Znati živeti
Bom kar tule napisal nekaj, ker ima ravno že napisano in se ujema s temo.
Ljudje živijo v kletkah, katerih ogrodje je sestavljeno iz pričakovanj, ki jih ima okolica do nas. Ravnamo se predvsem po tem, kar drugi od nas pričakujejo, ne glede na to ali si mi to tudi res želimo. Redko pa se ravnamo po tem, kar si mi sami želimo, saj ves čas želimo ustreči drugim, zato ker pričakujemo v zameno občutek, da smo nekaj vredni. Tako smo navajeni od otroštva, če nam starši niso “dopustili” drugačnih pogledov na svet od njihovega, mi pa smo te poglede kljub vsemu na neki točki ustvarili. Kasneje pa dovolimo, da nas malo stisnejo še prijatelji, sorodniki, sodelavci in vsi ostali. Tega se pogosto sploh ne zavedamo, občutimo pa zelo dobro. Kot občutek neprestanega nezadovoljstva in iskanja nečesa novega, za kar verjamemo, da nas bo razveselilo. Vsaj za trenutek. Vsi pa v resnici iščemo le svobodo, beg iz te kletke. Šele, ko se te kletke rešimo, spoznamo, v kako zelo utesnjenem svetu smo živeli. No, to je moje osebno spoznanje. Občutek svobode pa je izjemen. 🙂
Torej, znati živeti pomeni predvsem uresničevati lastne želje, ne glede na pričakovanja drugih, pri tem pa ne škodovati drugim in okolici.
Resnično.
🙂
Bi še dodala, da znati pomeni iz tisto kar imamo potegniti največ, za najboljše občutke.
Ampak, je to zadosti? Ker če bomo z vsako situacijo na nek način zadovoljni, teoretično, saj praktično tako ne moremo bit, potem ne bi nikoli delali “premike”. Nekdo, ki je zadovoljen s samskostjo, ne bo iskal partnerja. Nekdo, ki zna biti zadovoljen s površnim “ljubezenskim” odnosom, ne bo nikoli izstopil iz tega…
Nekaj tu ne štima.
Če si zadovoljen, premikov ne potrebuješ. Potrebo po premiku čutiš, kadar nisi zadovoljen (pa misliš da si). 🙂
Saj naša pričakovanja so bila včasih tuja. In želje so pogojene s temi pričakovanji. Če smo sposobni uresničevati ta pričakovanja, ki so zdaj del nas, smo lahko po eni strani zadovoljni.
A kot praviš, je odvisno od tega, v kolikšni meri so pričakovanja v prid nas in našim potrebam. Tako telesnim, kot čustvenim.
Znati ali ne-znati živeti je prav tako pogojeno s prepričanji, ki določajo kako vidimo sebe. Kdor v sebi nosi prepričanje, da nikoli ni nič naredil prav in da ničesar ne zna, bo neglede na to, kar naredi, vedno v ozadju ta občutek, da ni prav, karkoli naredi.
Saj ni absolutnega prav ali narobe, ampak je vse odvisno od samega doživljanja.
Pa tudi človeške norme obstajajo, ki ljudji spravljjo v “kletko”, drugače pač ne gre… Praviš da imamo to od otroštva – kako pa bi bilo, če starši ne bi vzgajalo otrok tako kot sami mislijo da je prav, ampak bi pustili otroku da dela kakor hoče. Vsak starš koče otroku “vcepiti” neke stvari, katere misli da so dobre za otroka. Ne gre drugače.
Mislim da je potrebno samo razumeti kletko, ne pa iti iz nje…
Starši bodo vedno vzgajali otroke, tako kot verjamejo, da je prav. Pomembno pa je, da najprej sami starši niso ujeti v tej kletki. Potem tudi otroke pravilno vzgojijo. Seveda pa to ne pomeni, da otrok nima nobene prepovedi. Meje mu je treba postavljat, ampak na pravilen način. To je tako, da se otrok sam uči, zakaj je nekaj zanj dobro in zakaj ne. Edino tako se tudi čuti svobodnega in samostojnega. Sam mora prihajati do teh spoznanj s svojim razmišljanjem. Mi ga lahko samo vodimo in mu svetujemo. Ne pa da ga omejujemo, in mu pri tem ne dopuščamo lastnega razmišljanja in idej, ter mu ne argumentiramo prepovedi in omejitev na način, da bi razumel, zakaj je le ta za njega koristna. Pri tem pa je pomembno, da ga oba starša vodita na isti način. Tako postane otrok zelo odprt in samo zaupljiv, hkrati pa pošten in pravičen do sebe in seveda do drugih.
No, s tem sama nisem imela težav, vedno sem bila svobodna duša :). Sem že naletela na neodobravanje okolice, ki je želela vsiliti svoj način razmišljanja in obnašanja. Direktno se zoperstavljala nisem, temveč sem poskrbela za to, da so odnosi ostali diplomatski, ampak sama v sebi sem poskrbela za “svoj prav”. Sčasoma so tisti, ki so me želeli spremeniti, obupali in me pustili bolj ali manj pri miru :).
It, prijateljica, saj ni bil toliko klic po pozornornosti ali kaj podobnega (za to je na tem forumu pristojen nekdo drug), res sem bila včeraj na rožniku in tam je pač nekaj let živel in pisal cankar. Saj si ga brala, ali pač?
Sicer pa to, da ne znam živeti, velja v principih sivega povprečja. Pač, morala bi v roku doštudirati, se poročiti, delati na otrocih, brati nosečniško čtivo, likati strajce svojemu tipu, ga psihirati, mu kuhati, ga opozarjati na to, da sem za vse sama, če ne bi slišal, ponovno psihirati, aja in seveda se odmikati od njega, upam, da bo to boom prebral ccc.
Ne šala, res ne znam živeti, še vedno se iščem, se zgubljam v kar nekih detajlih, pojma nimam glede določneih osnovnih stvari, ne vem, zakaj sije sonce na primer… da mi v življenju kot takem ne bo šlo, da bom padla ven in se fajn zgubila, sem vedela od vsega začetka. Ah in potem sem se še vpisala na napačen faks, saj bi še kaj osebno izpovednega napisala, saj vem, da je to zanimivo branje, pa danes ne bom. Nimam inspiracije, trenutno tudi bolj malo časa– neko trdo naravoslovno matematično delo… zdaj pa grem na šmarno goro, bom štopala čas ccc
Pišite, filozofirajte, sam vam gre dobro–
Aja živeti ni znal tudi j. murn, imel je pač to srečo, da je umrl mlad–
Življenje celo sprt, nestalen,
miru resnice, sreče je iskal -;
njegov bil smoter temen, daljen,
umel ga ni, zato je pal.
[code]"Nekoč bo lepo,
ko blazni bomo ob ognjih čepeli
in bomo odprte rane imeli-
takrat bo lepo..."[/i][/code]
V tvojih besedah sem opazil besedico, da bi MORALA to in ono. Kdo pa pravi, da bi morala? Kdo to od tebe pričakuje? Vprašaj se, ali si to tudi želiš. Ker, če si človek nekaj želi, si to izpolni, v kolikor ima realne možnosti.
Vidiš Katenjka, meni se pa zdi, da ti živiš kot stroj. Živiš tako, kot ti dirigirajo drugi. To je življenje stroja. Stroj dela to, kar mu nekdo reče, ne kar si sam zaželi. Tisti, ki živi tako, kot želi sam, se zanaša na svoje občutke, na svoje želje, pri tem pa je sočuten do drugih, da jih ne rani oziroma jim nesebično pomaga. Če je to zate stroj, pa naj bo. 🙂
Jaz pa te besede dojemam, kot da ni problem v znati ali ne znati živeti, ampak je v ozadju strah pred “živeti”.
Strah soočiti se z življenjem in s tem, kar smo. Saj življenje ni nič drugega, kot to, kar smo.
Zaradi strahu se zapremo vase, obstanemo v neki coni ugodja, pa čeprav to še zdaleč ni ugodje….Saj se s tem, ko se zaščitimo pred slabim, prikrajšamo še za vse lepe plati, ki nam jih življenje lahko nudi.
Robi, saj imaš rud ti prav. Pod oznako “znati” si lahko predstavljaš tudi strah. Dejansko je tako, da je vedno strah tisti, ki na ovira pred “živeti”. Strah v malih stvareh, katerih je toliko, da jih sploh več ne opazimo. Ko zaradi gozda ne vidiš več drevesa. 🙂
V tvojih besedah sem opazil besedico, da bi MORALA to in ono. Kdo pa pravi, da bi morala? Kdo to od tebe pričakuje? Vprašaj se, ali si to tudi želiš. Ker, če si človek nekaj želi, si to izpolni, v kolikor ima realne možnosti.
Vidiš Katenjka, meni se pa zdi, da ti živiš kot stroj. Živiš tako, kot ti dirigirajo drugi. To je življenje stroja. Stroj dela to, kar mu nekdo reče, ne kar si sam zaželi. Tisti, ki živi tako, kot želi sam, se zanaša na svoje občutke, na svoje želje, pri tem pa je sočuten do drugih, da jih ne rani oziroma jim nesebično pomaga. Če je to zate stroj, pa naj bo. :)[/quote]
Seveda bi morala, saj ne morem živeti tako kot mi je trenutno fajn, ker me to tepe. In potem sem v precepu med tem, kar me trenutno ne tepe, kar me mogoče nekoč nekdaj bo teplo, vsaj kakor pravijo starejši. In navsezadnje marko, vsega pač v življenju ne moreš a ne. In pač izbiraš. In kako naj vem, kaj je prav?
Sicer pa , lahko mi verjameš, med drugim tudi iz mojih postov, ki jih pišem ob vseh možnih časih, pač lahko sklepaš, da ne živim po pričakovanjih drugih. Bi rekla, da ti prej živiš, kot piše milivojević ccc
[code]"Nekoč bo lepo,
ko blazni bomo ob ognjih čepeli
in bomo odprte rane imeli-
takrat bo lepo..."[/i][/code]Ravno zato, ker sama sebi ne zaupaš, ne veš kaj je prav in kaj ne. Zato poslušaš to, kar govorijo drugi in tudi ravnaš tako, kot od tebe pričakujejo drugi. Svoje želje pa pri tem zanemarjaš, jim ne prisluhneš, saj se bojiš, da ti bo spodletelo. Ko pa poslušaš druge, pa imaš vedno, ko ti nekaj “spodleti”, nezavedno pripravljen že izgovor, “saj itak nisem tega delala, ker bi sama želela, ampak ker so drugi želeli”. Zato se teh stvari tudi lažje lotiš, niso pa to nujno stvari, ki te veselijo. Ko boš zaupala vase in v svoje občutke, boš vedno vedela, kaj je prav, ne glede na izid. V slednjem boš tudi vedno našla nekaj pozitivnega, tudi če se ne bo vedno izšlo po željah. Tako rastemo in gradimo zaupanje vase. Le to in samo ti bo prinašalo neizmeren občutek zadovoljstva.
A lahko podaš en normalen argument (namesto videa) s svojimi besedami? Če želiš no.
Marko, z vsem spoštovanjem do tvojega mnenja, rahlo si tole prikrojil po svoje, da si lahko razvi(ja)l neko tezo, ki saj ni napačna, če bi dejstva držala, pa ne. Sem v živlnjenju še premalo poslušala in preveč nesmiselno (trmasto) vztrajala in se po drugi strani spravila delat stvari, ki mi verjetno ne bi verjel, če bi jih zdaj tu opisovala. In po večini so to vse stvari, ki me veselijo. Ne gre to tako enoznačno, če kar nekaj na suho prebereš, da je nekdo ne vem razočaran, da pa mora samo razumeti in vse bo urejeno. Že tista prva oznaka, ki mi jo tu pripisujete, posebno ti in Robi, menda tudi Boom po novem, je prilično netočna.
Kaj pa vem, ne spomnim se ničesar normalnega, samo zdi se mi, da se ti od stroja bistveno razlikuješ, menda se vsak stroj sčasoma pokvari, če nenehno stalno dela eno in isto, ti pa potrpežljivo vztrajaš, da ne bo napačno razumljeno, to je lastnost, ki jo globoko cenim, jo imam tudi sama, samo upam, da ne v tako hm, patološkem smislu ccccc
[code]"Nekoč bo lepo,
ko blazni bomo ob ognjih čepeli
in bomo odprte rane imeli-
takrat bo lepo..."[/i][/code]
Marko,
to kar si napisal, vse drži, samo pri kateri starosti?
Otroci šele z leti začenjajo razmišljati, nekateri pa niti v pozni starosti (ko več niso otroci ali pa zaradi tega še vedno so) ne znajo razmišljati na tak način… Misliš, da je res vse vzgoja, da bi vsi lahko razumeli in poznali to globino samega sebe, občutkov, dojemanja sveta… če bi imeli isti način vzgoje, iste starše…
Ne vem, ne vem…
Tudi, seveda. Samo kje je že to… Ampak veš kaj, to sicer nisem napisala, sem pa razmišljala, pa napišem sedaj… to, da ne znaš ti niti pisati, niti živeti… ne samo, da znaš živeti, prepričana sem v to, ne rečem da vedno delamo prav, to je samo interpretacija, prav ali narobe, znaš tudi pisati… kadarkoli se neke besede dotaknejo bralca, še več, v njem zbudijo določene občutke, potem je to dar tistega, ki je pisal, tisto, kar ti imenuješ, da znaš pisati. Vsi znamo tu pa tam za koga pisati, če le pišemo iz srca, iz sebe, če smo odkriti, približamo in zbudimo v drugemu nek spomin na naše lastno doživetje. Tvoje pisanje, tvoj odgovor je v meni zbudil nekaj, kar sem tudi sama nekoč doživela, občutek, da “ne znam živeti” ali ne znam živeti srečno… 🙂
Iz tega bi lahko sklepal, da nisi počela teh stvari zato, ker si si jih resnično ti želela, bolj je bilo to iz nekega upora, zaradi nespoštovanja tebe kot osebe s strani tistih, ki bi ti MORALI to spoštovanje dat, da ne bi z njimi prihajala v konflikt/uporništvo in bi pridobila tisto pravo samozavest in lastno vrednost.
Iz tega bi lahko sklepal, da nisi počela teh stvari zato, ker si si jih resnično ti želela, bolj je bilo to iz nekega upora, zaradi nespoštovanja tebe kot osebe s strani tistih, ki bi ti MORALI to spoštovanje dat, da ne bi z njimi prihajala v konflikt/uporništvo in bi pridobila tisto pravo samozavest in lastno vrednost.[/quote]
Tako je tudi bilo mišljeno že v mojem prvem sporočilu o tem, kako “pravilno” živeti, ampak Katenjka je spregledala smisel le tega.
Forum je zaprt za komentiranje.