Mamini sončki

Kako gledate na otroke, ki doma nič ne pomagajo?
Meni se zdi logično, da otrok doma pomaga pri gospodinjskih in drugih delih. Berem pa teme na MONu, da se to nekaterim ne zdi logično?
In tudi sama opažam, da je kar precej takih sončkov, ki so sončki tudi pri 30ih. Potem srečaš takega sončka pri 30ih pa ne zna ne pomiti, ne pospraviti, ne oprati.
Jaz sem prav zgrožena, ko potem srečam take moje vrstnike pa jim vse mama pere, čisti, kuha.
Ali vaši otroci kaj pomagajo? Ste vi kot otroci kaj pomagali doma?
Jaz seveda sem pomagala. In sem zgrožena nad nekaterimi vrstniki, ker ne znajo prav nič postorit. Potem pa slišimo, da smo punce zbirčne, ker nočemo takih fantov (maminih sončkov). Saj bi jim morale samo pedenat.

Pa zanima me, če opažate razlike med fanti in dekleti glede pomoči doma. So tudi punce take sončice, ki ne znajo nič delat?
Pri kolegici doma sem recimo opazila, da je morala ona delat vse po hiši, vrtu, njen brat pa nič. Ne gospodinjskih del, ne na vrtu. In seveda pri 34 ne zna niti jajc speči in oblačil oprati.

Da so razvajeni, starši pa se na tak način smilijo sami sebi in jamrajo, da morajo oni vse.

Meni je prav tako logično in tu ni nobene dileme.
Pomagajo pospravljat, čistit, pometat, obešat perilo….

Pri nas doma je mama obravnavala mene in brata enako. Morda je celo brat več pomagal pri gospodinjstvu (jaz sem se po gimnaziji odselila).

Pri možu doma je pa bila pesem drugačna. S sestro sta sicer veliko pomagala, ampak naloge so bile razdeljene po spolu, in mož je delal na vrtu, kopal krompir, pripravljal drva ipd., v hiši kvečjemu posesal ali obesil perilo. Njegova sestra pa ful dobro kuha, je pospravljala, prala, čistila, ipd.

No, ko sva midva začela hoditi, je bila kriza. Krompirja nisva imela za kopat, v študentu tudi drv ni bilo treba sekat in ubogi revež si ni znal skuhati niti testenin, ker je to zmeraj mama malemu sončku naredila, kaj šele kaj zlikat, da o velikem čudesu, ki mu pravimo pralni stroj ne govorimo…
No, k sreči ni bila problem lenoba ali razvajenost, temveč le pomanjkanje veščin in se je z leti prav vse samoiniciativno naučil. Nič mu ni problem naredit, in načeloma naredi tako dobro ali bolje, kot bi sama.

Ampak če potegnem črto, imam občutek, da se je moja mati bolj šla “direktorja”, ki je enakovredno porazdelil delo med vse družinske člane. Pri možu pa je mama delala večino, drugi pa so “pomagali”.

Sem za to, da pomagajo (odvisno tudi od njihove starosti), vendar v mejah normale, tako da imajo še vedno čas za početi stvari, primerne otroštvu oziroma njihovi starosti. Nekateri starši gredo v eno, drugi v drugo skrajnost. Poznam primer, ko je mama desetletno hčerko zbujala ob petih zjutraj in ji gnjavila, da je vsej familiji napekla peciva, kar se mi zdi malo pretirano; sploh če ta čas starš poležava na kavču.