vem, da ste velike ampak…
Vem, da sem že velika punca , čez 30 let imam. Ampak še vedno me je strah naprimer biti kdaj samo doma, iti v garažo, na podstrešje, po temi nest smeti, po stopnišču in še in še. Seveda se odpravim, no kdaj tudi ne in oprezam okrog sebe kje se kdo skriva.
Ne vem ali je to normalno ali nisem še prerasla ali so krivi filmi.
Kako je pri vas? Ste hrabre punce?
Strah ima lahko dva pomena, gledano psihološko seveda; lahko je zaščita, kar je ok, dobro je, da ne hodiš v temne prostore sama, brez osvetljave; lahko pa je znak, da podzavestno nosiš potlačene stvari, morda te je v otroštvu nekdo prestrašil itd…
Sama razčisti. Imaš pa internet in lahko o tem veliko najdeš !!!
Lp
Tudi jaz sem taka. V otroštvu sem živela kakih 400m stran od najbližjih sosedov. Enkrat je naneslo, pa sem bila že velika, polnoletna, da sem morala v hiši preživeti noč čisto sama. O, kako me je bilo strah. Zdaj imava z možem sosede povsod zraven, pa mi je bilo, ko otrok še nisva imela, kar strah, če je bil on kdaj službeno odsoten.
O, hvalabogu, da nisem edina. Odkar sem zadnjič gledala Šepetalko duhovom ali nekaj takega, kako so klicale neko Bloody Mary tako, da so se gledale v ogledalo, me vsakič pred ogledalom zgrabi panika in si govorim, da ne smem na to misliti, In potem še bolj na to mislim….in potem me je še bolj strah;)))) Pa ni bil niti tako grozen film, da bi me morala prijeti panika, pa me vseeno. Ja, čudna sem do 100.
Ni me strah ne teme, ne noči, ne gozda….. tudi če sem sama v hiši (kar je sicer redkost)…ni mi problem iti ponoči kamorkoli….
he, he, sem pa v mladosti stanovala v vasi, kjer je na enem koncu pokopališče, mimo katerega sem morala vsakič do sosednje vasi pospremiti najboljšo prijateljico, ko jje bila pri meni…in iti sevda nato sama nazaj…njo je pa na smrt strah pokopališč še vedno….
filmov grozljivk pa res ne maram gledat…
Strah me je RIB. Velike, sluzaste, ogabne živali…. Ni me strah teme, rada imam nove izzive, živim v vili stari 150 let, ki sem jo obnovila tako, kakršna je bila prvotno (izgleda malo strašna), ampak ribe….. AAAAAAAA! Zato pa sovražim morje, jezera, obužujem pa bazene, ker sem prepričana, da pod mano ne plava kakšna ogabna tuna, pes, lahko tudi samo sardela.
Ja vem. čudna sem!
Tudi mene je bilo vsega strah, grozno. Potem mi je zdravnica dala polletno terapijo z antidepresivi in sedaj grem kadarkoli sama v klet, ponoči ven,…prej pa ni bilo denarja na temu svetu da bi bila sama kje…
Nikoli nisem zagovarjala tablet a ko enkrat ne moreš več normalno živeti se pač tega poslužuješ, res pomagajo!
Čustva so tako kot vrt. Kar na vrtu vzgojiš, to imaš.
Če gledaš preveč grozljivk, potem napajaš čustvo strahu in postaja močnejši.
Čustva pa znajo biti trdovratna, ampak ne nemogoče reševati.
Preprosto nehaj gledati grozljivke in čas porabi za branje kakšnih knjig, filmov s pozitivno vsebino itd…
Urejaj svoj čustveni vrt, da ti bo lepo v njem bivati.
Kaj si želiš v življenju? No, tja usmerjaj svojo pozornost.
Ko sem bila mala sem bila z mamo večkrat na pokopališču, ko se je zmračilo, ker je polet zalivala rože, ko se je zemlja mal ohladila. takrat mi je vedno rekla, da se mormo živih ljudi bat in ne mrtvih, tako da men tud danes ni neprijetno se peljat mimo pokopališča ponoč, tud peš bi verjetno šlo.Res me je danes strah samo bolezni in smrti, to pa moram priznat.Nekih nadnaravnih pojavov pa ne, mogoč ker še nisem nobenga doživela:)) Se mi pa hecno zdi, ko je praula tašča, kako je hodila vsak dan k njej njena tašča prespat, ko je bil tast na orožnih vajah. Pa takrat zihr niso nobenih grozljivk gledali. Je pa sicer precej hrupna in odločna ženska, pa je rekla, da ni upala ponoč vn, recimo kaj iskat v klet. Sosede sicer imajo 100m stran.
Jaz se nekako prepričam, da ni nič in da nič ne more biti. Recimo ob 23 h pa peš nebi šla iz centra Ljubljane recimo do bežigrada al pa čez Tivoli, se mi zdi pa objektivno nevarno, ne samo Bavbav preko rame:)
Vse kar zgoraj naštevate: nič od tega me ni strah. Še najmanj pa me je strah pajkov (vsaj teh naših se ne bojim, kaki strupeni tropski pajki so druga zadeva).
To pa seveda ne pomeni, da jaz nimam strahov. Recimo mene je pa strah javnega nastopanja, strah me je spregovoriti v družbi, več ljudi je, bolj si ne upam povedat svojega mnenja, strah me je začeti pogovor s simpatičnim moškim.
Forum je zaprt za komentiranje.