poročena z………….
Mogoče me bo kdo obsojal, nekdo ne. Vsako mnenje pa pride prav. In sicer – poročena že preko 20 let. Na začetku bilo super, oz manjše težave, ki pa so sprejemljive ter povsod. Nato nesreča. Nekaj časa vse v redu – še sama ne vem, kdaj je šlo navzdol. Mož se je spremenil – na slabše, ne boljše. Mogoče tudi jaz – ne vem. Skratka – jaz sem bila še dobra samo za delo, sex, če je bilo treba njemu kakšno uslugo narediti, pomagati – vse se je pričelo vrteti okoli njega, zaradi njega, za njega. On on on in ponovno on. Ostali smo bili nekje zadaj. Potem čustvena prevara – njemu nič take. Pač zafrkancija brez nekega ozadja, globokih namenov. >>Sem se poskušala pogovoriti, da me je prizadel, ampak – sem brezvezna, ker je povedal da ni bilo nič. Samo hec! Leto dni miru, potem ponovno. SMS, klici – spet nič, samo paniko delam in mu najedam. Prosila, če greva na svetovanje – on ne potrebuje tega sranja, njemu je vse OK! Pa sem obupala. Nezaupanje in jeza sta se nabrali v meni. Pred kratkim pa mi je poknilo. Čakala doma, morala bi k zdravniku, pa je odpeljal avto. Ker ni javnega prevoznega sredstva, sem morala čakati. Ga klicala – nič. Nato le pokliče nazaj – je šel s kolegi na pijačo. Enega je sam klical, drugi je kar prišel in… je pač malo bolj pozen. Če bi imela čas, bi mu izpraskala oči. Ponovno on on on. Ne da bi poklical in povedal. No – zvečer sem se odselila v drugo nadstropje hiše, pogovarjam se najnujnejše, (mož je to počel tako že prej), o moji izselitvi niti besede, kot da ni ničesar spremenjenega. On živi super. Tudi kakšnega opravičila ne bo izustil nikoli – niti za tiste čustvene prevare, tako ne za to zamudo. Zdaj pa se sprašujem – ima smisel vztrajati v takem zakonu, ki ni niti Z od zakona? Ko je možu vse drugo več vredno kot žena, družina? Se moški res tako težko opraviči ali pa samo moj, ker se bi s tem ponižal ali kaj? Če ti nekdo v obraz pove, da si ga prizadel, pa ne odreagiraš, niti trzne ne? Me res tako sovraži? Ali pa res sebe preveč obožuje!?
Lahko delam kar hočem, grem kamor hočem – nikoli ga nič ne moti. Jaz bi pa rada, da vsaj enkrat pokaže, da ga zanimam, da ga skrbi zame. NIČ. Kot da nima čustev.
Veliko je še tega, pa vendar – danes je dan, ko se spet smilim sama sebi, nikogar pa, ki bi mu zaupala.
Tvoj mož te ni prevaral le čustveno, ampak kar konkretno in očitno ima še sedaj drugo žensko. Kot večina moških pa se mu ne da ukvarjati z ločitvijo, deljenjem premoženja, otroci itd.
Sedaj čaka, da boš vlogo za ločitev dala ti, on pa bo izpadel ubogi ubogi revček in te bo lahko osiral pred žlahto in sosedi.
Morda pa se sploh noče ločiti, saj si se odselila, najbrž pa še veselo pospravljaš celo bajto, kuhaš, pereš in skrbiš za otroke.
Ženska nauči se imeti rada sebe in delaj samo tisto, kar je dobro zate. Na moža pozabi, že zdavnaj nista več poročena.
Precej pogosta zgodba 🙁 .
V odnose vstopamo precej nepripravljeni, ne vemo kaj nas tam čaka, kaj je resnično pomembno. Šola nas pripravi za kopičenje materialnih koristi, tisti ki se imajo za “dušne pastirje” so že davno pozabili kaj je njihov namen, starši tudi ne morejo vedet vsega, tako smo prepuščeni sami sebi, svojim občutkom, iznajdljivosti… ne vem čemu in potem iščemo poti… 😉
Nekdo s katerim si si čustveno blizu nima želje počet tega kar ti opisuješ, ostalim take stvari niso problem.
Vajina zveza se ni začela na tej čustveni osnovi oz so bila ta čustva “privid zaljubljenosti”, ki si ga ustvarimo v času. Ko je zaljubljenost splahnela, pa nista vedela kako dale, da bi lahko zgradila pravo ljubezen. On je to “vznemirjenje”, ki ga je s tabo doživljal v začetku iskal drugje, kaj si počela ti ta čas ne vem. Verjetno (le) čakala, da sam sprevidi koliko ti pomeni. On je bil pa zaslepljen s tistimi drobtinicami, ki jih je dobival drugje.
Kako bosta to luknjo pokrpala ne vem, niti ne vem, če se jo splača, glede na to, da je laži in ne resnic toliko, da ne vem, če lahko to kdo kar mirno pogoltne in gre dalje oz si preko vsega tega zgraditi čustveno bližino, ki naj bi bila temeljni kamen na katerem naj bi ustvarjala skupno prihodnost….
V tem delu si vse povedala. Seveda, da ga nič ne moti, ker mu ni nič mar zate (in to že kar nekaj časa, mogoče celo let). Zato ti tudi ne pokaže, da ga zanimaš, da ga skrbi zate, ker ga v resnici ne. Tako čuti… ima čustva, vendar do tebe negativna, hladna. Ti mu ne pomeniš kot ženska nič več; upam da te vsaj spoštuje kot mater otrok.
To je sicer kruto, ampak (meni je prav tako “nekdo” rekel, “jebi ga tako je življenje) najboljše je, da se čim prej sprijazniš in sprejmeš to resnico in sama zaživiš na novo naprej. In nikar se smilit sama sebi, postavi se pokonci in pojdi z dvignjeno glavo naprej in nenehno si ponavljaj “jaz zmorem brez njega”. Nekoč boš mogoče spoznala novega moškega, mogoče samo prijatelja ali tudi kaj več in se boš ponovno začela počutit kot ženska in se boš smejala temu, da si se sama sebi smilila.
Je pa vse to hudo, še posebej, če nimaš nikogar ki bi mu povedala, ker tisto dat “ven iz sebe” je najbolj pomembno v tem trenutku. Torej, če res nimaš nikogar, pokliči na kakšen telefon (npr. telefon v stiski …. saj jih je kar nekaj)in vse povej, vse svoje občutke, strahove, bolečino… skratka vse daj iz sebe. To ti bo pomagalo.
Sigurno sta se oba spremenila. Z leti odtujevanja je vajin odnos otopel, postal enoličen in brez smisla, ker vaju nič več ne druži, ker sta izgubila spoštovanje drug do drugega. Morda je on že od vsega začetka takšen, samo z leti vse pomanjkljivosti pridejo bolj do izraza, še posebej če ne vidiš nobene svetle točke na njem, njegovi osebnosti. V marsikateri situaciji si popustila, nisi pokazala svoje odločnosti, da ne more tako početi s tabo, da si tudi ti človek in si zaslužiš biti spoštovana. Dvomim, da te sovraži. On je takšen, najbrž že od vsega začetka. Če imaš možnost, se odseli za nekaj časa. Včasih mora kdo na lastni koži doživeti, kaj pomeni odhod žene/moža, da začne ceniti, kar ima.
Evo en link… če si kje v bližini doma. Priporočam zelo 🙂
http://www.audiva.si/psihosocialno-svetovanje/zakonsko-svetovanje/
Točno tako, ko ni več prijaznosti in uvidevnosti, ni ničesar več, kar bi dva povezovalo. Kar je mrtvo, naj ostane mrtvo za vekomaj… jaz pravim “amen”.
Lahko pa zakonca, ki sta tudi starša ohranita lep prijateljski odnos zaradi otrok. V začetku je to sicer težko, ampak sčasoma je vedno lažje in lepše.
Forum je zaprt za komentiranje.