Obsojanje
Me zanima, kako se pripravljate, če veste, da vas bodo obsojali. Ne glede na to, ali bo obsojanje upravičeno ali neupravičeno.
Torej, ali v mislih že pripravljate argumente v svoj zagovor, ali ste potem tiho, ali jokate, kričite, obsojate nazaj…
In predvsem, kako se počutite, zmorete najti razumevanje za tistega, ki obsoja… Zmorete najti razumevanje za sebe, če se počutite krivega. Ali če v sebi nositi občutke, da se vam je naredila krivica.
Se znate potolažit? Se sploh tolažite, ali pa sami sebe “sunete v rit”.
Kako torej…
Obsojanje – se kaj dosti s tem ne ukvarjam, če mi kdo kaj očita o tem razmislim, o tej kritiki šele na to dam nek razumen odgovor v kolikor je vredno, drugače pa ne. Kadar je potrebno se postavim zase in dam konstruktivno kritiko na nekaj kar mi ni prav oz s čimer se ne strinjam, toda če nekdo na drugi strani to razume kot obsojanje oz vsako kritiko kot obsojanje, potem pa se ve kdo ima pravzaprav težave. Načeloma pa se nočem preveč ukvarjati z besedami drugih, zame so dejanja mnogo, mnogo bolj zgovorna pa ne spomnim se, da bi kdaj koga razumela, kot da bi me obsojal, ne vem čemu bi me 😉
Vsi smo že slišali za rek: “Ne sodi, ker ti bo sojeno” in če ga vsaj malo prakticiramo je svet lepši 🙂
Jaz pa se s tem ukvarjam. Torej, če obsoja nekdo, ki je domač, čisto drugače gledam, kot pa če kdo, ki je tujec – kot napr. nekdo s tega foruma, ki ga prvič berem. Ali drugič. Ali tretjič…
Pa nisem mislila toliko na kritiko, ampak res na obsojanje, da to kar delaš, da ni prav, da so zaradi tvojih dejanj posledice, težke, hude posledice (lahko), mogoče še krivica (do koga). Ko te ljudje tako gledajo, doživljajo in obsojajo.
Saj si verjetno že naredila kaj kdaj, s čimer se tvoji bližnji niso strinjali in ker si naredila po svoje, ker je nekdo zaradi tega doživljal bolečino oz. škodo, so te obsojali. To je primer.
Ali če povem iz svojega primera, mene so obsojali, zelo obsojali, ko sem z otroci odšla iz odnosa, v katerem nisem več mogla ostati. Obsojali zaradi otrok, ki so seveda pogrešali očeta, obsojali zaradi tega, ker ne bi smela iti ampak bi morala menda vztrajati, biti tiho in vse dovoliti.
Z obsojanjem je tako… bolj ko dvomiš vase, bolj verjameš obsodbam, tudi če niso resnične. In to je lahko velik problem za posameznika. Če pa verjameš vase, pa te besede sodbe ne premaknejo. Ok, prav je, da takrat pogledaš vase in se vprašaš ali je v njej kaj resnice, morda celo vprašaš po kakem dodatnem argumentu, ki bi obsodbo dodatno podkrepil. Takrat pa lahko spoznaš, ali je morda v njej kaj resnice, ali pa gre predvsem za napačno razumevanje tistega, na podlagi česar si bil obsojen. Lahko rečem, da mi kakšna obsodba še zamaje tla, ampak so temelji že tolk močni, da zdržijo. Včasih popotresni sunki trajajo tud več dni, ampak hiša zdrži. 🙂 V bistvu sem hvaležen za vsako sodbo, dvom, ki me doleti, saj le tako postanem močnejši, bolj samo zaupljiv in tud kaj novega lahko zvem o sebi.
Obsojanje. V pojetništvu hehe je kar veliko obsojanj in nizkih udarcev. Kot je že predhodnica napisala se premisli, ko si dovolj dolgo v takem svetu itak znaš pravilno odreagirati. Če pa je to prvič, drugič, tretjič doživljaš pa imajo verjetno veliko ljudi probleme in se odzovejo obrambno…..kot pa pravilno. Torej to je kot povsod v življenju večkrat doživš bolj znaš pravilno seveda za sebe odreagirati hehehe. In potem to kar izgine, ker ne gledaš več to na kot obsojanje temveč vse vzameš na izi kot vzameš na izi pa to izgine……..
Jaz pa se s tem ukvarjam. Torej, če obsoja nekdo, ki je domač, čisto drugače gledam, kot pa če kdo, ki je tujec – kot napr. nekdo s tega foruma, ki ga prvič berem. Ali drugič. Ali tretjič…
Pa nisem mislila toliko na kritiko, ampak res na obsojanje, da to kar delaš, da ni prav, da so zaradi tvojih dejanj posledice, težke, hude posledice (lahko), mogoče še krivica (do koga). Ko te ljudje tako gledajo, doživljajo in obsojajo.
Saj si verjetno že naredila kaj kdaj, s čimer se tvoji bližnji niso strinjali in ker si naredila po svoje, ker je nekdo zaradi tega doživljal bolečino oz. škodo, so te obsojali. To je primer.
Ali če povem iz svojega primera, mene so obsojali, zelo obsojali, ko sem z otroci odšla iz odnosa, v katerem nisem več mogla ostati. Obsojali zaradi otrok, ki so seveda pogrešali očeta, obsojali zaradi tega, ker ne bi smela iti ampak bi morala menda vztrajati, biti tiho in vse dovoliti.
[/quote]
Morda, vem da za svojimi besedami in odločitvami stojim, je pa res da bolj težko na lastnem življenju najdem nekaj, kjer sem “posumila” ali dobila dejansko do znanja, da sem “obsojena”. Verjetno bo res nekaj na tem, da se s tem ne ukvarjam, ne vem no, pač ne dam kaj dosti na to kaj si folk misli in kakšne zaključke si kdo dela..pač ni vredno. Kar se pa tiče kritike vs obsojanje – na faksu sem podala kritiko neki prfoksi na njen odnos do mene in njen zagovor je bil, da jo obsojam, je en od zelo redkih primerov v mojem v life-u, ko mi je nekdo to očital obsojanje (ki ga ni bilo), sem se le na to spomnila ob prvotnem postu.
Hm, to kar si omenila, da te drugi obsojajo – življenje je tako ali tako tvoje, čemu bi obupavala v nečem, kar ti ne odgovarja, zakaj so te drugi domnevno zaradi tega obsojali, to pa jaz ne vem, vem pa da mora vsak narediti nekaj zato, če želi spremeniti svoj life na bolje in če se zgodi nekaj kar ni po merilih družbe, so govorice in obsodbe takoj rojene, pa vendar – so vredne pozornosti, obravnave? Mislim, da ne oz če obrnem zorni kot, trpeti zaradi nekega x, a to pa potem ni vredno obsojanja (x-a?)? Česa pa? Malikovanja? Ne se sekirat, taki ki radi “sodijo” vedno išče nov material za “obsojanje”; si že “preživeti” case 😉
Živijo.
Tvoje prvo vprašanje me je zelo zmotilo zato, ker ne poznam občutka, da bi se kdaj Pripravljala na obsojanje. Jaz bi rekla, da nisi sama prepričana v svoje odločitve in se zato bojiš in v naprej pripravljaš na obsojanje – še preden do njega pride – in si avtomatsko sama ˝zrihtaš˝ obsojanje tudi takrat, ko ga ne bi bilo. Če tega ne bi delala, potem ne bi bilo tretjega in četrtega vprašanja.
Naša družba je naravnana tako, da vse po vrsti obsojamo. Verjetno vsi poznate naslednje izjave: poglej kakšno pričesko/obleko/čevlje ipd. ima, pa kaj si misli da lahko takšen hodi okoli (osebe sploh ne znamo – jo srečamo na cesti, prvič in mogoče zadnjič v življenju / oseba je naš dober prijatelj), pa zakaj je kupil to in ono, sem mu rekel, da kupi tisto, ipd. ipd……kaj nam je postregel za jesti, pa kako ga ni sram, pa tega ni postregel, pa unega,….
Iz osebnih izkušenj lahko rečem naslednje: ljudje obsojajo-kritizirajo druge v večini primerov iz naslednjih razlogov:
– neznanja,
– pomanjkanja življenjskih izkušenj in empatije,
– ignorance,
– slabe in nepravilne komunikacije,
– lastnega nezadovoljstva.
Če gremo po vrsti, si jaz vzroke razlagam tako:
– Neznanje: ne poznam ozadja, ne vem kaj vse se je zgodilo v preteklosti povezano z neko situacijo in tudi ne sprašujem in poizvedujem po dodatnih informacijah. Se pravi Ne vem in Ne želim vedeti….kar posledično pomeni, da ne morem dati relevanten odgovor na določeno situacijo in zato bleknem tisto kar mi prvo pride na misel.
– Pomanjkanje življenjskih izkušenj in empatije: tisti, ki na lastni koži ne izkusijo nobenih težav ne morejo razumeti dejanja/reakcije drugih ljudi niti imeti sočutja do drugih.
– Ignoranca: lažje je nekoga odriniti od sebe, kot se z njim ukvarjati. Npr. objavim, da imam neko bolezen, velika večina ljudi me bo odrinila od sebe, le nekateri mi bodo stali ob strani. Eni me bodo zapustili, ker jih je strah in sami ne vedo kaj storiti, drugi zato ker ne želijo imeti opravka s tem in mislijo, da jaz že nisem tako pomembna oseba v njihovem življenju da bi z mano zapravljali čas. Dejstvo pa je, da sami ignorirajo težke preizkušnje, ki se dogajajo v življenju in se sami niso pripravljeni soočati z ničemer, kar ni po njihovem godu.
Lažje je nekoga prizadeti, kot pa mu pomagati. Žalostno je, da ljudje ne razumejo da se ravno iz najtežjih preskušenj in življenjskih situacij naučiš največ. Sebi škodujejo s tem, da gledajo/bežijo stran. Zamujajo marsikaj….
– Slaba in nepravilna komunikacija: ni odkrite komunikacije, ki bi podala vsa dejstva in vsem vpletenim ustvarila jasno in realno sliko o nečemer. Npr. mati je jezna na hčerko, ker je slišala ali posumila da dela nekaj kar ni OK, pa ne zna/upa odkrito vprašati in izpostaviti dejanski problem. Namesto tega hodi kot mačka okrog vrele kaše in s tem še bolj zakomplicira stvari, po možnosti izpostavi še kakšen dodaten problem, ki ni predmet tega dogajanja in nakoplje še kakšen nepotreben konflikt. Še slabše je, če začne druge spraševati in ne lastno hčer.
– lastno nezadovoljstvo: v točno določenem trenutku, če sem ujeta v svoje težave in svoje predsodke, vidim samo tisto kar mene boli in matra, in odreagiram napačno. Na primer, danes me boli ker ne bom šla na nekam – ker partnerju to ne ustreza iz ni važno katerih razlogov, in ga obsojam da mi ne privošči in ne vem kaj, istočasno pa pozabljam in ne vidim vsega tistega, kar je moj partner že storil zame. Bolj pomembna mi je ena situacija kot pa celoten paket.
Jaz sem dojela, da me obsojajo tisti ljudje, ki jim nič ne pomenim – in sem se z njihovimi komentarji nehala obremenjevati.
Tisti ljudje, ki jim nekaj pomenim in me cenijo me vedno vprašajo zakaj/kaj/kako ipd. in me nikoli ne obsojajo ampak mi dajo nasvet/konstruktivno kritiko. Še nikoli me s svojimi komentarji niso užalili…
Po teh kriterijih zdaj prepoznam kdo so ljudje, katerih komentarje poslušam, ostalih pa se brez težav znebim.
Sem hotela krajši komentar napisati, pa mi ni uspelo….saj bi lahko še kar pisala…:) 🙂
Upam, da sem ti pomagala razumeti zakaj ljudje obsojajo. Razlogov je milijon. Na tebi je, da se odločiš in nehaš misliti/sprejemati obsodbe. Če si zadovoljna s tem kar si naredila in si naredila nekaj kar je dobro zate – se nimaš kaj sama obsojati in tudi drugi nimajo te pravice. In, ko se nehaš sama obsojati, te tudi drugi nehajo….hecno, ampak deluje….
Lep in sončen dan vam želim!
H.M.
Par mesecev po diplomi sem bila brezposelna in to je bil nekaterim ljudem navdih (bolj znancem, ki me sploh ne poznajo dobro ter sestrinim sorodnikom po fantovi strani), da so obsojali in me nato ves čas opozarjali na to, čeprav tega dejstva sploh nisem omenjala, niti se nisem imela namena pogovarjati o tej problematiki z napol neznanci … Pa so to nekateri ves čas omenjali in me špikali, ob tem pa poudarjali svoje materialno bogastvo, ki me seveda kot napol neznanko njim ni niti najmanj zanimalo (npr. najnovejši Audi, petkratna potovanja, marmornata tla, otroci, oblečeni v same drage znamke). Hahaha. Rekli so mi tudi, le kako sem primerna za botro, če pa nimam prihodkov haha (kot da je bogastvo edina vrlina dobrega botra otrok). Dobro sem vedela, da šibke lastnosti in slabše življenje razmere pri drugih poudarjajo ljudje, ki so globoko v sebi nezadovoljni,ob tem pa še pogosto nerazgledani, čustveno neinteligentni (najverjetneje tudi intelektualno revni navkljub materialnemu bogastvu). Morda imajo za svojimi opevanimi pravljičnimi življenji še veliko hujše težave kot jaz, ki sem bila 4 mesece brezposelna (npr. da se jim premožen mož goni okrog, pa ga ne bodo zapustile zaradi denarja; da so v preteklosti povzročili prometno nesrečo; da so bili eno leto na psihiatriji in še in še).
Obramba najslabše vrste bi mi bila ponižanje, jok, napadalna obmramba s kričanjem in žaljenjem. Veliko bolje mi je bilo lepo mirno, prefinjeno odgovoriti na vsa naporna vprašanja (le kako, le kako, le kako ne dobiš). Jaz sem nato odgovorila resimo “Vi delate že 20 let, kako, da ste še vedno pomočnica in da ne napredujete”. Čez čas pa itak pri vsakem ugotoviš šibko točko, ki jo nato ob primernem trenutku obarvano s humorjem privedeš na plan … Tako sem jaz izjemno “razgledani” znanki, ki ne zna besede nobenega tujega jezika in jo je v zadrego spravil sorodnik preko telefona v tujini, pomagala z jezikom in nato v hecu rekla, da če nimam kaj za delat v času brezposelnosti, jo lahko pridem učit domov hehehe.
Zdaj, ko pa zaposlitev imam in me sprašujejo, kako je možno, da sem jo dobila, pa v hecu rečem, da sem čakala na veze.
Kako si zgradiš takšne temelje, da zdržijo? In katera obsodba je tista, ki ti zamaja tla?
Ne? A si se kdaj napr. pripravljala na besede, ki bodo govorile, kako si ali nespametna ali kako slabo delaš komu z nekim dejanjem ipd.. Napr. mogoče ti je znan kakšen takšen primer, ko se obsoja “svobodna” spolnost, ipd.
Kako si zgradiš takšne temelje, da zdržijo? In katera obsodba je tista, ki ti zamaja tla?
Ne? A si se kdaj napr. pripravljala na besede, ki bodo govorile, kako si ali nespametna ali kako slabo delaš komu z nekim dejanjem ipd.. Napr. mogoče ti je znan kakšen takšen primer, ko se obsoja “svobodna” spolnost, ipd.[/quote]
Ja, sem se soočala s podobnimi situacijami, samo nisem nikoli samo sebe obsojala, ker sem vedno vedela da sem ravnala prav – sploh v zapletenih in občutljivih situacijah. Nikoli pa tudi druge nisem obsojala. Vedno sem zaupala vase in sem vsako odločitev sprejela z dobrimi nameni – da delam dobro sebi in drugim. Tudi jaz sem zapustila fanta, ki mi je hotel očitati, da njemu delam slabo, vendar sem uspela najti način da sva to rešila in se na koncu on ni počutil odškodovanega. Dobil je vpogled v moja stališča in je razumel mojo odločitev. V tem je hec – meni to pomaga rešiti takšne situacije, če že pride do njih… To kar sem opisala je iz mladosti, zdaj ko sem starejša, pa sem se naučila z osebami pogovoriti že prej in na nek način zadevo izpeljati in rešiti preden sploh pride do očitanja in obsodb. Npr. sem zaposlena v podjetju kjer mi je delo trenutno super, se pa dolgoročno ne vidim v tem delu in na tem delovnem mestu. Trenutno nimam druge rešitve, vendar moja direktorica ve, da ne bom pri njih do konca življenja in sva cool. Razume moje argumente in me ne obsoja, me ne gleda čisto nič drugače in bom lahko enkrat zapustila firmo brez slabe vesti ali očitkov, obsojanja.
BTW.
Tudi na sodišču sem se že morala zagovarjati in vemam kakšna je tudi ta situacija.
Vendar je tko, da na sodišču – če se greš braniti -. želijo slišati le dejstva in potek dogodkov, ne pa razlage zakaj si to sam storil. Vzroke in odgovore zakaj si nekaj storil iščejo le pri storilcih. Zato posta nisem razumela v tem kontekstu. 🙂
Kako si zgradiš takšne temelje, da zdržijo? In katera obsodba je tista, ki ti zamaja tla?
[/quote]
Najprej skoplješ dovolj globoko in široko jamo, potem pa nasuješ pravo kamenje, veliko betona, ki ga še dodatno armiraš (temeljev hiše še nisem gradil, ampak you get the point) 🙂
Kako? Hmm, z raznimi spoznanji, recimo všeč mi je spoznanje, da sem vedno v vsakem trenutku ravnal po svojih najboljših močeh. Ne glede na to, kako slabo je izpadlo oziroma kako smešno se mi je zdelo to dejanje čez čas. V tistem trenutku sem dal vedno vse od sebe, glede na znanje in prepričanje, ki sem ga imel. Veliko je tega, kako se da zgradit dobre temelje. Še vedno jih gradim.
Katera mi zamaje tla? Ne spomnim se zdaj nobenega primera… bolj kot sodbe mi zamajejo tla dvomi, ko dobim občutek, da kdo dvomi vame. Ampak pogosto se izkaže, da so dvomi neupravičeni, če si le pripravljen ugotovit, zakaj je nekdo podvomil. Skoraj vedno se izkaže, da gre za napačno predstavo ali pa nekdo samo vase toliko dvomi, da ne verjame v vame.
Pred časom me je prijateljica (no, do takrat je bila oz sem mislila da je) obsodiča oz ožigosala z eno besedo, katera zame definitivno ne drži. Sem ji dokazala z argumenti, pa vendar ni zaleglo. Še bolj me je bolelo, ker je to slišalo nekaj skupnih prijateljic, pa so bile samo tiho. No, od takrat imam nekaj prijateljic manj. Sicer so po odhodu te, ki me je obsodila, bile glasne, pa vendar – ob pravem trenutku so bile tiho. Tako da – obsodbe bolijo. Vsaj mene. Če so upravičene se zamislim, če pa so po krivici, potem pa navadno poskusim zadeve razjasniti, če ne gre pa… Kot v tem opisanem primeru.
Takrat ponavadi veš česa si obtožen. Razen če si Josef K. :)[/quote]
Saj avtorica v tem primeru tudi dobro ve, česa jo bodo obtoževali.
Če ne veš, se tudi nimaš kaj pripravljati.
To je res, da se ne gre za obravnavo, ampak za bližnje, kot sama piše.
To je res. Tistega, kar je bilo storjeno seveda ni možno spremeniti.
Obsojajo pa nas ponavadi tisti, ki sploh niso bili v neki situaciji in nimajo izkušenj ali pa so se celo izogibali odgovornosti. Potem pa so tako zelo pametni in polni očitkov.
It, težko se je soočati z obsojanjem, ko bi potreboval predvsem podporo. Saj za razčiščevanje je ponavadi dovolj časa, ko mine največja kriza – če že kdo čuti potrebo po razčiščevanju.
Pomembno je, da si odločitev vseeno sprejela, čeprav si vedela, kaj sledi. Hudo bi bilo, če bi zaradi kritike okolice in obsojanja šla preko sebe in še naprej stiskala zobe – kar mimogrede počne veliko ljudi. Tako pa si bila zvesta sebi in naredila tisto, kar se ti je zdelo, da je najbolj prav.
Ne vem, če poznam tako samozavestno osebo, da bi ob obsojanju samo zamahnila z roko. No, razen če ne gre za ljudi, za katere ti je itak bolj ali manj vseeno, kaj blebetajo.
Prav je, da se v kritičnih trenutkih argumentirano postaviš zase. Škoda pa bi bilo, da bi razširjala krog nelagodja tudi na tiste prijateljice, ki so bile takrat poleg – odtujile se boste zato, ker so v danem trenutku (po tvojem mnenju) reagirale prepozno. Očitno si svojo obrambo zastavila dovolj jasno in v takih primerih sama ne potenciram po nepotrebnem napetosti s svojim mnenjem – še zlasti, če povzročitelj incidenta odneha in se umakne. Poskrbim pa kasneje, da prizadeti izve moj pogled. V dialogu v živo včasih besede sploh niso potrebne, saj neverbalni odziv jasno priča o teži, ki jo ima neka izjava in mnenju tistih, ki so jo slišali. Se pa pozornost v primeru prisotnosti skupine razprši. Ko v prizadetosti ‘potegneš črto’, odklonilno reagiraš na morebitne poskuse približanja oz. naknadnih pojasnil, ljudje sčasoma preprosto odnehajo …
Bistveno je, da obsodbe bolijo in da bi bilo pomembno zavedanje, da nismo poklicani, da jih izrekamo. Bodite prizanesljivi ne le do drugih, temveč tudi do sebe.
Obsodbe bolijo, to je res le, da z leti vse manj, če si znaš razložit vzroke zanje, če se znaš postavit zase, če zmoreš argumentirat in sploh če je nekdo pripravljen sprejet argumentacijo ali pa samo zamahne z roko in obsoja dalje, ker kaj več od tega enostavno ni sposoben, noče, zmore… počet, samo to ni več naš problem, kar pa ni vedno enostavno sprejet sploh, če so so to naši bližnji.
Tudi pelin je z leti vse manj grenak…. 😉
Verjetno ne zato ker se je on spremenil, bolj zato ker smo “pripravljeni” na njegovo grenkobo.
Zdaj pa ne razumem, kaj si želela povedat. Ali se storilci ne branijo, ali kdo naj ne bi obrazlagal, zakaj je nekaj naredil…
Ja. … 🙂 … Ja. …
Naš problem je nekaj tako dolgo, dokler nam je do tega mar. Torej, dokler nam je do mnenja drugega mar. Ali tistega, ki nas obsoja, ali tistega, ki zaradi naših dejanj trpi oz. mu je hudo, oz. nosi posledice naših dejanj. Do takrat se mi tudi zdi prav, da nam je mar. Saj če mi z našimi dejanji nekomu povzročamo bolečino, a ni prav, pa naj nas obsoja ali pa ne, da nam je vsaj toliko mar, da se s to njegovo bolečino soočimo in jo poskušamo “popraviti” – izničiti. V mojem konkretnem primeru, so vir tega “obsojanja vrednega dejanja” moji otroci. Oni so žalostni (vsake toliko časa), ker ne živijo tudi z očetom ves čas. S tem se občasno soočam. Ali naj zato odmahnem z roko, češ da nič ni, naj rečem, da to ni več moj problem, čeprav sem imela razloge, da sem odšla. Velike in boleče razloge. Jaz tega ne morem naredit. Zato iščem načine, da to njihovo bolečino, ki se pojavlja bolj ali manj redko, intenzivno… omilim, celim rane, “piham” na boleča mesta.
Naš problem je nekaj tako dolgo, dokler nam je do tega mar. Torej, dokler nam je do mnenja drugega mar. Ali tistega, ki nas obsoja, ali tistega, ki zaradi naših dejanj trpi oz. mu je hudo, oz. nosi posledice naših dejanj. Do takrat se mi tudi zdi prav, da nam je mar. Saj če mi z našimi dejanji nekomu povzročamo bolečino, a ni prav, pa naj nas obsoja ali pa ne, da nam je vsaj toliko mar, da se s to njegovo bolečino soočimo in jo poskušamo “popraviti” – izničiti. V mojem konkretnem primeru, so vir tega “obsojanja vrednega dejanja” moji otroci. Oni so žalostni (vsake toliko časa), ker ne živijo tudi z očetom ves čas. S tem se občasno soočam. Ali naj zato odmahnem z roko, češ da nič ni, naj rečem, da to ni več moj problem, čeprav sem imela razloge, da sem odšla. Velike in boleče razloge. Jaz tega ne morem naredit. Zato iščem načine, da to njihovo bolečino, ki se pojavlja bolj ali manj redko, intenzivno… omilim, celim rane, “piham” na boleča mesta.[/quote]Uf, tole je pa precej boleče res.
Oče, mama ste oče in mama neglede na to s kom in kako živita in dokler so otroci majhni jim je to težko razumljivo, da se ti dve osebi ne razumeta in zato ne želita živet skupaj. Tu je zelo pomembno kako jim tisti, ki živi z njimi to prestavi, ali je iskren ali kaj ne pove čisto tako kot je v resnici, ker otroci kot “npokvarjene duše” zaznajo te “majhne nepomembnosti”. Tako potem sebe krivijo, da sta se starša razšla, ker jim ostaja kup nerazrešenih vprašanj, ki se jih nap. mama/oče izogibata. Mogoče tudi nič ne vprašajo zaradi občutka krivde, ne upajo, starši pa tudi ne načenjajo (boleče) teme. In tako “žre” oboje občutek krivde.
Tu je še novi partner, ki jih mogoče ne sprejema za svoje, se jim ne posveča dovolj, ne izkazuje spoštovanja do njih s tistimi drobnimi “nepomembnostmi”, jih nekako odriva od sebe, češ saj niso moji….. Seveda so njegovi saj jih je vzel za svoje s tem, ko je vzel njihovo mamo, ne moreš in ne smeš tega ločit, nikakor!
Misli otrok se oblikujejo same, brez prigovarjanja staršev. Starši samo ustvarjamo pogoje v katerih otroci oblikujejo svoje misli, to pa ni vedno tako lahko kot izrečt neke (prazne) besede. Tako odnos med partnerjema odločilno vpliva na samopodobo otroka na kateri potem gradi celo življenje.
Zdaj pa ne razumem, kaj si želela povedat. Ali se storilci ne branijo, ali kdo naj ne bi obrazlagal, zakaj je nekaj naredil….[/quote]
Ok. Razumem zakaj ni dovolj jasno….Ko sem pisala ta del besedila sem imela v mislih le sodišče (ker je pač nekdo napisal tak komentar) – kot pravno institucijo, ki se ne ukvarja s čustvi. Oni preverjajo le dejstva in iščejo formalno priznane dokaze.
Glede na zadnji post sem dojela tvoj primer in definitivno te informacije spremenijo pogled na celotno situacijo.
Lp.
Forum je zaprt za komentiranje.