Ali znate nuditi prvo pomoč?

Danes je bila na hrvaški televiziji oddaja Dr. Oz-a v kateri so pokazali kako se nudi prva pomoč – Heimlichov prijem, uporaba srčnega defibrilatorja ipd.

Na vsake toliko časa obnavljamo znanje prve pomoči. Ali mislite, da bi v kritični situaciji znali nudi prvo pomoč ali pa bi vas zagrabila panika? Ste se že kdaj znašli v situaciji, ko je bilo potrebno nuditi prvo pomoč?

In še – ali bi se bili pripravljeni izpostaviti, da bi nekomu rešili življenje (npr. utapljajočemu)? Ali mislite, da vsak v taki situaciji najprej pomisli nase in na svojo varnost?

Aktualno – ali mislite, da je za varnost na morju in bazenih dovolj poskrbljeno (reševalci iz vode)?

Prvo, dr. Oz je car! 🙂

Mislim, da bi bilo fino na vsake toliko vzet v roke priročnik 1. pomoči. Te dneve, ko je tako vroče, sem poslala dva powerpointa, kako lahko prepoznaš srčno kap in infarkt, se mi zdi koristno. Če ne drugega, da človeka, ki vidiš, da mu je ratalo slabo, zvlečeš v senco in ostaneš z njim, dokler si ne opomore ter mu ponudiš mrzlo vodo.

če ne kukam v knjigo, mislim da moraš nezavestnega položiti na bok in mu sprostiti dihalne poti. Če ne diha, pa masaža srca in umetno dihanje. Pa nujno poklicat 112, fino je, če sta vsaj dva, da en daje umetno dihanje, drugi kliče in zavaruje območje.

V turističnem mesru sem videla kolesarko, ki je padla s kolesa, medtem ko je imela epileptični napad in se je začela slinit. Pristopila sem in vprašala za pomoč, pa je bil k sreči že njej partner (prijatelj) pri njej in mi je z mirnim glasom povedal, da je vse okej, da mora samo minit. Sem bila prav presenečena. To mi je super. Da ne padeš v paniko. Drug primer je bila vrtoglava nosečnica v parkirni hiši. Je isto rekla, da je okej, sem kar malo postala ob njej vseeno. Ne bi bilo fajn, da bi padla in da bi ji recimo voda odtekla ali kaj podobnega.

Drugih primerov se ne spomnim. Se mi pa zdi dobro, da smo pozorni na ljudi okoli sebe, da priskočimo na pomoč, če se kdo opoteče oz. da se ne obrnemo stran, češ saj bo nekdo drug.

Utapljajočega ne bi sama reševala tako, da bi zaplavala za njim, ker te lahko v svoji paniki zagrabi in te potegne za sabo, raje kako majico slečeš ali ponudiš brisačo, da jo zagrabi in ga povlečeš do obale.

Bajdevej, dobro temo si odprla.

p.s.: Odkar sem si orenk zvila nogo in sem bila brez mobitela, ga vedno nosim s sabo. Še dobro, da so bili ljudje zraven, da so me pomagali odnest do vznožja hriba. No, vsaj to je dobra stran mobitelov, lahko kogarkoli pokličeš, če nimaš signala pa vsaj reševalce. Edino, če imaš prazno baterijo, si ga naje*bal.

Madonca, ti pa obvladaš. 🙂 Ja, to je kar resna tema za te vroče dni. So bili primeri, ko je nekomu ratalo slabo, pa so drugi samo gledali. Ena moja kolegica je doživela epileptični napad. Je bila ravno v najstniških letih, nikoli prej se ji ni to zgodilo.

Glede mobitelov pa imaš prav. Včasih smo preživeli brez njih, danes nam je neprijetno, če ugotovimo na poti v službo, da smo ga doma pozabili. 🙂

Dr. Oz je kul tip, je turškega rodu (Mehmet Oz).

Mene bolj to moti, da imam notri vse pomembne številke, tudi opomnike, tako da bi v primeru pozabe na nek pomembni dan, bila to kar frustracija (predvsem veliko več dela in izguba časam, da najdem primerne kontakte). A ko pomislim, da je moj foter pozabil mobitel doma in šel na neko konferenco za 3 dni v Bruselj in PREŽIVEL, čeprav ni vedel, kje bo imel konferenco, imel pa je k sreču naslov hotela (ki je bil na srečo zelo blizu kongresnega centra), si mislim, da lahko preživim vse 🙂

Mislim da je vseeno v redu, da ga ima čedalje več ljudi, da lahko pokličeš najbližje in sporočiš, da se je njihovem družinskemu članu nekaj zgodilo.

Moja mama redno gleda, jaz se zvečino prepozno spomnim. Škoda da je tako kratek, ima pa vedno uporabne teme. [sub]Mene spominja na Čarovnika iz Oza :)[/sub]

Prvo pomoč sem imel na tečaju za alpinista, drugače pa zelo pomembno tudi reakcija posameznika v krizni situaciji. Poznam ljudi, ki so obvladali prvo pomoč, ko jo je bilo potrebno pa uporabiti, so pa zmrznili od šoka in strahu.

Mene bi pomoje zagrabila panika, ne vem, še nisem bila v taki situaciji…čeprav se precej spomnim, še ni daleč tečaj prve pomoči.

Ravno danes sem dobila en mail, in sicer reševalci prosijo, da si v imenik mobitela shraniš številko najbližje osebe pod ICE (in case of emergency), če se ti kaj zgodi in nisi pri zavesti, takoj vejo koga naj pokličejo. Nisem nikoli pomislila na to in se mi ne zdi slaba ideja.

Tole si bom pa takoj zapisala v mobitel. 🙂

Jaz sem ravno par dni nazaj bil v nesreči udeležen, pa sem čisto hladno reagiral, pomagal sem tudi pohodniku, ki ga je infarkt v gorah (do prihoda helikopterja), za druge situacije bomo pa še počakal.

Faunus, zdaj sem se spomnila tiste teme, v kateri je ena uporabnica rekla, da so na tem forumu sami popolni. Evo, ti znaš kuhat, skrbet za gospodinjske zadeve, fotografiraš in še pomagaš v nesreči. :))

Jaz sem ravno par dni nazaj bil v nesreči udeležen, pa sem čisto hladno reagiral, pomagal sem tudi pohodniku, ki ga je infarkt v gorah (do prihoda helikopterja), za druge situacije bomo pa še počakal.[/quote]

Ojej, upam da ni bila huda.
Svaka čast takim, ki zmorete ohranit hladno glavo. Ne gre se za to, da ne bi hotela pomagat, sam men se zdi, da če bi in bi bognedaj kaj narobe naredila, kar se pomoje lahko kr hitro zgodi, lahko bi situacijo še poslabšala in bi si celo življenje očitala pol…

Mislim, da je bila v preteklosti kar razvneta debata okoli ICE številke. Itak ima vsak človek v imeniku ata, mama, če tega ne, pa kličeš zadnje cifre. Glede na to, da je v nesrečah pomembneje, da človeka čimprej spraviš k sebi oz. na urgenco in da ga identificiraš, menda je to problem v USA, sploh k folk nima urejenega zavarovanja, pri sebi pa nima osebnih podatkov, je kriza.

In to ni vse. Če pokličete v naslednjih petih minutah, dobite zraven še ukvarjanje s športom, zanimanje za gledališke predstave, koncerte in galerije ter pozitiven pogled na življenje in svet… 🙂

Glede hladne glave ne vem kaj bi pomagalo, je bolj “vgrajen” odziv na stresne situacije. Nekatere panika, drugi popolnoma zmrznejo, tretji pobegnejo, itd. Srečo imam, da zelo redko podležem stresu, jezi in nasploh tem intenzivnejšim negativnim čustvom/občutenjem, ki ne naredijo koristi. Dosti pomagati tudi plezanje, kjer moraš imeti psiho ves čas pod kontrolo, drugače se lahko hitro poškoduješ/ubiješ. Prvo pomoč pa tudi ne obvladam (moram spet malo ponoviti), ampak na srečo sem se do sedaj še vedno spomnil kaj in kako storiti.

Saj jaz drugače nisem paničarka, v takem primeru bi me pa kar malo zaskrbelo kako pa kaj 🙂

Teoretično vse obvladam; v praksi pa bi (verjetno) odpovedala na celi črti.:)

Hmm, to da bi pomagala utapljajočemu… zdaj mislim, da bi najprej pomislila na svojo varnost, je pa nekaj čisto drugega, ko se znajdeš v takšni situaciji, tako da ne morem točno rečt, kaj bi naredila.

Glede varnosti na bazenu in morju je pa tako, da formalno je poskrbljeno, reševalci so prisotni …. Jaz se vedno držim tega, če plavam daleč od obale, da nisem sama; tudi v hribe nikoli ne bi šla sama (kot sem to že napisala v oni temi o potovanju :)))

Oj, Bibitka, fajn da si se javila. To bo zato, ker odpiram dobre teme :)). Bom kmalu tudi kako poletno odprla.

Jaz pri plavanju nikoli ne pretiravam. Nikoli ne veš, kdaj človeku slabo rata, s tem mislim tudi sebe. Eni se pa precenjujejo, zato pride do težav.

Upam, da te tista kopalka brez kopalk več ne bo zalezovala po bazenu :)).

Vedno se rada javim na tvoje zapise… tudi zaradi dobrih tem; ta je prav zanimiva in človeku da misliti.:)

Saj tudi jaz ne pretiravam… ne pri plavanju in ne pri drugih stvareh, ker pretiravanje na splošno (v vseh stvareh) bolj škodi, kot koristi.:)

Sem bila v torek zopet na bazenu in sem se že prej pripravila, kako jo bom nadrla, skratka da bom naredila bom celo štalo :)))) pa žal ni bilo nič iz tega… nage kopalke ni bilo na spregled 🙂 Predvidevam, da je že v prvo moj “strašni” pogled zadostoval :)))

Ja, imaš ljudi, ki tole vroče obdobje izkoristijo, da pokažejo kak telesni atribut. Slabo je, da nekateri pri tem niso samokritični in mislijo, da je tisto, kar kažejo, vredno ogleda. :))

To bi bil pri meni problem, jaz imam še starše v imeniku z imenom in priimkom 🙂

Poznam kar nekaj teorije, kako ravnati v takšnih in drugačnih situacijah, v realnosti pa še nisem tega uporabljala. No, razen kakšne manjše poškodbe. Sicer se v stresni situaciji (govorim iz izkušenj) odzovem zelo racionalno in učinkovito… me pa potem zadane, ko se zavem, kaj se je pravzaprav zgodilo. Torej pride za mano.

Hahaha, ma ne nooo, hitro spremenit v mamica in ati :)))))

Jaz sem pa praktično vse pozabil. Edino umetno dihanje se mi zdi, da bi mogoče šlo.

Ugotovila sem, da je ta moja tema spodbudila odgovorne na MON-u, da so na osnovni strani odprli temo o prvi pomoči. Dobra poteza, me veseli. :)))

o prvi pomoči sem se učil že večkrat nazadnje v vojski ,pravzaprav v našem kraju ko je imel zdravnik predavanje, pa vem da bi imel še vedno probeleme s tem če bi do česa prišlo, če tega ne počneš da se stalno učiš zna biti težava