koliko ste v stiku same s sabo?

Spodaj berem temo o ženskah, ki so oh in ah in ki rodijo ne da bi sploh prekinile z delom za službo.
Če kakšna reče, da v nosečnosti ne zmore česa, jo zasujete z očitki, da je lenoba.
Po TV spremljamo reklame recimo za vložke – da bodo tisti dnevi svobodni, kot vsi drugi…
Najbolj korajžna je tista, ki že tretji dan po porodu zmore furat gospodinjstvo in šopingiranje.

Itd, itd, itd………………

Sprašujem se, koliko ste/smo ženske sploh še v stiku s sabo. Sama sem nosečnost vzela za moj “sveti čas”, ko sem nosila otroka.
Ko imam “PMS” ali menstruacijo, si jemljem že od nekdaj pravico, da se malo pocrkljam, da si vzamem urico, dve samo zase. Trudim se, da mi to ni izgovor, da sem tečna do drugih, ampak si dovolim, da sem pa tudi vsake toliko slabe volje, žalostna… Mož razume in starejša hči (17 let) tudi.
Ne vem, zdi se mi, da ženske s feminizacijo nismo samo pridobile (če sploh kaj), da smo tudi ogromno izgubile, s tem ko smo pokleknile pred miselnostjo kapitala – vreden si toliko kot narediš. Kje smo pa me, naše bistvo? Delo to sigurno ni!
Kaj menite?

P.S.: Pa nisem neka novodobna scrkljanka. Trenutno se počasu začenjam spogledovat z meno…

Se kar moram strinjati s teboj.

Pred leti sem iztopia iz vlaka norosti v službi in sem bila označeno za neabiciozno, nedrzno in pomehkuženo.

Ni mi žal, delam res “manj odgovorno” delo, ampak v službo grem z nasmehom in odidem neobremenjena domov ob 15h in ostane mi še celo poldne za familijo. Vikendi so naši, dopust iskoristim do maksimuma.

Včeraj popldan sem ležala na travi pred hišo in se s stopali dotikala trave, meditirala in bila do amena srečna.

Verjetno si mislila na emancipacijo (ne feminizacijo) … no, se strinjam, še bolj. S tem, da jaz nisem pokleknila in ne mislim. Mene osebno je ta kao emacipacija prevzela tam nekje na vrhuncu svoje nezrelosti, vrhuncu pubertete (zadnji razredi OŠ), z dozorevanjem pa sem hitro uvidela, da to ni to. Sem ženska in bom ostala ženka, energetsko, čustveno in ntelektualno sicer močna oseba, a v “vlogi” ženske nežne in suptilna. Pa ok, sama emancipacija per ni sporna, bolj me moti “maskulinizacija”, ker pravih žensk kot da več ni. moški vse bolj poženščeni, ženske pomožačene, očitno tudi hormonska stanja teles v čistem neravnovesju (kriv definitivno tudi KT, poleg drugega), posledično vse več neplodnosti (na obeh straneh) itd. Potem pa izgovori v smislu, da se moški bojijo “močnih” žensk. Japajade. Moški želijo žensko in ne moškega v podobi ženske.

Res je, svet je zblaznel in namesto, da bi uživali v vsakem dnevu, postajamo roboti, sužnji, znervirani, uničeni. Tudi jaz poizkušam vse, da bi živela v stiku sama s seboj, na način, da postavljam prioritete na prava mesta, da si dovolim lenarjenje, uživanje v hrani, v razgledu na moj buhteči vrt. Delam, da živim in ne živim zato, da delam. Gledam moje vrstnike, ki garajo cele dneve, pa se mi zdi to tako zapravljanje življenja, ki je že tako kratko. Vse zato, da bi imeli čim več. S tem seveda ne mislim tistih, ki morajo tako živeti, da imajo najosnovnejše. Žalostno, da je tako, pri vsem napredku.

Nikoli nisem bila preveč ambiciozna (baje celo premalo). Bila sem toliko, kolikor mi je pasalo.
Tudi jaz se s službo obremenjujem samo toliko, kolikor je nujno. Ne nosim je domov, na vikend, na dopust.
Nisem hitela v službo, če je bil otrok bolan. Dokler je bil bolan je bila moja dolžnost in pravica ostati z njim. Seveda tudi želja! Res so sedaj taki časi, da si marsikatera mamica (žal) tega ne more privoščit. Zato je tudi vse več kroničnih malih bolnikov (gredo v vrtec pred koncem bolezni- ve se zakaj).

Haha, a mene si našla kot sužnjo sistema? Ja, jaz sem tista, ki je delala v nosečnosti, pa verjetno bolj emancipirane ženske ne boš našla. Ja, sem delala, in? Delam doma, sem sama svoj šef in v delu uživam. V čem je problem? Ja, če finance ne bi bile problem, bi se verjetno bolj odklopila, ampak tudi tako sem se. Če sem bila utrujena, sem šla spat (dokler sem lahko, sem delala za računalnikom), če sem si zaželela kopeli in umirjanja, sem si to tudi privoščila. In to velja za kadarkoli, ne le za čas nosečnosti. Čas zase si znam vzet. Vso skrb za gospodinjstvo in prvega otroka je prevzel mož, ker meni ni bilo dovoljeno gibanje.
In takoj po porodu sem bila v pogonu, ker sem imela energije za izvoz. Ko je prišlo za mano, sem legla in počivala, dokler se nisem počutila bolje. In to je to. Jaz nisem samo mama, žena, gospodinja, sem tudi nekdo, ki se v delu najde. Če se ti ne, ne obešaj svojih idealov drugim.

Če si ti med nosečnostjo čutila, da moraš živeti samo še za otroka, ki si ga nosila v sebi, je to tvoje videnje, tvoja percepcija. Z emancipacijo pa to nima nič. S feminizacijo pa še manj. Sploh veš, kaj je to?

Aja, pa 4. mesec po porodu sem že delala, ker je dopust za nego vzel mož. In to je EMANCIPACIJA.

Res je, zmotila sem se v besedi. Ampak ti pa sploh ne dojameš o čem govorim. Sva popolnoma na različnih planetih in se mi s tabo, sploh v tonu, ki bi ga rada narekovala, ne želim pogovarjat.
Lep, užitkov poln delovni dan! Iskreno!

Sem prišla s stranišča, pa sem prebrala ta naslov. Sem bila v stiku sama s sabo, pa mi takšni orgazmi odtehtajo le za trenutek. Vso emancipacijo dam za kvalitetnega moškega, ki bi ljubil mene in sprejel mojega otroka.

Začela sem se ukvarjat s tekom. Če bo čas dopuščal, bom šla jeseni na pilates. V zadnjih treh letih sem sebe in svojo dušo res zanemarila. Nosečnost, dojenček, selitve, sedaj še faks…pa kar zmanjka časa za sproščene trenutke same s sabo.
Se strinjam, več bi morali narediti zase. Na misel mi ne pride, da sprejmem službo, kjer se dala petke in svetke. Ne. Sej bi rada imela 1.500€ plače več. bilo bi super, ampak za kakšno ceno? Ne hvala, moj prosti čas mi več pomeni.

Jaz tudi uživam, da sem ženska. In je ni sile, ki bi mi vzela eno leto z otrokom. To je bil moj najlepši čas, posebno pri drugem otroku.

In sem se pustila razvajati tri tedne po porodu, tako kot včasih. In se tudi sicer pustim razvajat.

Se ukvarjam sama s sabo, na vse možne načine in pustim, da se tudi mož ukvarja z mano in jaz z njim. Z ljubeznijo.

On zasluži, jaz pa samo hodim v službo in dobim tistega jurja tristo in ima družina kaj od mene. Domov pridem ob treh in imam še celo popoldne zase ali za družino. Zdaj, ko sta otroka velika, je itak super.

Pa seveda leta prinesejo svoje. Pri 25 sem bila našpičena ambicioznica. Zdaj pa vem, kaj je pomembno.

In kaj drugi mislijo, mi dol visi. To mi je pa od vsega še najbolj všeč.

Jaz sem že dojela, samo ti si se navezala na popolnoma napačno temo. Delo v nosečnosti nima samo po sebi nobene zveze s tem, ali si v stiku sam s sabo. Nekateri namreč radi delamo.
Nagovoriti bi morala ženske, ki podpirajo ne tri, ampak štiri vogale pri hiši, so sužnje svojih družin in si nikoli ne vzamejo časa zase. Ne tiste, ki delajo, ker se tako odločijo.

Jaz sem že dojela, samo ti si se navezala na popolnoma napačno temo. Delo v nosečnosti nima samo po sebi nobene zveze s tem, ali si v stiku sam s sabo. Nekateri namreč radi delamo.
Nagovoriti bi morala ženske, ki podpirajo ne tri, ampak štiri vogale pri hiši, so sužnje svojih družin in si nikoli ne vzamejo časa zase. Ne tiste, ki delajo, ker se tako odločijo.[/quote]

Se strinjam z “ono iz tiste zgodbe” veliko bolj kot z avtorico, ali pa avtorica mogoče res ni izbrala pravih primerjav za biti v stiku sama s sabo. Ker po mojem mnenju čas nosečnosti, sploh pa čas mentruacije nima nobene zveze s tem. Jaz sem tudi delala vse tri nosečnosti, ker mi je enostavno bolj pasalo delati kot pa se dolgočasiti doma. Z menstruacijo pa sploh nikoli nisem imela nobenih problemov, zato res ne vidim razloga, da bi si ravno takrat vzela “kakšno urico samo zase”. Vzamem si jo takrat, ko mi to paše, če dobro premislim veliko več uric takrat, ko nimam menstruacije, ker je takrat vseeno manj nevšečnosti (npr. z menjavo vložkov in tamponov).

Meni se zdi vedno zanimivo, ko se odprejo teme o “pomožačenih ženskah”.

Kaj točno je to?

Meni osebno ambicioznost, močne intelektualne sposobnosti, perspektivnost, sposobnost samostojnega dela, sposobnost vodenja, veselje do dela … niso moške lastnosti. Seveda pa so to lastnosti, ki se jih nekateri “bojijo”, ne glede na spol.

Ker kaj so potem ženske lastnosti? Nesposobnost, neambicioznost, fokusiranost na … kaj?

V stiku s samim seboj meni osebno pomeni, da se ne zapleteš v neke vzorce, kaj naj bi bil kot ženska / moški, kako bi naj deloval/a, ampak izhajaš iz svojih zanimanj, teženj in veselj.

Potem se mnogo težje zgodi, da postaneš suženj gospodinjstva, službe, družine ali česarkoli drugega.

V stiku sam s seboj, ko ne vrednotiš sam sebe s čimerkoli drugim. Čim padeš pod primerjave, kako ti delaš, hodiš v službo, pedenaš familijo, izgubljaš stik sam s seboj.

Emancipacija je pa vedno uravnilovka po moških merilih, zato o emancipaciji niti ne razpravljam rada, ker se vedno spričkam (tudi z ženskami).

Jaz sem že dojela, samo ti si se navezala na popolnoma napačno temo. Delo v nosečnosti nima samo po sebi nobene zveze s tem, ali si v stiku sam s sabo. Nekateri namreč radi delamo.
Nagovoriti bi morala ženske, ki podpirajo ne tri, ampak štiri vogale pri hiši, so sužnje svojih družin in si nikoli ne vzamejo časa zase. Ne tiste, ki delajo, ker se tako odločijo.[/quote]

Se strinjam z “ono iz tiste zgodbe” veliko bolj kot z avtorico, ali pa avtorica mogoče res ni izbrala pravih primerjav za biti v stiku sama s sabo. Ker po mojem mnenju čas nosečnosti, sploh pa čas mentruacije nima nobene zveze s tem. Jaz sem tudi delala vse tri nosečnosti, ker mi je enostavno bolj pasalo delati kot pa se dolgočasiti doma. Z menstruacijo pa sploh nikoli nisem imela nobenih problemov, zato res ne vidim razloga, da bi si ravno takrat vzela “kakšno urico samo zase”. Vzamem si jo takrat, ko mi to paše, če dobro premislim veliko več uric takrat, ko nimam menstruacije, ker je takrat vseeno manj nevšečnosti (npr. z menjavo vložkov in tamponov).[/quote]

Meni pa stik same s sabo pomeni tudi to,da si prizhnam, da sem ranjliva, kar si vidve nikakor nikoli ne – vsaj po napisanem sodeč. Ženskost je zame dar, veselje. K temu spada tudi veselje do dela in to, da najdeš tisto, kar te globoko uresničuje in veseli. Ne bosta verjeli – tudi sama imam službo, izobrazbo, ki je nad 7. stopnjo, delo, ki me izpolnjuje. Že nekaj časa pa ne dovolim več, da mi materializem, šef, reklame, primerajve z drugimi krojijo kaj in koliko bom spregledala sebe za neka “zlata teleta”. Prva sem jaz, moje bitje z vsem kar je moja osnovna podoba. Notranja in zunanja. Potem so vsi drugi. Ne gre za egoizem. Gre za zavedanje sebe, za zavedanje svoje vrednosti, za sprejemanje, ki teži k popolnosti (do tja nikoli nihče ne pride).
So pa hormonska nihanja in s tem povezane spremembe v ženskem telesu in duševnosti nekaj, kar je naravno položeno v žensko, in tista, ki se tukaj ne najde, je verjetno svoje naglobje “žensko” že poteptala za ceno…kdo ve česa. Telo pač deluje po nekih principih. Vzorci gor ali dol, narava je narava. In če se ne sprejmeš, potem deluješ proti njej.

Suženj česa si pa ti? Iskreno odgovori sama sebi. Nas ne zanima.

Se strinjam z “ono iz tiste zgodbe” veliko bolj kot z avtorico, ali pa avtorica mogoče res ni izbrala pravih primerjav za biti v stiku sama s sabo. Ker po mojem mnenju čas nosečnosti, sploh pa čas mentruacije nima nobene zveze s tem. Jaz sem tudi delala vse tri nosečnosti, ker mi je enostavno bolj pasalo delati kot pa se dolgočasiti doma. Z menstruacijo pa sploh nikoli nisem imela nobenih problemov, zato res ne vidim razloga, da bi si ravno takrat vzela “kakšno urico samo zase”. Vzamem si jo takrat, ko mi to paše, če dobro premislim veliko več uric takrat, ko nimam menstruacije, ker je takrat vseeno manj nevšečnosti (npr. z menjavo vložkov in tamponov).[/quote]

Meni pa stik same s sabo pomeni tudi to,da si prizhnam, da sem ranjliva, kar si vidve nikakor nikoli ne – vsaj po napisanem sodeč. Ženskost je zame dar, veselje. K temu spada tudi veselje do dela in to, da najdeš tisto, kar te globoko uresničuje in veseli. Ne bosta verjeli – tudi sama imam službo, izobrazbo, ki je nad 7. stopnjo, delo, ki me izpolnjuje. Že nekaj časa pa ne dovolim več, da mi materializem, šef, reklame, primerajve z drugimi krojijo kaj in koliko bom spregledala sebe za neka “zlata teleta”. Prva sem jaz, moje bitje z vsem kar je moja osnovna podoba. Notranja in zunanja. Potem so vsi drugi. Ne gre za egoizem. Gre za zavedanje sebe, za zavedanje svoje vrednosti, za sprejemanje, ki teži k popolnosti (do tja nikoli nihče ne pride).
So pa hormonska nihanja in s tem povezane spremembe v ženskem telesu in duševnosti nekaj, kar je naravno položeno v žensko, in tista, ki se tukaj ne najde, je verjetno svoje naglobje “žensko” že poteptala za ceno…kdo ve česa. Telo pač deluje po nekih principih. Vzorci gor ali dol, narava je narava. In če se ne sprejmeš, potem deluješ proti njej.

Suženj česa si pa ti? Iskreno odgovori sama sebi. Nas ne zanima.[/quote]

Oprosti, ampak ti kar nekaj bluziš. A zdaj ker včasih popizdiš in si na to ponosna, misliš, da si v stiku sama s sabo in superiorna vsem nam? Ker si upaš ‘vzeti čas sama zase’? Meni je to tako samoumevno, da se mi zdi butasto trkat s tem po prsih. Enako kot to, da smo vsi ranljivi in da imamo vse ženska nihanja. Ker se tebi ljubi pisat o nečemer, kar je tako vsakdanje kot zrak in voda, si razsvetljena? In rabila si 40 let, da so dozorela do te faze?