se mi zdi prav, ali
Potrebujem mnenja moških in žensk. Moj občutek vam povem, ampak mogoče se motim, in druga mnenja mi bodo pomagala ugotoviti to. Za kaj se gre – sledi.
Pred dobrim tednom (skoraj 14 dni) sva se z možem zelo sporekla. Padale težke besede – z obeh strani. Ko so se zadeve prespale, sem vse premlela pri sebi (verjetno tudi on), sem ga prosila, da se pogovoriva, da razrešiva zadeve. Že prej sem se opravičila za težke, izrečene besede. (bile so resnica, ampak lahko bi lepši ton uporabila, res). On se opravičil ni, je pa se strinjal, da se morava pogovoriti. Vmes je samo 1x med hitro kavico rekel, če se bova zdaj kar pogovorila, pa sem mu rekla, da zadeva je toliko kompleksna, da v 10 minutah ne rešiva ničesar (plus da mu je telefon v eno zvonil). Se je strinjal. Ampak po tednu dni, še vedno ni našel čas, da se usedeva. Jaz sem v bolniški, tako da jaz sem prosta 24 ur ter doma. Kar sem mu rekla. Ampak kot sem rekla – v tednu dni ni našel čas za naju, za pogovor, je pa šel na trening kot vedno, danes gre na rojstni dan h kolegu – meni se zdi, da mi s temi dejanji dovolj pokaže, kaj si misli o meni ter naju. Kolegica pravi, da pač ga je strah pogovora!? Pa kaj še, mislim da to ni strah, ampak pač ne želi pogovora, kajti vmes je enkrat navrgel, da on pač tak je, spremenil se ne bo. Bolj očitnih znakov kot so dejanja ter te besede mi nebi mogel dati. Nima interesa, da se zadeve uredijo, do mene mu ni več nič, moje želje so zanj mora, ubijajo njegovo osebnost. Očitno so bile besede izrečene takrat resnične, ne samo v jezi.
Mislim, da bo potrebno razmišljati o samostojnem življenju, če me da na ignor ter me ne upošteva. Povabilo na rojstn dan je dobil včeraj zjutraj pa gre danes, moje prošnje pa še v tednu dni ne upošteva.
Očitni znaki, a ne?
Nekdo, ki ne želi skočit z bungeejem, si tudi tega lahko ne želi predvsem zaradi strahu pred občutki ob samem skoku oziroma morebitnih posledicah, o katerih razmišljamo. Kakorkoli, tudi, če je tvojega moža strah pogovora, bi ta strah moral premagati za dobro vaju, to bi bilo odgovorno. Ima verjetno dobre razloge, da se pogovoru izogiba, dobre vsaj zanj. Mi ga ne poznamo. To, kjer ti iščeš znake za moževo nezanimanje, gotovo ne pripomore k boljšemu odnosu. Je pa razumljivo, da te je tega na nek način strah. Mogoče ga je vajin prepir samo veliko bolj prizadel, kot si ti misliš. Še vedno pa bi o tem morala spregovoriti, karkoli je že bilo. Jaz bi prej rekel, da gre morda za neodgovornega človeka, kot pa nekoga, ki te ne mara. Seveda pa je to vse povezano s tvojimi občutki. Če bi on bil bolj odgovoren, bi se tudi ti počutila ob njem bolj varno itn. Verjetno pa je tudi res, da je tak že od nekdaj in takega si ga vzela.
Mislim da je pogovor med dvema zadeva, kjer je potreben mir, čas,… Ne pa da urejaš zadeve s službenim telefonom v roki ter v 15 minutah, kolikor je imel časa, da odide nazaj na teren. Saj ni šlo za nakup oz odločitev kakšen kruh naj kupi, ampak za odnos med nama. To pa mislim da zahteva naju, brez zunanjih motečih dejavnikov. Kar sem mu razložila ter se je strinjal, da je res telefon moteč, ampak ima nujne zadeve. Bova pač zvečer, ki ga pa še, ni od takrat. Tisti pravi večer, namreč.
Težko je ocenjevat na daljavo …
Ampak vseeno si bom drznila: mislim, da je med vama hujši problem, kot samo tisti prepir in moževa nepripravljenost na pogovor. Saj je logično. Če bi ga tole vsaj malo morilo, bi hotel razčistiti.
Ti si se mu opravičila, njemu pa ni bilo žal za grde besede – meni je to zlovešč znak. Lahko ti zdaj navedem še par olajševalnih okoliščin in izgovorov, zakaj se tako obnaša, ti zbujam lažno upanje, ampak ti ne bom.
Prej ali slej bo moral kaj pametnega povedati.
Samo to, še ni znak, da te ne mara. Ampak to veš. Imam občutek, da je že tako, da ima raje ‘dlako dol’, kot pa, da se pogovori. Če je tak že od zmeraj, ne moreš izven konteksta vzet ta dogodek in reči ‘aha, ne zanima se zame’. Lahko pa da res do sedaj ni več interesa, ker mogoče tako stanje že predologo traja. Samo o tem še nič ne pišeš, tako da iz napisanega ni vidit, da se drugače ne trudi zate.
1. Katere besede so težke besede?
2. Krasno. Potem se najprej temeljito pogovori sama s sabo. Temeljit pogovor se ne konča v eni noči, traja lahko tudi dneve, tedne …
3. Seveda se ne bo. Tudi ti se ne, kajne (drugače ne bi prišlo do prepira oz. sedaj celotne situacije ne bi gledala na način, kot jo gledaš).
4. Hm… mislim da gre pri moških ponavadi bolj zato, da nimajo interesa se ponavljat. Mislim, da je v moških še vedno neka miselnost, da so steber družine. Torej v smislu, kar oni rečejo, to tako mora bit. Ženske bi bile pa rade (vsaj) enakopravne. Kar smo lahko. Vendar ne na njihov način. Ne z njihovim pristopom. Torej ne na način, če ti on reče kakšno težko besedo, da mu vrneš oz. če on “udari” da “udariš” nazaj. Ženska ni moški.
Jaz bi mogoče se (ko bi se moja “strast” pomirila) osredotočila na to “bitko”, kjer bi bila s partnerjem oba zmagovalca. Uporabi drug pristop, če s sedanjim ne prideš nikamor.
@it – nekaj razumem, nekaj mi popolnoma nič ni jasno. Recimo to : Torej ne na način, če ti on reče kakšno težko besedo, da mu vrneš oz. če on “udari” da “udariš” nazaj. Ženska ni moški. Torej če prav razumem naj delujem po načelu pregovora – če te kdo udari, nastavi mu še drugo stran? Ne. Ne tulim, ne delam zagage, ne prepovedujem stvari, nisem nasilna, ampak ne dovolim pa si, da me nekdo žali, mi laže oz me ignorira v pogovoru oz dogovorih.
Ne delam izpadov na dnevnem redu, pa vendar slej ko prej človek mora stopit zase in pokazati, da se ima rad.
@matera – ja, definitivno se je nalagalo nekaj let. In to se je začelo, ko je začel delati v trenutni službi. Vsa nesoglasja med nama so se pričela takrat, za vsa njegova dejanja, besede je bila kriva služba. No, ne služba – direktor. In tudi za srečanja s sodelavkami izven delovnega časa – ni bil kriv on, ampak direktor. Haloo, a ob tem bi se morala nasmehniti in biti tiho? Ja – pa poslovna skrivnost je verjetno tudi bila, da mi ni smel povedati.Ali pa za telefonske klice. No, saj sem bila tiho, ampak nalagalo pa se mi je v glavi. Naivna malce sem, neumna pa ne. Vsak je za svoja dejanja kriv sam! Pa naj bo moški ali ženska. Moj mož pa za vse krivi druge, tudi mene.
Ja, ogromno je vsega, ampak sedaj je poknilo komaj. Enostavno več ne zdržim, da za svoje besede, dejanja,… ne prevzame odgovornosti. Samo to, da niso vedno drugi krivi za vsako stvar, samo on nikoli.
Tudi če mu ni zakam iti se izgovori da mora v službo, ali pa da meni ne odgovarja, ker imam druge plane. Nikoli ni on. Haloo, naj gre, ampak ni zanimivo, če jaz vem. Boljše je na skrivaj, bolj adrenalinsko.
Po prebranem lahko še enkrat ugotovim, da imaš ob sebi zelo neodgovornega človeka (dobro, da še nimata otrok, upam). Ob tem pa se vseeno vprašam, koliko odgovorna si sama, da si to šele zdaj začela bolj vidno opažat. Take stvari je potrebno zatreti že v začetku, ko jih opaziš. Če seveda prepoznaš, kam vodijo in če to sploh opaziš, si ne zakrivaš oči. Pa še takrat seveda ni samo odvisno od tebe, ampak od obeh, če sta se zmožna drug drugega upoštevat, strinjat se s pogledi drugega in ali sta oba sposobna prepoznat katere stvari vodijo odnos v razpad na dolgi rok.
da te je dal malo na ignore me ne čudi,, skozi ves tvoj sestavek veje zgolj in samo JAZ JAZ JAZ…moje želje, moja osebnost..in kje je pri vsej tvoji veličini ON? s svojim obnašanjem ti kaže, da nisi gospodar njegovega življenja in da je čas da se nehaš tako obnašati do njega, pusti ga, naj si vzame časa, naj vse skupaj premelje in ko bo pripravljen se bo pogovoril s tabo.
Težava pti tebi je da si v bolniški in imaš špreveč časa za razmišljanje in potem si v glavi napleteš razne zgodbice, predvsem zato , ker čutiš da ti glede na tvoje stanje pripada posebna pozornost, ki ti je pa on trenutno ni pripravljen nuditi…malo te pač kaznuje za tvoje izrečene besede, zaposli se in nehaj razmišljati o tem..za odhod pa…še imaš vedno čas..
Karkoli se je zgodilo, upam, da se zavedaš tudi svoje odgovornosti, pa ne samo za izrečene besede, ampak vse od začetka nastanka konflikta in nasploh za cel odnos, ki ga imata.
V tem času, ki ga imaš, raje razišči svoj del odgovornosti pri tem in ko boš prepričana, da si ga našla, mu ga zaupaj. In to je nekako vse kar lahko storiš. On pa ti bo prišel naproti ali pa ne. Samo opravičilo v takih konfliktih ne more bit dovolj oziroma lahko predolgo traja, da se strasti ohladijo. S tem, ko pokažemo partnerju svojo zmoto v ravnanju, ko povemo svoje občutke in spoznanja zakaj smo tako ravnali in če na koncu ugotovimo, da partner za nastalo situacijo sploh ni kriv, pač pa je v nas le prebudil neke občutke negotovosti oziroma prebudil nek vzorec iz preteklosti, ga lahko osvobodimo krivde in tega, da se neha braniti. Takrat bo lahko morda tudi sam spoznal svoj del odgovornosti. Včasih je pač potrebno, da eden vleče (uči) drugega, včasih pa se morda situacija obrne. Če pa oba le trmasto čakata drug drugega, pa se vama ne piše dobro.
To pa ne gre tako zlahka. Še ko mislimo, da se poznamo, čez čas ugotovimo, da se nismo (zadosti) poznali. Zavedati se svoje odgovornosti… :-)… Močno dvomim, da se avtorica (in njen mož) zavedata kakršnekoli lastne odgovornosti. Sploh tiste odgovornosti, da s svojim dejanjem povzročamo dejanja pri drugemu.
Želela sem ti povedat, da če on napr. kriči na tebe, te mogoče celo zmerja… da ti ne reagiraš na njegov način. Torej kričiš nazaj. Oz. tudi ti njega zmerjaš. Saj pravim, ne vem, kaj si mislila s težkimi besedami, ampak kaj boš s takšno reakcijo dosegla. Če se je to namreč zgodilo (med vama), verjetno želenega učinka že nisi dosegla. To še ne pomeni, da dovoliš, da te zmerja oz. kriči na tebe. To pomeni, da ohraniš mirno kri, jaz bi si pomagala s tem, da si mislim, da imam pred sabo otroka, togotnega, trmastega, zafrustriranega …, v glavnem kaj bi naredila pri otroku. Če bi tvoj otrok se jokal, trmaril, ti rekel, kako te ne mara, te celo želel udarit ali te celo udaril… kaj bi naredila. Se drla nazaj na njega, ga udarila… Najboljša rešitev je, da že v štartu predvidiš, da se to lahko zgodi, in da že v štartu to preprečiš, če le lahko. Otrok si ne more pomagat, da je takšen kot je. Tvoj mož verjetno tudi ne. Če pa bi si lahko, pa verjetno nima interesa. Zakaj nima interesa? Če mu ti vračaš z istim, verjetno že domneva, da je to vajina partnerska govorica. Recimo.
Težko bi ti kaj bolj konkretnega rekla, ker nisi tudi sama bila konkretna. Žal. Zdaj pa, ali želiš, da slepo verjamemo tvojim besedam in jih imamo za čisto resnico in obsodimo tvojega moža, ali pa boš še kaj bolj konkretnega “pljunila” iz sebe, in s tem tvegala, da bo kdo rekel tudi kakšno razumevajočo za tvojega moža in …
Definitivno je krivda tudi na moji strani. Priznam, da znervirana težko ohranim mirno kri. Ne razbijam, ne mlatim okoli sebe, dvignem pa glas (ne kričim), in grda razvada – ko se izderem se obrnem in še tresnem z vrati. Na njegove glasne cinične besede ne odreagiram mirno, ampak isto nazaj. Če njegove besede bolijo, gledam da mu vrnem nazaj. Če se le da, želim da bo duplo. Otroško, nesramno, neresno, neodgovorno,… ampak resnično povedano. Ko pride do prepira se tako zaključi. Ti mene, jaz tebe bolj. No, oba sva taka, sam jaz sem bolj glasna, on bolj ciničen, skozi zobe. In ta primerjava oz nasvet od -it- je dober. Namreč, da si predstavljam otroka pred sabo. Moram poskusiti ta način, res.
Vsekakor ta način pride prav v partnerskem odnosu, kot z drugimi ljudmi. Hvala zanj!
Robi, ker si zgoraj pripel temo Peskovnik, bi vprašala nekaj – kaj je smisel foruma ŽM čvek? Namreč, vse več je tem, ki sem ne sodijo – politične teme, ljubezenski nasveti, problemi v zvezi z varanjem, družinski problemi. Tudi ta tema je “konkretna”, gre za družinski problem in ne vem, če se o njem lahko “čveka” (kot je naziv tega foruma). Zato predlagam, da se že v osnovi izločijo teme, ki na ta forum ne sodijo ali pa naj se forum preimenuje.
Še dobro, da imamo uporabnike kot so Spider, Matjažko, Marko, zmedena_samica, On_, ki me nasmejejo, drugače sploh ne bi brala tega foruma.
Forum Starševski čvek pa je sploh problematičen, tam se zapisujejo teme v stilu “pri nas je zmanjkalo WC papirja, kaj naj storim?” :))) Da ne govorim o hudih žalitvah znanih osebnosti (medijske osebnosti, politiki in njihovi družinski člani). Tisti forum je potreben temeljitega “čiščenja”. Forum ŽM čvek je otroški vrtec napram forumu Starševski čvek.
Jaz tovrstnih tem ne bi brisala, bi pa forum preimenovala. Je še veliko več, kot samo čvek.
Vsaj za mene.
O SČ pa raje ne bi… 🙂
Mimogrede, jaz sem se link-a (chat-a) razveselila. Bi prav rada kdaj s kom klepetala, ne samo pisala neka mnenja, ampak dejansko klepetala, tako da, če bo komu se zahotelo klepetati z mano, samo naj pove… 🙂
Ta konkretna tema je za Partnersko in družinsko posvetovalnico. Se pa strinjam, da je link dober.[/quote]Mogoče se pa komu zdi tisti forum preveč….. suhoparen?, čeprav je (konkretno) to resna tema (vsaj za vpletene), mogoče se samo nekdo, ki pride prvič v to zmedo forumov, ni vešč pač nekam napiše težavo ali so mu pa ljudje ki tu pisarijo bolj vredni zaupanja napram onim tam in tisto so “resni forumi”, kjer moderator odobri objavo in gre zadeva strašno pooooočasi in “blazno” resno (danes napišeš vprašanje, jutri je objava, ki jo nekdo prebere, napiše svoj komentar, ki je objavljen pojutrišnjem, odgovor napišeš prekpojutrišnjem…. cel teden traja, da se kaj zmeniš, če se sploh kaj… 🙁 ), kaj pa vem.
Verjetno že ima nek razlog, da tudi tu kdo izpostavi kaj takega. Drugače se pa tudi skozi (resnični) čvek vrtijo bolj ali manj teme, ki so povezane z odnosi in le tu in tam kapne kakšna o kavnih usedlinah nap. 😉
Lahko bi pa kdo vprašal kaj o gradnji, kako se zid postavi v vaservago, napeljavi elektrike, zveže stikalo (navadno, menjalno, križno), vodovod, centralna (talno gretje, zalogovnik..), kmetijski nasveti, fitofarmacevtska sredstva, varstvo rastlin, obrezovanje sadja, kastracije, sterilizacije (razen mačk – to je področje posejano z minami…. ;), kako osedlaš konja, popraviš avto, antliftaš bremze, zamenjaš končnik, ležaj, sklopko, potisno košaro……. bilokaj, ampak ne ve sprašujete samo določene teme in potem smo (poročeni) moški tisti, ki samo na take čudne teme odgovarjamo…. 😉 :)))
Ali se po takem prepiru po določenem času ne počutiš dejansko kot otrok oziroma ali ne vidiš svojega ali pa moževega vedenja skrajno otročjega? Lažje bi bilo, če bi ga.
Ja, ampak problem je nekej drugje, mi je ena prijateljiica na forumu namignila: “babe postanejo ljubosumne in se trgajo med sabo”, zato je bil menda umakjen tale Peskovnik. Robi bi lahko malo stal za svojimi odločitvami, že principielno, ne se je malce preveč konformistično (nikomur se ne zameriti) podal mnenju “večine”, kot je napisal, namreč treh žensk? 😉 😀
Zakaj pa to?
Saj ni potrebno vse vedno spravit k nekim “strokovnjakom”. Zakaj moje/tvoje/njeno/njegovo mnenje ne bi bilo zadosti dobro za prebrati, razmisliti, si razsvetliti obzorje…
Mar si z nekimi dodatnimi pogledi pravzaprav ne bogatimo razumevanja, spoznavamo neke zakonitosti…
Je pa res, da ti naši moški člani foruma niso še enega mnenja dodali (razen svetle izjeme).
Forum je zaprt za komentiranje.