Moj in njegova bivša
Ker imam tudi sama tako dilemo sem odprla svojo temo.. na isto temo. Skratka pri meni je pa tako, da gre zgolj za občutek. Fant ima neke stike z bivšo. Ni, da bi jo sam klical, je pa v položaju kjer so neki stiki. Ampak v tak položaj se je pa sam postavil. In način kako govori o njej mi reče, da še čuti do nje. Največ mi pove on. Ampak ne tisto zvedno. Ko ga vprašam, kaj čuti, mi gladko reče ne. Ampak tisto, kar mi pove je samo to, da je jezen name ker sprašujem. Ko pa sva neobremenjena in pride kaj v zvezi z njo, mi občutek reče, da nekaj je. Ni to, da bosta kdaj skupaj, je pa to, da je z mano, ampak se bojim, da ne zares. Nebi rada, da bi bil z mano zato, da nebi bil sam. Problem je tudi, ker ni tak človek, da bi se res vprašal kaj čuti. On je prepričan, da do nje ne čuti nič, ampak en drug del njega mi govori drugače. Nisem kar tako vsepovprek ljubosumna, ampak tokrat pri njemu čutim to. Lahko mu verjamem, da me ima rad, ampak se sprašujem, če to mogoče pomeni komaj zadosti rad.. Bi lahko s tem živela in vseeno uživala v odnosu? Naj prekinem zaradi svojega 6 čuta? Nočem pa sama sebi zatiskati oči..
Hočeš nočeš te primerja s svojo bivšo, ocenjuje. Verjetno tudi ti njega z vsemi pred njim (če je bil kdo). Lahko, da je samo nekoliko “neroden” pri izražanju oz ni še vsega “prežvečil” kar je imel z njo in se prekmalu odločil zate in sedaj ne ceni dovolj tega kar ima.
Kako se prepričat?
Ne sili vanj, pusti ga malo naj diha sam in boš videla koliko mu je mar zate, nato se odloči kako boš/bosta naprej.
V vsakem primeru lahko le pridobiš, če mu ni bit s tabo bo odšel, kar je (dolgoročno gledano) dobro, če bo ostal bi lahko bila pomirjena.
Mogoče je jezen ravno zato, ker ga sprašuješ stvari, ki so po njegovem jasne in jih drugače ne zna razložit. Boji se, da če boš začela vrtat, da ti ne bo mogel dati dokaza, zakaj je s tabo. Če imaš občutek, da je s tabo le zato, da ni sam, je to mogoče le zato, ker se sama počutiš manjvredno in ne zato, ker te on tako smatra.
Kako pa ti naj človek dokaže, če sama vase ne verjameš, da si vredna? So ti všeč njegova dejanja, ti je lepo z njim? Če ja, kaj več od tega še želiš. Potrdilo, garancijo, da bo vedno tako? Ga lahko sama daš njemu? Kako? Z besedami?
No, tako, lahko je tudi to. Le da občutek ni tak. In tukaj je paradoks.. naj zaupam sebi in svojim občutkom, kot bi nekdo brez nekega manjvrednostnega občutka ali ne.. In predvsem, kako naj živim v miru skozi ta proces skupaj z njim? In kaj bom sploh dočakala? Skupaj ne bosta, vsaj ne v naslednjih 5 letih npr. Se bo meni razsvetlilo, da ima rad mene in ne nje?
Mislim, da se boš morala glede na napisano odmakniti od njega. Da vidiš, občutiš koliko te on pogreša, koliko mu je do tebe. Torej naj pobudo za druženje da on sam. Saj veš, da ga ne boš mogla spremeniti. On sam mora razrešiti z bivšo, če je seveda res kar si napisala. V takih primerih je najbolje “čakanje”. Pa ne tisto, da zdaj ne boš nič počela 🙂 nadaljuješ s svojim življenjem. Če boš potrpežljiva v svoje dobro seveda – v enem mesecu boš videla koliko mu je sploh do tebe. Toliko pa moraš vložiti v sebe in v vezo, če ti je res do nje. . Ostaneš ali greš naprej to vidiš po enem mesecu že.
Težko boš uživala v odnosu, če je v ozadju dvom.
Mogoče pa te ne zna bolj ali drugače imeti rad, ampak so tvoja pričakovanja prevelika.
Mislim, da tvoj moški želi neko mero zasebnosti in ne želi vsega deliti s tabo. Bistven je seveda razlog..Ali je na splošno takšen ali pa je takšen, ker ga še nekaj veže na bivšo, česar pri sebi ne more razrešiti. Zato ne mara, da ga spominjaš na ta njegov problem.
Hmm, jaz bi tako rekla. Imaš občutek in je dovolj močan, da si to napisala sem. Ali si kdaj v preteklosti imela kakšne druge občutke in naknadno si ugotovila, da te niso varali?
Jaz sem zase ugotovila, da me občutek nikoli ne vara. Se pa zgodi, da ga ne znam interpretirati. “Začutim” npr., da se partner izogiba določeni temi ali je zadržan, ko nekaj rečem, Vendar njegova reakcija včasih pomeni nekaj drugega, kot si jaz predstavljam. Je kot da bi nekaj zaznala, vendar ne znam točno definirati česa. Nekaj me “moti”, vendar ne znam tega uokviriti.
Kako v miru živeti skozi ta proces? Ne vem. Jaz enostavno ne bi. V določenem trenutku v svojem življenju sem se odločila, da je moj osebni mir bolj pomemben od miru v razmerju. In da šele ko dosežem svoj osebni mir so vzpostavljeni pogoji, da bo tudi razmerje v miru cvetelo.
jaz v takih situacijah vztrajam s pogovorom, dokler ne pridem do tistega, kar sem začutila. Je pa res, da je v daljšem razmerju to lažje, saj partner že ve, kaj iščeš in ve, da se temu ne more izogniti… in zato si je zavoljo miru prej pripravljen naliti čistega vina …
Ja, res. 🙂
To vsi počnemo. Ves čas. Primerjamo se, druge, dejanja, osebnostne značilnosti in še in še… Malo zdaj, malo prej, malo enkrat v bodočnosti.
Ljudje korakajo skozi naša življenja, in nas skozi čas spomnijo na koga, najverjetneje zaradi nekih skupnih značilnosti. In tako primerjamo, ocenjujemo, vrednotimo.
Jaz v tem ne vidim nič slabega. Ali alarmantnega.
Bi mogoče samo dodala, če te ocenjuje, primerja, in če želiš biti še v naprej del njegovega življenja, naj v tebi vidi boljšo izbiro, naj te ceni bolj.
In če ljudje kaj res cenimo, cenimo da se nas sprejema takšnega, kakršni smo. Svobodo in varnost v lastni svobodi.
Kaj misliš, kako bi mu to lahko dala čutit.
Hm, kaj to pomeni, da toliko časa vrtaš vanj dokler ne dobiš takšnih odgovorov kakor si si jih zamislila, da bi morali biti?
Ne vem, če je to ravno čisto vino…. :/[/quote]
Mislim, da me napačno razumeš. Vrtam toliko časa, dokler ne dobim odgovora. Dostikrat odgovor ni takšen, kot sem si ga zamislila. In ker ponavadi je boljši kot v mojih črnogledih strahovih, sem se naučila, da vprašati ni greh. Pa magari desetkrat. Če pa je odgovor slabši kot sem pričakovala (ja, tudi to se zgodi), it hurts :(, ampak je bolje vedeti kot ne vedeti. Vsaj vem, pri čem sem.
Banalen primer: pride domov iz službe, ne komunicira veliko, je bolj tiho. Vprašam, kaj je narobe, odgovor nič. Vprašam, če je bilo v službi vse kul, odgovor ja. Vprašam če je kaj drugega narobe, odgovor ne, Stanje se nadaljuje, cel večer, naslednji dan in lahko še dlje. Potem mi zmanjka potrpljenja. Ga posedem, mu povem, da vidim, da je nekaj narobe, da ga nekaj muči in enostavno ne sprejmem odgovora, da je vse kul, če vidim da očitno ni…
Drug primer: pred nekaj dnevi sem predlagala, da bi šli čez nekaj mesecev nekam na počitnice. Rekel je v redu, ampak sem začutila, da ni v redu. Nisem vedela, ali mu ne ustreza predlagana lokacija, ali sploh ne bi šel na počitnice, ali ga matra finančni vidik ali …..? Včeraj sem mu povedala, da sem imela ob vsem skupaj slab filing in ga vprašala, zakaj takšna čudna reakcija in ali raje ostaneva doma. In mi je pojasnil – spet drugače, kot sem predvidevala.
Ko vem, kje tiči zajec, se bolje počutim, bolje razumem in lažje prilagajam…
Njegov nogometni klub je izgubil…… :/ Ravno takrat je pomembna nogometna tekma… 😉
Hec
Če to tako izpelješ je tvoj kar dobro izbral 🙂
Glede na to kaj vse beremo tu bi mu kakšna druga najprej pregledala mob. potem računalnik, pa spodnje perilo….itd in ko ne bi nič našla bi se strmala, se ne bi več pogovarjala z njim, ga poslala spat na kavč, ker ona TOČNO ve, da ima drugo samo še našla ni nič….. :/
Jaz verjamem, da prebolimo takrat, ko smo čisto pomirjeni s tistim kar se je zgodilo, ko spomin za nazaj ne boli več. Pa tukaj nimam takega občutka. Samo po sebi me to še nebi toliko motilo, saj pri teh letih je zelo težko, da si z vsem pomirjen. Vendar pa vztraja, da se družimo in tako mi pa ni všeč.
Ko sem bila še najstnica, sem pri nekomu začutila podobno. O tem sva se pogovorila in .. imela sem prav.
Si bila ti kdaj prevarana s strani kateregakoli partnerja?[/quote]
Saj, takrat, ko sem bila še najstnica… se pravi kar nekaj let nazaj.[/quote]
Kaj pa, če ti nisi prebolela te izkušnje in zaradi strahu pred ponovitvijo vidiš strahove/razloge za skrb tam, kjer jih v resnici ni? Gotovo neke njegove besede, dejanja povezuješ z besedami in dejanji iz preteklosti, ki so ti povzročile to izkušnjo. To pa še ni nujno, da se bo zgodovina tudi ponovila. Odvisno je tudi od tega, kako zelo poznaš tega človeka (sedanjega fanta), zato ne bi bilo dobro prehitro vlečt nekih sklepov. Po drugi strani pa ne bi škodovalo, če on to tvojo izkušnjo dodobra spozna, da bo lažje razumel tvoje občutke, ki jih doživljaš danes. Človeku moraš dati možnost, da te razume, ne pa da od njega pričakuješ, da bo naredil vse tako, da bo tebi prav, udobno in varno, brez, da se pri tem malo potrudiš. Kar pomeni, da mu bo kljub tvojim občutkom, strahu, ki ga imaš, potrebno tudi kdaj zaupati, se o občutkih pogovoriti (z njim). On pa bi moral bit tisti, ki bo takrat pokazal razumevanje do tega na svoj najboljši način. Kako zelo uspešna bosta pri tem, je odvisno od pričakovanj, ki jih imata drug do drugega. Dobro pa je tudi poznati, kako in zakaj se določeni občutki v nas prebujajo, da ne krivimo vedno drugih za to, saj je pogosto kriva le naša preteklost oziroma kaka slaba izkušnja iz tam.
Forum je zaprt za komentiranje.