Odtujitev v partnerskem odnosu…
Kaj mislite, zakaj pride do občutka odtujitve v nekem ljubezenskem odnosu?
Po moje gre tukaj predvsem za neuresničena pričakovanja enega ali obeh partnerjev. V smislu, “če pa ti ne moreš naredit tega, pa jaz ne bom tega”, oziroma drugače povedano pride do izražanja svojega ponosa. Ko se enkrat to začne, mora bit vsaj eden v odnosu dovolj pogumen ali razumevajoč, da to ustavi na primeren in miren način. Partnerja na to opozori s pogovorom. Da sploh do tega pride, je moral že prej obstajat nek nerešen, spregledan konflikt s strani enega od partnerjev.
Odtujitev se pojavi predvsem zaradi strahu pred bližino oziroma strahu pred zavrnitvijo, gre podobne stvari, ki se dogajajo pri dveh, ko se še spoznavata, preden resno stopita v razmerje. Kako pa vi gledate na to, kakšne so vaše izkušnje oziroma spoznanja na tem področju?
Mislim, da je odtujitev kot neka obrambna reakcija. Če ne moreš z nekom shajati v poglobljeni vezi, ker partner ne sprejema tvojih občutkov, se na nek način zapreš in s tem zaščitiš pred občutki prizadetosti.
Na primer, če ne moremo shajati s taščo ali s sosedom, bomo odnos zreducirali na takšen nivo, da ne bomo trpeli in bili v konfliktu.
Saj si želimo notranjega miru.
Popolnega partnerja itak, da ni. In prej ali slej pridemo do ovir, ki nastanejo zaradi tega, ker nekih navad ali obnašanja pri sebi ne moremo spremeniti, partner pa jih ne more sprejeti in ga motijo.
Da se odnos ohrani in da zaradi neke malenkosti ne greš v ločitev, pa je nujno nekaj narediti, da ni konflikta in to se kaže, kot odtujitev.
Jaz pa verjamem, da se lahko najdeta dva, ki sta toliko odprta in imata takšno željo drug po drugem, da se brez večjih težav spreminjata in prilagajata, na način, da pri tem ne občutita muke ali upora, ampak spoštovanje in veselje. Temu se reče skupna rast. Verjamem pa, da je takšnih kombinacij ljudi danes zelo zelo malo. Zato se večini to zdi utopično ali celo samo neko teoretiziranje. Jaz osebno pa verjamem, da se da bližino ohranit skozi cel odnos.
Odtujitev seveda je obrambna reakcija, nič drugega. Lahko bi rekel tudi, nerazumevanje partnerja. Zaradi nerazumevanja pa pogosto neko dejanje, besedo lahko napačno razumemo, se potegnemo v obrambo, za zid in mislimo, da smo se s tem zaščitili. V resnici pa se s tem samo oddaljimo od partnerja. Za razumevanje je potrebno neprestano delat na sebi in poslušat partnerja, njegove občutke in njegove želje.
Ja, resnično, ohranjen odnos je, če si od partnerja odtujen. :-/
Odnos ni ohranjen. Ohranjena je lahko neka rutina, neka finančna? varnost, niso pa ohranjeni občutki ljubezni.
Sicer pa malenkost+malenkost+malenkost+malenkost… (in zaradi odtujenosti nerazčiščenost)= …
Mogoče v manjših razhajanjih. Skoraj nepomembnih. Ob večjih pa ne. Tam pa tudi z ljubeznijo ali zaljubljenostjo, brez večjih težav ne bo šlo. Ne moreš nekaj sprejeti, s čimer se ne strinjaš. Lahko toleriraš, dopustiš, ampak v tebi bo še vedno nestrinjanje.
In nestrinjanje + nestrinjanje + nestrinjanje…
Če povzamem, za dober odnos, se bomo vrnili tam, kjer ne rabiš bit nič poduhovljen, ni potrebno nobene rasti, od koder so že naši predniki izhajali, brez neke modrosti, vrnili se bomo k preprostosti, za dober odnos sta potrebna dva, ki sta si čimbolj podobna.
Zato pa pravim, da je treba nekaj narediti..Če je možno.
Če pa partnerja ne moreta spremeniti nekih svojih navad ali pogleda ali doživljanja…Potem pa se stvari res nakopičijo in vse skupaj postane preveliko breme.
Sam odnos te več ne zadovoljuje, ampak komaj čakaš, da se rešiš samega bremena.
Čimbolj podobna ? Nevem….A ne bi bilo to preveč dolgočasno ?
Smisel življenja je rast…Odnos, kjer ne bi bilo konfliktov, ne bi zadovoljeval našega uma.
Prav tako, če se vrneš nazaj in izbrišeš vse pogoje in filozofijo, se izbrišejo tudi dobre plati. Ne moreš samo ljubiti, brez tega, da ne bi včasih tudi vsaj malo sovražil.
Zato pa, odtujenost pač nič ne prispeva v odnosu. Mogoče za kratek čas, ampak res kratek čas, toliko da malo popustijo občutki, potem pa je potrebno delat. Govorit. Se videt.
Včasih pa tudi to ni zadosti. Ko sta si dva enostavno preveč različna, da bi “vse” drug pri drugem tolerirala. Kaj pa potem?
Dolgočasno? Ne bi rekla. Prej po eni strani zelo težavno, če bi oba nezrelo in nedoraslo reagirala. Potem bi bila, napr., oba odtujena in bi drug pri drugem čakala, da bo en presekal odtujenost… kot pišeš.
Če pa bi, po Markovo, oba reagirala z željo presekati odtujenost, se zbližati spet, ali še bolje, sploh ne reagirati z odtujenostjo, oz. še bolje, sploh ne biti v konfliktu, potem pa mogoče res ne bi spoznaval več in več skozi odnos, mogoče res ne bi toliko zaposloval uma, bi pa vsekakor zaposloval svojo dušo s tistimi mirnimi občutki zadovoljstva, izpolnitve, o čemer piše Marko, v kar verjame in k čemur teži tako Marko, kot jaz, kot … ti?…
Smisel (mojega) življenja ni rast, rast je kvečjemu pogoj, da bi prišla do izpolnitve smisla, moj smisel življenja je ljubezen oz. zadovoljstvo v življenju.
Misliš enega in istega?
Kaj pa je drugi? Kdo je drugi? Občutki so v tebi. Če kaj sovražiš oz. ne ljubiš, je to zato, ker v sebi to sovražiš oz. ne ljubiš, a ne?
Zakaj pa sovražiš? Zaradi zamere? Kaj pa je drugi takega naredil, da je potrebno zameriti tako zelo, da sovražiš?
Resnično ne moreš samo ljubiti, vendar ni potrebno, da hkrati tudi sovražiš. Jaz se ne spomnim osebe, ki bi jo sovražila ali da jo sovražim.
Kaj pa sploh je sovraštvo?
Copy paste iz ene knjige o odnosih: “Popolnega razmerja ni. Idealnega partnerja, ki bi nas nekje čakal, ni. So le ljudje – moški in ženske. Z nekaterimi je morda lažje shajati kot z drugimi, a vsak tovori svoje breme in vsem nam lahko uspe, če nam od časa do časa kdo pomaga. Če želimo biti sposobni imeti odnose, se moramo naučiti spreminjati sebe in svoje navade.”
Copy paste iz ene druge knjige o odnosih: “V skupnem življenju včasih spoznamo partnerjeve lastnosti, ki nam niso všeč in jih ne moremo sprejeti. Če smo razočarani, se navadno skušamo o tem pogovarjati. Pričakujemo, da bo naš zakonec sprejel tak pogovor, da bo poskusil razumeti naše očitke in se bo potrudil, da bo popravil svoje vedenje. Če to stori, bo zakonska skupnost napredovala. Poleg tega doživljamo partnerjevo ravnanje kot izraz ljubezni do nas.
Toda nekateri ljudje se nočejo pogovarjati o svojih pomanjkljivostih oziroma navadah, ki motijo zakonca. S tem jasno pokažejo da se niso pripravljeni prilagajati zakoncu in hkrati razodevajo šibkost svoje ljubezni do njega. Resnična ljubezen spodbuja človeka, da se sam od sebe prilagodi ljubljeni osebi.”
Ravno berem take knjige 🙂 pa sem mislil da bi mogoče še komu koristilo. Sicer sem sam glede tega enakega mišljenja, kot piše tukaj. Mi je pa zanimivo, da kljub vsemu izobraževanju ki ga imamo, česa takega pa nikoli ne zvemo v šolah, čeprav bi nam najbrž velikokrat prišlo zelo prav. Vprašanje zakaj – ker ni nekega enotnega mnenja kaj je prav/boljše (saj že tukaj lahko lepo vidimo da vsak misli svoje) ali zato ker je pravica staršev da otroka vzgojijo tako kot sami milijo da je najbolj prav.
Potem pa nič. Pač gresta vsak po svoje.
Pa čeprav obstaja velika možnost, da se bodo isti problemi ponovili.
Je pa v nas več upanja na začetku in več tolerance, kar lahko pripomore, da se vsaj en problem razreši.
Saj vsi težimo k temu. Težimo pa zato, ker tako ne zmoremo živeti, kot pravi teorija.
Če bi lahko, ne bi občutili težnje in o tem sploh ničesar ne bi vedeli, ker ne bi bilo potrebe zaposlovati uma.
Brez rasti pa tega ni možno doseči. Razen, če najdeš popolnega partnerja. 🙂
Ti hočeš nekaj oz. smisel, nič pa ne bi za ta smisel naredila, ker je zate rast kvečjemu pogoj.
Pot je cilj.
Ti pa si preveč osredotočena na sam cilj, da premalo pozornosti daješ sami poti.
Kaj pa, če si nočeš priznati, da si tudi kdaj sovražila ?
Živiš v neki samoprevari in izhajaš iz dejstva, da pa ti ne zmoreš sovražiti….
Brez sovraštva ni ljubezni in obratno….
Pa kako lahko rečeš kaj takega?
Kako nič ne naredim za smisel življenja, če spoznavam, se učim… to pa je rast, ali ne? Kako lahko rečeš, da nič ne bi naredila, če sprašujem, poslušam in poskušam razumet… kar je pogoj za rast, ali ne?
Kaj pa bi potem po tvoje morala naredit? Očitno midva nisva na isti valovni dolžini.
Bom se pa vrnila na tvoje besede, da je smisel življenja rast. Kaj ti bo rast, osebnostna rast, če v življenju še vedno nisi zadovoljen? Oz. koliko “rasti” ti je bilo dano, če ti je ni bilo toliko dano, da bi lahko polno zaživel in živel…
Po drugi strani pa so pari, so, ki se sploh ne ukvarjajo z duhovnostjo, pa vendar živijo bolj kot ne smiselni odnos, življenje. Torej lep odnos ni pogojen z osebnostjo rastjo, ampak prej z vzorci, ki jih nosimo iz otroštva, ki so nas naučili razumet odnose, naučili čutit primerne občutke in ne gojit neke zamere itd..
Nisem boječka kar se tiče mojih občutkov. Jaz se ne spomnim da bi sovražila. Za mene sovraštvo izhaja iz močne jeze in posledično zamere. Jaz pa sem vedno izhajala iz razumevanja, vedno sem poskušala razumet drugega, vedno poslušala, gledala, opazovala in poskušala se vživet v drugega, čutit (empatija) občutke drugega, že kot otrok, in če nekoga razumeš, ne moreš sovražit.
Ne vem, mogoče je pa za tebe sovraštvo nekaj drugega…
Ker pa nisi odgovoril na vprašanje, ali misliš, da ne moreš ljubiti če tudi ne sovražiš ISTO osebo, bom samo dodala, da ne vem, pa res ne vem, kakšen odnos potem imaš do partnerja ali kogarkoli, če jo/ga tudi sovražiš.
Žalostno.
Saj nikoli ni konec same rasti ali samospoznavanja, kot tudi želja….Z marsičem sem zadovoljen. Večina mojih želja se je uresničila.
Sem šel na svoje, imam hišo, družino, službo…..A še vedno so v ozadju neke želje. Kot sama praviš, da se nikoli ne bi želela povsem zadovoljiti, ker bi potem obstala.
[quotePo drugi strani pa so pari, so, ki se sploh ne ukvarjajo z duhovnostjo, pa vendar živijo bolj kot ne smiselni odnos, življenje. Torej lep odnos ni pogojen z osebnostjo rastjo, ampak prej z vzorci, ki jih nosimo iz otroštva, ki so nas naučili razumet odnose, naučili čutit primerne občutke in ne gojit neke zamere itd..
][/quote]
Mislim, da nek dolgotrajnejši odnos ni možen brez osebnostne rasti in poglabljanja vase.
Saj ni popolnega partnerja. Lahko sta “popolna” eno leto. Ne moreš primerjati enega leta partnerstva in deset let.
A to pomeni ,da se ti z nobenim moškim nisi skregala in bila jezna, pa mu kaj zamerila ?
Tvoj trenutni moški, je hkrati prvi ?
Če občasno čutim jezo ali sovraštvo, še to ne pomeni, da nekoga na splošno sovražim.
Gre se le za občutke in neko trenutno stanje ali trenuten odziv. In tega se zavedam. Nima smisla se pretvarjati. Je pa pomembno, kaj naredim s temi občutki.
Čez čas pa to mine.
Potem nikoli ne narediš ničesar, kar bi partnerja prizadelo ?
So to res moje besede? Ne spomnim se, da bi kaj takega rekla. Sicer pa mislim, da je popolna zadovoljitev možna samo za zelo kratek čas. Potem pa moramo spet imeti neke želje, cilje pred nami, da lahko hitimo proti ponovni popolni zadovljitvi.
Ja, večinoma. Pa vendar mislim, da sta dva lahko par, lep, vzgleden par tudi, če nimata neke temeljite osebnostne rasti, ker pač takšna sta. Me pa zanima, škoda da ljudje pridejo in oddidejo iz tega foruma, kaj bi porekla avtorica posta, ki je pisala, da jo po ne vem koliko letih še vedno partner vidi zapeljivo in da jo v odnosu nič ne moti. Me zanima, koliko je ona naredila za neko samospoznavanje, rast…
Bila jezna? Tu pa tam nekoliko že. Zamerila?…, mogoče za kratek čas. Sovražila? Sovražila pa ne. Tudi ko se je odnos končal, oz. vzroki za končanje, niso bili v sovraštvu, ampak v bolečini.
Mislim, da v partnerstvu oz. nasploh v odnosih, “ne sme” biti sovraštva. Ampak je vprašanje, če misliva isto s tem, kaj sovraštvo je.
Ne tega ne morem rečt. Stvar je v tem, da ni nujno da vedno vse razumem, je pa namen razumeti. Včasih še sami sebe ne razumemo… in iz tega izhaja, da ne moremo razumeti niti drugega.
Gre za to, kaj ti je pomembneje. Jaz (ti) ali midva (vidva).
Odtujitev – če govorim iz svojih izkušenj – pride zaradi več dejavnikov, ki se združujejo oz se en z drugim dopolnjujejo. Ko pa se zavemo odtujitve, je rahlo prepozno. Zakaj pride do tega? Služba, otroci, vsakdanje težave, potem vmes še kakšen prepirček, samoumevnost da partner tako je tu nekje in… naenkrat v vsem tem ne najdeš poti nazaj v odnos. Če imaš srečo ter se s partnerjem lahko pogovoriš, da OBA ugotovita, da sta se poti nekje malo oddaljili je super, v nasprotnem primeru pa…. vemo kaj lahko sledi. Še več odtujitve, manj kontaktiranja ter na koncu – ločitev.
Definitivno bi pa trdila, da zaradi služb, potrjevanja sebe v družbi pozabimo na to, da je treba tudi partnerski odnos vsakodnevno ohranjati, negovati, kajti slej kot prej se bo eden počutil pozabljenega, odrinjenega in temu potem sledi razočaranje, nato ohladitev.
S tem se v celoti ne morem strinjati, vsaj s podčrtanim ne. Ker to tezo in sklepe lahko tudi obrnemo takole: izražanje želje po spreminjanju partnerja pomeni ne sprejemati ga v celoti, s tem pa je tudi pod vprašajem njegova ljubezen.
Seveda je vedno potreba po nekem prilagajanju v partnerstvu, vendar naj bi ta bila obojestranska. Tu pa se nekako razume, da naj bi se prilagajal praviloma le eden. Prilagajanje je vedno loose/loose situacija. Nasprotno win/loose pa je ponavadi podrejanje, kar pa z ljubeznijo nima prav veliko opraviti.
@Boom: Meni se ne zdi da to kar piše velja za oba, ne samo za enega. Najbrž v začetku itak sprejemaš partnerja takega kot je, saj gledaš z rožnatimi očali. Potem pa ko “spregledaš” pa vidiš tudi kako napako. Sicer pa je avtor tega Košiček.
Kakšna pa je potem win/win situacija, da takrat ko ti nekaj ne ustreza pač zamenjaš partnerja?
Ko gre za kompromise, gre vedno za loose/loose situacijo pa če si še tako zatiskamo oči. So pa kompromisi v zvezi vedno potrebni. Vprašanje je le koliko in kakšni so potrebni, da se partnerstvo tudi obdrži. Zveza, ki bi temeljila pretežno na kompromisih, bi pa bila prekleto kilava in se ne bi dolgo obdržala ali pa bi v njej vsaj eden, verjetno pa kar oba, precej trpela (sicer res včasih zgleda, da imamo Slovenci nek poseben fetiš na trpljenje).
O win/win situaciji pa bi lahko govorili le v idealnem partnerstvu (torej takem, kjer kompromisi ne bi bili potrebni). Tako pa obstaja samo v pravljicah.
Jaz tudi ne vem…Lahko le predvidevam, da skrbi zase. Za svoj videz…Da nekaj da nase…
Ženska, ki se recimo zredi za dvajset kil, bo težko tako zapeljiva, kot prej.
Isto velja za moškega……
Glede ostalih podrobnosti v odnosu, je pa težko kaj povedati. Dvomim, da nimata nekih konfliktov in problemov..Mogoče moškega tako zrajca, da pozabita na težave…:)
Na težave nikoli ne pozabiš. Ali so ali pa jih pa ni. Spolnost nikoli ne sme bit pogoj za dober odnos, ampak bi morala bit spolnost le posledica dobrega in zaupljivega odnosa. Pogoji za dober odnos pa so spoštovanje, zaupanje, iskrenost, hvaležnost itn.
No, jaz ti pa garantiram, da je recept za uspešno zvezo tudi to, da te, poleg omenjenega, partner(ka) tudi rad(a) kdaj pa kdaj z nepogojenim veseljem naskoči. Torej, da spolnost spada s spoštovanjem, zaupanjem in iskrenostjo v isti žakelj. Edino mi ni čisto jasno kaj zraven počne hvaležnost in pravzaprav komu (da je partner(ka) izbral(a) prav mene “nevredneža(co)”?)
Vse ostalo mi pa bolj diši po zavrtosti, ki se jo opravičuje s pogojevanjem, namesto, da bi se kaj na njej naredilo.
No, pa še malo resnih tem.
Ne vem, če gre zvečine res za ponos. Kaj pa tisto, ko se partnerja večkrat pomenita o isti težavi, sprememb pa kar ni? In če se partnerja opozori na “dogovor”, se drugi začne izmikat ali se postavi v užaljeno pozicijo in se od tam brani.
Odtujitev zaradi pomanjkanja nerazumevanja (predvsem potreb in želja), zaradi neupoštevanja partnerja kot enakovrednega bitja (spoštovanje, cin cin) in na koncu vdaja v to, da do sprememb pač ne bo prišlo.
Forum je zaprt za komentiranje.