Stiki z očetom

Moj oče mi je vedno govoril, da ni želel otrok, vedno me je poniževal, zaničeval, v glavnem vse sem bila, samo človek ne. Privošči pa mi vedno samo slabo pa naj gre za zdravje ali pa zato, da je nevoščljiv moji plači in se veseli, če sliši, da nam bodo nižali plače. V glavnem vse prej kot ljubeč oče. Presrečna sem le, da mi ni potrebno živet z njim.
Kdor ima kakega takega starša ali se vseeno trudite in ste v stikih z njim, se trudite za odnos?
Midva že kaka 3 leta nisva spregovorila besede, sicer ne živiva skupaj, ampak vseeno tako blizu, da se pogosto srečava. V bistvu imamo skupno dvorišče. Vedno pa udriha po meni, sploh mu je v veselje, če ve, da slišim.
Meni je slab človek. Sedaj se selim pa ga ne namarevam povabit na obisk. Če se bom poročila, bolj verjetno bom kar na koruzi, ga tudi ne bi vabila na poroko.
Se vi vseeno silite in ste prijazni, čeprav je starš tak do vas? Samo zato, ker je oče?

Ne, ne silim se. Bolje pustiti pri miru.

Bi šel recimo k njemu na obisk v bolnico, če bi bil tak primer kot je moj?

Ne, ne silim v nikogar (oz se celo umaknem), kjer začutim, da je nekdo slab ali nepošten do mene pa nima veze sorodstveno razmerje ali kakršnokoli drugo že.

Kaj pa, če recimo nekdo na veliko razlaga kako fajn očeta imam pa kako lepo je skrbel zame… je bolje biti tiho ali povedat, da je moj oče tepec? Do sedaj sem se takim pametnjakovičem raje umaknila. Poskušala preusmerit pogovor in se potem tudi čimprej spravila stran.

Odvisno od okoliščin, ni ravno treba vsakemu blebetat, kako je bil vse le foter ne in tudi če nekdo razlaga, kako je imel super fotra ni treba vsega verjeti, nihče nima idealnih staršev. Moraš biti glede tega previdna, so posamezniki, ki ne bodo tega vredu sprejeli, če boš govorila grdo o staršu, so pa posamezniki, ki bodo to znali hendlati. Jaz nekako ugotavljam, da je najbolje, če te zadeve puščam ob strani oz staršev ne izpostavljam, razen če me res nekdo ne sprašuje…vztrajno o njih, načeloma mi pa ni mar kaj drugi govorijo o svojih, kakšni so so, saj so njegovi, njeni in če so ALI niso bili najboljši – so what? Sprijazni se in si uredi life tako, da te ne bo veliko stvari spominjalo nanje v negativnem smislu.

Na živce mi gre ko kaka tetka ali pa sosed meni govori kako mi je bilo lepo, ker je moj oče tako dober in tako lepo skrbi zame. Od kje jim take ideje?
Pa ljudje nasploh težijo kaki smo mladi, da starši skrbijo za nas, mi pa nehvaležni in tako naprej. Eni starši, v mojem primeru oče, pa so taki, da niso vredno ničesar. Ampak, zato ker je izgubil nekaj semena, ker ni uporabljal kondoma, bi morala zdaj jaz njega častiti. V resnici pa je moj oče le zato, ker ni uporabljal kondoma, ker mu je bilo vseeno, če ena zaradi njega zanosi. Da bi pa za svoje napake, torej mene, skrbel, pa se mu ne zdi potrebno, ker smatra, da on ni želel otrok.

Ne.

Ponavadi se takšni pred drugimi kažejo dobri ali pa celo so veliko boljši do drugih ljudi. Svoje otroke pa zanemarjajo.

Kdo pa so ti ljudje, da lahko definirajo tvojo “srečo”? Od kod pa tebi ideja, da takšne izjave jemlješ kot merodajne? Spokaj stran od takšnih cvetk. Sicer pa folk blebeta svašta, nekateri kar nekaj pribijajo pa se ne zamislijo nad povedanim niti se ne vprašajo, če lahko “o nečem” spregovorijo….

Oni pa so seveda popolni…Večina ljudi na nek način spi. Ne zavedajo se svojih dejanj, so posledično neodgovorni in če jim kaj ni všeč, vidijo razloge izven sebe.
Živijo v navideznem svetu lastne popolnosti. Menijo, da se mora otrok podrediti in jih brezpogojno sprejemati, pa čeprav oni sami ne sprejemajo svojih otrok.

Če so otroci nehvaležni, se naj oni vprašajo zakaj so vzgojili takšne otroke, ki ne poznajo hvaležnosti.
Spoštovanja se ne nauči na ukaz, ampak s tem, da otrok dobi občutek ,da je sam spoštovan.

Po mojih izkušnjah resnične izpovedi tistim, ki so prepričani v eno samo resnico, ne prinesejo ničesar. Ti se moraš sama pri sebi najprej sprijazniti s tem, da imaš takšnega očeta, kakršnega pač imaš. Sama pri sebi razčistiti, da je tak odnos, kot ga imaš do njega, okej in edino logičen glede na to, kakšen je do tebe. Skratka, počistiti s tem … staršev si ne izbiramo sami in kot otroci nismo odgovorni za njihov odnos do nas. Opiraj se na tisto, kar je pozitivnega v tvojem življenju. Imaš v redu mamo, brate in sestre? Šteje naj to, ne pa očetov strup.

Robi je dobro napisal. Taki starši so hudi čustveni invalidi.

Mislim, da je to še najboljša izbira. Pričakovati, da se bo oče spremenil, je iluzorno…Mogoče bo kdaj pri sebi razmislil in mu bo še žal, ker ni hotel ali zmogel sprejeti svojega otroka. Zaradi neke jeze, ker ni bilo tako, kot je sam želel, da bi bilo…..

Po drugi strani pa razumem, da v globini naše duše si želimo neke sprave in se s starši razumeti. Če ne bi v sebi čutili odpora, jeze in razočaranja, bi dosegli notranji mir in svoje življenje brez tega bremena peljali naprej po svoji poti.