Ali se kdaj bojite, da vas bo partner(ica) zapustil(a) ? Kako se soočate s tem strahom ?
čist brez veze sekirancija. ti poskrbi, da ti je v vezi lepo, da razvijaš tudi sebe in ne samo skrbiš za druge, da si vsaj delno samostojna. ne veš pa kaj pride, lahko te zapusti, zboli, umre, izgine, vse to pa se lahko zgodi tudi tebi. vsega pač nimamo v svojih rokah. večinoma se sekiramo zaradi stvari, ki se nikoli ne zgodijo, zgodijo pa se stvari, na katere nismo pripravljeni.
Dokler sem se bala, me je izkoriščal in cinično podcenjeval. Ko mi je prišlo do vrha sem ga pustila jaz in zame ne obstaja več. Tu je, vidim ga, a ga ni. Ne more me več prizadeti, niti jezna nisem, le slab občutek imam, da nisem spregledala mnogo prej in naredila kaj v tej smeri.
Ne razumem pa zakaj me ni zapustil on? Ali bi sploh me kdaj?
Če to slutiš, potem se bo zgodilo, ker samo na to čakaš. Verjetno misliš: tako sem smotana, pa tako fejst deca sem dobila. Napaka! Živi tako, kot da bi bila sama, samostojno misleča in neodvisna. Pri bolečih kompromisih pa ni za vztrajati. Začni tako, da boš živela le za točno ta trenutek, ki ga zdaj živiš. Vsega ostalega tako in tako ni.
Podobno pri meni. Dokler je čutil, da nisem pripravljena it stran od njega (finance, otroci…) je tudi mene cinično podcenjeval, žalil, se grozno obnašal do mene in otrok. Zdaj, ko sem pripravljena in sem mu to povedala, je postal zelo prijazen in ustrežljiv. Pa da še kopiram zgornji stavek: Ne more me več prizadeti, niti jezna nisem, le slab občutek imam, da nisem spregledala mnogo prej in naredila kaj v tej smeri.
ja statistika kaže, da ženske večinoma zapuščajo moške…tudi, če moški prevara jo ne bo kar tako zapustil, ker so komforti…seveda pa izjeme potrjujejo pravilo.
Resno razmišljam po 20 letih, da greva narazen….začela sva že kot najstnika in se mi zdi, da sva se kar odtujila. Sva večja prijatelja kot partnerja…zato tudi ne morem reči, da ga bom zapustila, ker je to nemogoče. Vedno bo in je del mojega življenja 🙁
Verjetno te je strah, ker misliš, da z drugim ne boš mogla ustvarit podoben odnos, torej odnos, kjer se boš lahko ponovno dala s telesom in srcem…
Pa je res edini?
Ljudje smo močnejši, kot si mislimo. Več lahko prenesemo oz. se prilagodimo, sprijaznimo..
Ni nujno. Sploh ni nujno.
Verjetno se avtorica ne boji zaradi tvojih naštetih primerov, ampak zato, ker misli,verjame, da človek, ki je z nekom zadovoljen, to tudi pokaže, pove… Če pa je tiho, kar pravi da je, potem pa se sprašuje, kaj je vzrok tišine, in v tem razglabljanju, je hitro tudi strah, strah, da ni zadovoljstva s partnerjeve strani, da razmišlja o težavah (morebitnih), da bi jo lahko zapustil. Takšno razmišljanje še ni nujno zaradi neke nesamozavesti, lahko je zaradi takšnih izkušenj, ali ker je že imela tovrstne izkušnje, takšnega partnerja, s katerim se je odnos končal, ali pa ker sklepa po sebi, da je tudi bolj tiho, zaprta vase, ko je nezadovoljna, ko jo kaj muči… Ne gre za nesamozavest, gre za ne pretirano samozavest, gre za neko zdravo razmišljanje, zaradi katerega potem odnos ni kot nekaj samoumnevnega ampak kot nekaj, čemer je vedno potrebno posvečat neko budnost in po potrebi tudi sanacijo.
Nikoli me ni bilo strah, da me bo (za)pustil. Strah me je bilo, da ne bova mogla več biti skupaj, in da ne bom več verjela v ljubezen. Ja, to se je zgodilo, menda –eno in drugo– saj ne vem…
[code]"Nekoč bo lepo,
ko blazni bomo ob ognjih čepeli
in bomo odprte rane imeli-
takrat bo lepo..."[/i][/code]Forum je zaprt za komentiranje.