pa gre za nakup v hišo.
Jaz prispevam manj, ker imam manjšo plačo. Dela v gospodinjstvu in tudi zunaj hiše si deliva po časovnih zmožnostih (včasih on skuha in jaz pokosim travo, jaz skuham, on pomije posodo,…)
Če je kateri ostal brez službe, je pač pokril vse stroške tisti, ki je bil zaposlen.

Oba imava kartici in pooblastila za oba računa. Kupuje se iz tistega računa, katerega lastnik je trenutno šel po nakupih. Če nekomu zmanjka denarja na svojem računu, naprej troši na drugem. Tako gre definitivno za en sam denar, le da je na dveh kupčkih. Po 26 letih zakona še nikoli ni bilo nič narobe. Oba trošiva po pameti, o večjih nakupih pa se predhodno dogovoriva. Skupne finance torej funkcionirajo če si partnerji zaupajo in če so odgovorne osebe. V nasprotnem primeru pa žal ne.

Midva imava vsak svoj račun. Najprej porabiva kar je na enem računu potem pa še kar je na drugem. Če njemu zmanjka mu jaz plačam, če meni zmanjka mi on plača pa ni važno za kakšno stvar gre.

midva imava vsak svoj račun, pooblaščena nisva, bi bilo to treba uredit.

vse položnice plačuje mož, hrano merkator kartico mesečno plačuje on, čeprav z njo kupujem večino jaz, kar je hrane in drugih nakupov drugje pa jaz plačam iz svoje kartice.

midva nikdar ne deliva na moje-tvoje … za večje nakupe pogledava stanje na računih in dava skupaj kolikor pač imava in kupiva, nihče ne računa kdo je dal koliko in to.

si ne predstavljam da bi bile finance jabolko spora, sploh ker imam na razpolago veliko manj kot on, če mi zmanjka mi nakaže ali plača, skratka denar pri nas je potrošno blago, če imamo zapravimo, če ne pač ne… se sploh ne obremenjujemo.

sem vesela da je tako, ker tast in tašča pa vedno poudarjata – to je moje, to je njegovo, to je ta kupil, to je drugi kupil … najina otroka tega govorjenja sploh ne štekata, pri nas je vse naše.

nas je več takšnih, vidim 🙂 po 15 letih tudi pri nama vse takole špila…

Midva pa imava ločen račun. Zasluživa približno enako (100€ gor ali dol). Ko pride plača dava vsak enak znesek za hrano, vsak enak znesek na varčevanje in vsak pol za stroške. Kar meni ostane je moje, kar njemu ostane je njegovo.
Nama tako laufa.

vsak imava svoj račun, nisva pooblaščena, plačujeva pa enkrat en, enkrat drug, kdo pač gre v trgovino, za večje nakupe tisti, ki ima denar na računu. Nobeden ne zapravlja po nepotrebnem in noben ne sponaša drugemu denarja, ki ga porabiva zase, res pa so ti zneski majhni in gre za potrebne stvari, ne luksuz.

Imava ločen račun, jaz sem pooblaščena na njegovega, njegova plača gre za stoške, moja za hrano, oblačila, obutev in vse ostalo

Midva imava vsak svoj račun, nisva pooblaščena, ker ne vidima potrebe po tem (včasih dam/da kartico, pin itak pozna/m). Pač v trgovini plača enkrat eden, drugič drugi, če je kaj večjega pa vsak nekaj (seveda odvisno od količine denarja na posameznem računu). Od njegove plače gre več za hrano, od moje pa več za cunje 🙂
Nikoli nisva delala nekega plana, kakšne bojo finance, ampak je čisto naravno tako steklo. Skratka, vse je najino!

Skupne družinske finance; pooblastila na račune, oziroma vsak partner ima plačilno pooblastilno kartico drugega partnerja; odprta osebna računa pri dveh različnih bankah; dohodki gredo v skupno “malho”; naredimo plan vsake pol leta, kjer se določi mesečna okvirna poraba za : tekoče stroške ( sem sodijo tudi šolnine članarine za otroke, mesečni obroki rentnih varčevanj), prehrano, rezervni sklad (za nepredvideni stroški -npr. razna popravila), na vsake tri mesece se določi nekaj denarja za oblačila+obutev. In potem se lepo odšteva. Plačujemo večinoma s kreditnimi karticami, vsak račun/izdatek se vpiše v tabelo, tako da je vedno pregled nad dejansko porabo in stanjem zalog denarja.
Določene mesece, ko kaj ostane viška, damo na stran -gre v “sklad zalog ” za počitnice, varčevanje, …)

Je pa to takole: odvisno, kako ste bili to naučeni tudi iz vaše mladosti, pri vaših starših, iz osnovne družine – pri naših starših je bilo enako, kot pri nas -pri financah ni nosil “gat” samo en partner, ampak je bilo vse skupno – torej ali skupen predal, skupen račun, za vse člane družine. Ko smo otroci pričeli služiti svoj denar (tudi v študentskih časih) in če smo slučajno bili še ali pa doma (prala so se torej naša oblačila, pa hrana, ipd) smo obvezno samodejno in samoumevno prispevali vsak mesec nekje med 100 do 150 eur eur; so bili starši ponosni na nas, ker smo bili tako zreli in imeli že takrat zdrav in realen odnos do denarja. in ti to potem pride zelo prav, ko imaš lastno družino in svoje finance – če imaš dobro naučen vzorec in izkušnje od nekod, to s pridom lahko uporabiš, ker funkcionira.

Tudi midva tako že30 let. Zaupanje je glavno.

Pri nas sva izhajala iz tega, da vsakemu od plače ostane enako – npr. 300 eur in drug drugem ne polagava računov za kaj ta denar porabi (cunje, zabava, hobiji….). Preostali denar pa gre za “skupne namene” in sva se pač dogovorila kdo plača kaj. Tisti z večjo plačo pač plača več računov. Razlika v plačah je pri naju 500 eur.

Torej, ker so vse tukaj popolne v družinah in vse tako špila, povem jaz drugače.
Pri nas ni skupnih financ. zakaj. Skupne finance se končajo takoj, ko eden od partnerjem prekomerno zapravlja za svoje lastne potrebe in hobije, drugi pa se skoraj pretrga, da plača vse mesečne obveznosti, od položnic, do hrane, daril, ipd.
Pri nas je žal že nekaj časa situacija taka, da mu več ne zaupam, zato s svojo (malenkost višjo) plačo poskrbim za popolnoma vse (tudi njegov delež pri hišnih položnicah), razen njegovih hobijev… in ko mu zmanjka…boli mene.

Torej imamo tudi mi jabolko spora, pa ga on ni sposoben doumeti. Žal.

Pri nas pa je tako da ko finance pridejo jih že ni več šlus zakjučeno pa se lahko kregamo samo še za luft.

Tudi midva furava denar skupaj, saj se mi zdi to edino logično. Imava vsak svoj račun in plača tisti, ki kupuje. Za večje nakupe se pomeniva, sicer pa si zaupava.

Mi2 tudi ne deliva na moje, tvoje. Na mesec dobimo toliko denarja in ga po pameti porabimo. Si ne predstavljam da bi si delila stroške. In če bi jaz zaslužila več? Kaj bi šla sama na potovanje?
Oba si kupiva to, kar potrebujeva, brez zagovarjanja drugemu.
Tako nama super teče že 10 let…

Kar je moje je moje, kar je njegovo je tudi moje 🙂

Sem brezposelna, tako da ni druge izbire, kot da je vse najino 🙂

to izgleda tako da dobivava vsak svojo plačo (se razlikuje dohodek za cirka 200€ ampak to ni važno) in potem enkrat eden, drugič drugi plača hrano, položnice in kakšen izreden izdatek (npr. pralni stroj itd.). jaz dobim nakazilo 1., on 18., vsak pobere položnice ki so takrat še neplačane in jih plača ter dokupi hrane ki jo potrebujeva. če je kak izreden strošek oz. kakšna večja stvar za kupit se dogovoriva kdo ga bo kupil in greva skupaj ponj. ne gledam to je položnica za tvoj mobi in ga jaz ne bom plačala, to je tvoje, to je moje – ampak je skupno. tako da če jaz porabim svojo plačo za položnice in hrano rečem partnerju da potrebujem nov modrc in tampone (ajde naprimer) in mi pač ali da denar za to, ali pa greva skupaj v trgovino in kupi kar potrebujem. je pa res da partner plačuje najemnino in kredit za avto zato večinoma jaz plačujem položnice. enkrat plačam jaz večerjo zunaj, enkrat on. nimam pojma kdo je več zapravil v teh 3 letih koliko sva skupaj in mi ne pride na kraj pameti da bi gledala in preračunavala koliko jaz zapravim zanj. ker je skupno. to sva se dogovorila in tako je. si ne predstavljam ločenih financ in gledanje na vsak €, ki mi gre z denarnice. to je tudi edino kar sva se dogovorila, vse ostalo je normalno steklo. če pa bi imela partnerja, ki bi si najprej kupil nov računalnik in mi potem jamral da nima za položnice pa sploh nebi bila z njim. pač nimam želje živeti z man-child oz. odraslim otrokom najstnikom, ki ne razume da pride najprej najemnina, potem položnice in hrana potem šele vse ostalo. tako enostavno je to.

pri nas je pa kot pade,oba imava trr,oba povsod pooblaščena,ko nekdo kaj rabi gre in kupi,si zaupava 1000000% je pa res da denar ni problem.

sva poročena 24 let, finance vedno skupne. Vsak imava svoj račun, medsebojno sva pooblaščena. Plačo dobivava vsak na svoj TRR vendar velja pravilo, da tekoči stroški, investicije,… gre iz mojega računa. Vse, kar je račun večji od 5€ se obvezno plača preko kartice, ker je potem preko spletne banek evidentirano. Položnice in varčevanje (poseben račun) gre iz moževega računa.
Če rabimo več denarja, kot ga imam jaz na računu (npr. dopust, večja zadeva za kupit) potem mož prenakaže na moj račun in ne na varčevalnega, če je tudi to premalo, gre potem denar iz varčevalnega nazaj na moj račun.
Noben ne zapravlja nekontrolirano (ne za hobije, ne za oblačila npr.), tako do sedaj še ni bilo večjega problema. Sproti oz. mesečno tudi načrtujeva in nato spremljava potrošen denar po glavnih skupinah (gospodinjstvo, oblačila, počitnice, varčevanje, žepnina in stanovanje hčeri-študentka, …). Če se kateri mesec pojavi večje odstopanje, potem preverimo po odtegljajih iz mojega računa, da vidimo podrobno, kje smo pretiravali in se potem držimo malo nazaj.
Lp,m.

Tako nekako je pri nas.
Eden ima položnice, drugi pa hrano.

sicer se že dolgo ni pisalo na tej temi, pa vseeno pišem sem..

pri nama pa so tele skupne finance vedno večje jabolko spora in počutim se, kot da je to samo luknja brez dna..skratka katastrofa..
jaz izhajam iz družine, kjer je vse skupno, vse je naše, vsi (tudi otroci) smo prispevali kolikor smo pač zmogli (če nismo zmogli, nismo) in nikoli se tudi med otroci nismo šli ‘on tudi ni dal, on ima več, ona je dobila boljšo stvar, bla, bla..’ ni bilo ljubosumja in vse je štimalo..
pri mojemu partnerju doma pa je bilo povsem nasprotno: to je moje in samo moje, to je tvoje..če ti zmanjka si si sam kriv..(predvsem med njegovima staršema).

in pride problem, ko se taka dva človeka skupi najdeta..nekaj časa je še šlo, ker jaz nikoli nisem niti pomislila na to, da bi to lahko bil kdaj problem..in sem tako prišla v situacijo, ko sem v bistvu večinoma jaz plačevala, on pa se je po domače povedano švercal! npr. ko sva še stanovala doma (pri starših) sva jima dajala nekaj za stroške..in ko sem jaz imela, sem jim pač jaz dala, pa mojemu nikoli nisem rekla, dolžan si mi toliko in toliko.. on mi pa tudi nikoli ni rekel, na tukaj imaš za moj del, če v tistem trenutku pač ni imel (pa to ne mislim da ni imel denarja, samo da ni imel gotovine pri sebi).

sedaj pa sva že na svojem in tale moj partner gleda na vsak strošek, da ja ne bi on več dal kakor jaz..plačo pa ima za skoraj eno celo mojo večjo, kakor jaz..
dogovorjena sva, da za stroške stanovanja dajeva vsak pol, kar je ok, pri hrani in ostalih stvareh za npr. stanovanje pa se zatakne.. za te stvari sva zmenjena, da dajeva na skupen račun, vsak isti znesek in potem, ko npr. greva skupaj v trgovino, mi gleda prav pod prste, da ja ne bom kupila kakšno zadevo, ki bi bila, bog ne daj, dražja kot je tisti dan njegov izdatek za hrano, čeprav je na koncu meseca, ko potegneš črto, njegova hrana dražja kakor moja..in potem mi prav na veliko razglablja o tem, kakšne nepotrebne stvari si kupujem, tako da sva že dostikrat odšla skregana iz trgovine, na koncu mi zna seveda čisto brez slabe vesti tudi reči, da on za to že ne bo dal, da si jo naj kar sama iz svojega računa kupim, če jo želim imeti..
ko greva na kakšno večerjo, vedno pazi, da enkrat plača on in enkrat jaz, enako je tudi pri samo kavah!! če takrat nimam denarja, ko bi bila jaz na vrsti, prestaviva na dan, ko ga imam?

in to mi gre že pošteno na živce.. mislim saj ga imam rada in vem, da ima on tudi mene, ampak mi tole res že pre-najeda..tega nisem navajena, pri nas je šlo vedno vse na skupen račun (ne glede na to, kakšna razlika je bila v njunih plačah), kjer sta bila oba starša pooblaščena in iz katerega sta vedno vse plačevala (račune, hrano, obleke..)..in vse je bilo skupno..če si je kupila kakšno majčko več, si pač je!

sicer, hvala bogu, imam redno plačo, ki je ok, zadostuje mojim potrebam, ampak si sploh ne upam pomisliti, kaj bi se zgodilo, če ostanem brez službe, ker nisem sigurna, da bi me vzdrževal..no, to bi že me verjetno, samo bi mu mogla vrnit, ko bi zopet dobila plačo..to sem sigurna! namreč, ko sva lani hotela it na počitnice, si jih jaz nisem mogla privoščiti (na način, da bi jih plačala v enkratnem znesku (moj del)) in sem ga mogla prav prosit, da mi je POSODIL za te počitnice, na katere si je tudi sam full želel iti!! seveda sem mu mogla naslednje mesece vračat, lih toliko, da ne z obrestmi..ker on raje ne bi šel, če si jih jaz ne bi mogla privoščiti, bog ne daj, da bi mi jih on kar tako plačal – četudi ni moj rojstni dan ali pa kaj takega..in čeprav ima on dosti denarja..

nevem.. kaj mislite, je to samo posledica njegove vzgoje oz. priučenega vzorca njegovih staršev, ali pa me pač nima toliko rad, kakor jaz mislim da me ima?

da ne bo pomote, jaz sem mu že povedala svoj pogled na tole zadevo, povedala sem mu tudi, da za mene tako ne bo šlo več naprej, da meni to ne odgovarja in da se počutim neljubljeno.. in on se mi vsakič opraviči, kot: ‘ja vem pri denarju sem malo čuden’, prizna, ampak hkrati pove, da se tega ne bo mogel odvaditi.. mislim, kaj pa mi to pomaga?!?
jaz rabim vedet, da se lahko zanesem na svojega partnerja, da mu več pomenim kot neke materialne dobrine! ne vem, ali jaz narobe gledam na te stvari?
drugače se dobro ujemava in razumeva, kadar seveda ni govora o financah..:(