Zakaj se od ženske pričakuje, da se “žrtvuje”

Te dni sem dobila nek zanimiv mail o tem, da se ženska ves čas za nekoga žrtvuje …

Pa sem malo razmišljala o tem. Ženske se torej žrtvujejo za svoje partnerje, za otroke, za … Žrtvujejo verjetno na ta način, da jim kuhajo, perejo, likajo, pospravljajo za njimi … No, kdo bi temu rekel, da jim odnašajo r**. Ampak kar se mi zdi pri tem bizarno, je to, da se ženska mora žrtvovati, da je spoštovana s strani drugih žensk. Torej da mora opravljati dela namesto drugih, ker če ni taka, jo drugi oz. druge ženske (!) gledajo postrani, češ ta pa tako slabo skrbi za svoje otroke, za moža …

Skratka za to, da bi bila spoštovana, mora biti v vlogi žrtve.

Kaj pa vi menite?

Mene tovrstno ‘spoštovanje’ ne navdihuje. Če hodi okrog v zmečkani srajci, je za to krivo njegovo šlampasto likanje. Kadar pa zboli, mu pa skuham juhico, prinesem aspirin…in obratno.
Pomagava drug drugemu, samo kadar je kdo v takšnem stanju, da sam ne zmore.
In če bi ženske imele toliko samospoštovanja, da bi se jim fučkalo, kaj mislijo razni sosedje o njih, bi odpadlo nesmiselno žrtvovanje.

Prav malo me briga, kako me gledajo druge ženske. Za družino naredim tisto, kar mi je v veselje. Delo si delimo. Kako je pri drugih, me pa tudi ne zanima.

Meni za spoštovanje drugih žensk, ki bi temeljilo na tem, kako učinkovito pedenam vse okrog sebe, gladko dol visi.

Prvo besedilo popolnoma drži, oziroma je držalo. Sem starejša ženska, ki je vse to že slišala. Kar koli naredi ženska “premalo”, je v posmeh in kritike vsem. Dec je lahko pijanec, lenuh, umazanec. Če je kaj narobe, je kriva ženska. Pije, ker ima slabo žensko. Kurba se, ker mu ženska ne zna ustreči. Nič ne dela, ker ima slabo žensko. Ne bom naštevala naprej. Tako je bilo in verjetno, da je še marsikje. Vse , vsaj mlajše sotrpinke prosim, da končajo to nepravično tlako. Naj se jim jebe za vse in naj bodo samo toliko dobre, kot je njihov partner. Če si upajo.
Res je, da so največji kritiki žensk, druge ženske. Zakaj je to, pa ne vem.

Lep spomin na praznik.

Moje mnenje je, da je ženska lahko izvrstna “žrtev”, če ji moški prinese domov dovolj denarja, da ona ne rabi hodit v službo.
Drugače pa naj prevzame vsak del dela!

Kaj pa vem, če je to žrtev, vsaj jaz to ne jemljem tako.
Ženske smo samice in naloga samic je vzreja mladičev. Torej smo ženske tiste, ki nam je po naravi dano, da skrbimo za otroke, da jih pedenamo in da jih pripravimo na življenje. Tudi med živalmi je tako, da ima večji vrednost samica, ki ima več mladičev in jih več spravi do “kruha”.

Kar zadeva moža, je on pač samec in samci vemo kakšni so. V vsej človeški evoluciji jim je bilo dano, da dobijo razum, ampak žal sta jim dani tudi dve glavi in zato tista zgornja včasih zataji.
avnega je bila naloga moških, da poskrbijo za materialne dobrine, ženske pa za dom in otroke. Danes je to drugače postavljeno, saj lahko ženska samostojno poskrbi za sebe in se ta večtisočletna zakorenjinenost spreminja, a žal ne gre čez noč. Marsikateri par se še vedno ne znajde v svojih novih nalogah.

Pri nas sem jaz ta, ki je taglavna za dom in otroke, vendar ker ima dan samo 24ur, ne zmorem vsega. Na srečo moj mož kolikor toliko uporablja razum in naredi svoj del nalog.V nasprotnem mislim, da ga sploh ne bi imela, ker če bi morala še za njim in njegov del podelat, bi mi bilo lažje brez njega.

Jaz mislim, da je sicer kar dosti žensk, ki se “žrtvujejo”. Ampak to je bolj kot ne odločitev ženske same, da bo vedno ona tista, ki se bo žrtvovala (npr. ni denarja za vse, pa bo ona svoje potrebe potisnila na stran, ker itak še ne rabi …).
Jaz pa na to gledam drugače, in sicer kot na doprinos k skupnemu življenju. In je jasno, da morata oba partnerja se za to potrudit. Zdaj čisto možno je, da bo ženska več stvari delala doma, mož bo pa npr. poskrbel za vse stvari okrog doma. Torej delata oba. Meni se zdi grozno, če si v zakonu z nekom, ki je lenuh …

Meni so že sodelavke rekle, da sem ko ena koklja ki pedena moje dva fanta in moža doma. Ne vem, v glavnem taka sem in ni mi težko. Lepo mi je, ko se vsi skupaj zberemo, kaj dobrega spečem, po hiši zadiši… Če bi finančno lahko, bi imela več otrok in mi tudi ne bi bilo težko. Ene smo bolj materinske, druge manj in to ni nič slabega. To ni žrtev, vsaj jaz ne dojemam tako. Pa tudi srajco mu z veseljem sama zlikam, kot da on porabi elektrike 15 minut za eno srajco. Če se mi pač ne da, pa bolj na hitro naredim gospodinjska opravila in si tudi privoščim odklop…

A si se malo na piedestal materinstva postavila a?

Ti rada pečeš in si ful materinska, ker familijo futraš z biskviti. Ena druga ženska jih pa raje pelje smučat. Pač, ona ni tako materinska kot ti. Čeprav ti pečeš po lastni želji, ona raje smuča, kaj je v resnici več vredno, je pa diskutabilno. Ampak po tvojem mnenju je tvoje početje materinsko, njeno pa “manj materinsko”.

V bistvu si ti tista ženska, opisana v prvem postu, ki postrani gleda druge ženske. Se razbere iz tvojega besedila, druge ženske so pač “manj materinske”.

…da se tukajle vse nekaj duvate ven, v resnici pa ste z napisanim povedale izključno samo to, da je vaš odnos “daj-dam”. Če ste samo s tem zadovoljne, je meni tudi prav. Samo za hvalit se pa s tem ravno ni!
Svojega moža imam zelo rada in – pazi to je najvažnejše – vem, da ima tudi on mene strašno rad je ni stavri, ki je ne bi naredila zanj. Seveda pa v vsakem trenutku vem, da velja tudi obratno. Oba se “žrtvujeva” v enaki meri, enkrat eden bolj, drugič drugi bolj. Sicer pa ne maram besede žrtvovati, ker ima negativen prizvok. Midva sva drug drugemu povsem na razpolago. Res pa je, da sem pri enih stvareh jaz bolj spretna, pri drugih pa on. Nikoli pa nimam občutka, da se žrtvujem. Obremenitve doma so včasih res hude, sploh ko ima on več dela v službi, samo v enaki meri pridejo tudi moji ure, dnevi, ko mi je omogočeno izključno “špilanje gospe”.
Jaz možu mojo skrb zanj poklanjam, ker ga imam rada. in jo prejemam kot darilo, ker me ima rad.

zato, ker so ženske vedno bile žrtve VLADAVINE moških…to še najbolje vedo v vojnih conah po svetu !

pa lep pozdrav

Verjamem, da smo ženske lahko enakopravne z moškimi, dokler ne dobimo otrok. ko pa pride otrok, je pa že narava taka, da nismo več enakopravne. Si na porodniški, otroka dojiš…., moški pa lahko še naprej živi svoje življenje, brez da bi se karkoli spremenilo.

Žrtev si, če se tako odločiš.
Ene pač uživajo v tem, da so žrtve in si tudi življenje tako organizirajo. Druge ženske nočejo biti žrtve in si življenje organizirajo tako, da jim ni treba biti.

Vse je v glavi, včasih bolj, včasih manj zavedno.