naši partnerji
Ena spodnjih tem me je spodbudila k razmišljanju in porajajo se mi vprašanja v stilu:
-koliko svobode pustite partnerju, na področju obnašanja, izražanja, ..da vas ni sram ob njem?
-kaj se vam zdi pretirano vmešavanje
-kje se je potrebno vmešati
-koliko mu daste prostega časa, da sam hodi naokrog brez vas in če potem preverjate, kje je bil ali mu zaupate?
Napišite mnenja kje je neka meja, do kje se mora partner ozirat na drugega, da ga s tem ne omejuje oz da ga drugi ne spravlja v zadrego pred drugimi
o tem koliko naj mu pustim..ker imava male otroke in pričakujem in zahtevam da čas preživljamo skupaj kot družina..pred otroci se je lahko ukvarjal s svojimi hobiji sedaj pa je družina prioriteta.
Kar se pa obnašanja tiče pa je lahko sram obnašanja morda le njihove mame saj so jih one (ne)socializirale in kakršni so so spričevalo lastnih mam kakšne vrednote so jim postavile, kakšno oliko naučile.. . Starga vola novih trikov učit skor ne moreš.. .
ne moreš verjamet kakšna vprašanja ena butara postavlja. ampak glede na vedenje enih žensk pa verjamem, da so povsem iskrena. Tako se sprašujejo babe, ki mislijo, da je njihov smisel življenja ujet enega tiča, od njegove uspešnosti pa je odvisen smisel njihovega življenja.
Živi že enkrat svoje življenje, nisi črv, ki bi se zajedal v možgane moškega in mu non stop solil pamet. Če se svojega moža v resnici sramuješ, je lahko sram tebe, da si takega izbrala.
Če imaš nekoga rad, se ne sprašuješ takih stvari in če ima on rad tebe, te ne spravlja v zadrego.
Enostavno pravilo:
Vsak naj počne karkoli mu paše v življenju, samo pri tem naj ne bo nihče prizadet in prikrajšan.
Potem pa je odvisno od vajinega razumevanja drug drugega in dopuščanja svobode življenja.
Kakšna je vajina sposobnost prijagajanja, empatija, spoštovanja do drugih, koliko imata zdrave pameti.
In na zadnje, zakaj sta sploh v prvi fazi prišla skupaj.
primož
Tudi moja prijateljica je bila svobodna in se ni obremenjevala z “nogometnimi treningi”, na katere je hodil. Boste rekli, varal bi jo tako ali tako, če bi bila svobodna ali ne. Res je, ampak sem pa prepričana, da potem ne bi z njim zanosila, saj je v zgodnji nosečnosti ugotovila, da ima drugo.
Mislim, da če partner ničesar ne skriva, mu ni problem “poročati” partnerici, kaj počne. Ko začne nekaj prikrivati pa je že signal, da počne nekaj, kar ni prav.
Predvsem mora vsak malo pomisliti, kakšnega tipa oziroma žensko si izbere. In na kakšen skupen način življenja je bodoči partner pripravljen. Ni pošteno, da se spraviš skupaj z nekom, ki pričakuje, da bo lahko vse popoldneve prebil na rekreaciji in piru s frendi, potem ko sta pa skupaj, mu pa začneš razlagati, da to ni primerno in da ti želiš, da te navade spremeni. Preden se spravita skupaj, takrat je čas, da se o pričakovanjih vsakogar pogovorita in jih uskladita ali pa tudi ne in gresta narazen. Moj partner ni moja lastnina. Tudi jaz nisem njegova. Skupaj sprejemava dogovore, kako bova živela in kako ne bova. Ne gre za to, da bi jaz njemu nekaj dovoljevala ali prepovedovala. Seveda imam do njega neka pričakovanja, a njegova odločitev je, če mi jih bo izpolnil ali ne. Sva se pa o marsičem prej pomenila, preden sva začela resno biti skupaj. Tako zdaj pričakujem in bi se tudi resno pritoževala, če bi začel popoldan in za vikende lajzati okrog, saj sem trenutno noseča in na bolniški z določenimi omejitvami in potrebujem tako njegovo družbo kot tudi njegovo sodelovanje v gospodinjstvu. Ampak preden sem zanosila, sva se o tem pogovarjala in mi je obljubil, da bo tu in da bo naredil vse, kar bo treba. Zaradi te nejgove obljube bi ga zdaj lahko na to spomnila in ga terjala, da se je drži, ne zato, ker bi se meni zdelo, da me mora ubogati. Saj ni pes, vendar.
:))))))))
Absolutno se temu reče svoboda, če sprejemaš odločitve v skladu s pričakovanji drugih.
In absulutno je tvoj dedc drugačen od drugih, če s trdim obljublja vse in še več.[/quote]
Nikjer nisem trdila, da je moj drugačen od drugih. Itak dva moška nista enaka in zato se tako ali tako ve, da je vsak drugačen od drugih:) Lahko ti pa povem, da se moj mož vsega tistega, kar sva se dogovarjala, tudi v resnici drži, ker je vse tisto tudi resno mislil.
Takole gre tudi pri nas:
s tem da obstaja ena meja – pri prizadetosti. Skrbimo da partner ni prizadet zaradi kakšnega ravnanja/izjave.
Taka skrb se meni osebno sicer zdi nepotrebna, ker je edini pomembni ključ do ev. prizadetosti zaupanje in zaupanja-vrednost človeka – in če je tu vse OK, problemov sploh biti ne more.
O vsem tistem koliko komu daš prostega časa, kaj dopustiš, kje se vmešavaš, itd… pa raje ne bi, ker se mi zdi že sama misel da odraslemu človeku – partnerju – nekaj DOVOLIŠ (dopuščaš. ipd)… žaljiva.
Jaz sem si našla normalnega partnerja, ki me z njegovim obnašanjem ne spravlja v sramoto pred drugimi, ki mu ni glavni cilj preživeti vse popoldneve s prijatelji in popivati. Hkrati pa ni odvisen od moje družbe in ima tudi svoje prijatelje. Če si najdeš normalnega človeka, ki ti ustreza, potem ni potrebno nobeno omejevanje, kontrola, itd.
Zase lahko trdim enako. Našla sem si zrelega moškega, ki ima podobne vrednote in prioritete kot jaz.
Si ne predstavljam, da bi živela s primitivcem, ki bi me z neprimernim vedenjem spravljal v zadrego ali pa z nekom, ki bi rekreacijo in prijatelje postavil pred družino.
Malce dvignite standarde, ko si izbirate partnerja, razmislite tudi z glavo v kaj se spuščate, pa ne bo potrebe po takih bedastih vprašanjih.
izbrala sem si partnerja, ki mi ustreza tak kot je, ne pa da ga moram spreminjati, da bi bila zadovoljna z njim. nekaj časa je trajalo, da sem ugotovila, da je res tak v resnici, ne da se samo dela. prvo sva eno leto hodila, nato dve leti živela skupaj in šele nato sem začela razmišljati, da bi si s takim človekom lahko ustvarila res družino.
In kako si to predstavljaš “pustiti svobodo partnerju” ali “dati partnerju prosti čas?
Moj partner je odrasla in opravilno sposobna oseba (kot so sicer tud vsi drugi, ampak eni so očitno kljub temu pod komando), obnaša in izraža se kot se njemu zdi. In ja, če bi se izražal, kot je bila včeraj ena tema, najverjetneje ne bi bil moj partner.
Vsako vmešavanje v partnerjevo obnašanje se mi zdi pretirano.
Prosti čas si midva jemljeva vsak sam, po potrebi, si zaupava in se ne kontrolirava, kaj drug počne, ko nisva skupaj.
Najdite si partnerje, ki bodo vsaj približno taki kot si želite, pa ne bo nobene potrebe po vmešavanju, omejevanju, kontroliranju.
Če se pa katera res tako obnaša do svojega partnerja, kot je zgoraj vprašanje, je pa moje mnenje, da bi vsak normalen človek iz take zveze ušel. Jaz bi že. Ker tam nekje od 15. leta nisem več navajena na komandiranje, kontrolo, omejevanje in podobne zadeve.
Meje si postavljaš sam, ko veš kakšnega partnerja si želiš.
Točno vsi vemo kakšnega partnerja imamo. Nekdo hodi ven, nekdo je doma. Pa to ni važno, če bi vedeli točno kaj želite bi hitro spoznali kakšen je človek. Če hočeš družinskega človeka to ni dovolj. Družinski ljudje tudi hodijo na pire in pišejo članke na FB in varajo 😉 malo za hec..:-)))) Definiraj kaj točno je zate družinski človek. Samo malo za primerjavo :-)))))))) Da je 24 ur na dan s teboj, da hodita skupaj v trgovino, da skupaj preživljata skupni prosti čas, da skupaj hodita povsod. Da, ko zboliš, da te razvaja. Torej je občutljiv, sočuten……..in ko si z nekom nekaj mesecov, leto dve takoj veš kakšen je in če izpopolnjuje tvoje pričakovanja karkoli že to imenuješ……. Če ne konec. Ampak ja ljudje upamo, da se bo partnertner spremenil ker mi to želimo in mora imeti do nas odgovornost. Odgovornost se pokaže že tekom veze kmalu.
Ko ga ni celo noč, pa ga vprašaš kje je bil in s kom, pa začne o nekih imenih, katere prvič slišiš. Al pa da reče, da se ne spomni kje je bil. Al pa da te na tvoj telefon kličejo iz nekega hotela, kjer je prespal, da naj nujno pokliče, da ne bo frke. Al pa, da pride trezen domov sredi noči in si izmišljuje, da je bil s prijateljem.
Ne vem no, če se vse to ne dogaja, potem ima vsak svobodno voljo, je zaupanje. Če se dogaja zgoraj našteto, potem se človek res vpraša 1. s kakšnim človekom je in 2. kaj ta človek skriva?!
Potem pa pride do tega, da postane baba sumničava, ljubosumna, preveč firbčna, nadzira. V končni fazi, če imaš s človekom družino, pa če se tako nespretno laže, mislim da ima ženska pravico, da ponori. Ker moški se nikoli ne postavite v kožo tistega, katerega jebete v glavo.
Forum je zaprt za komentiranje.