Po treh letih zveze…

Moje kolegice, tiste ki so mele resne partnerje so šle vse po treh ali štirih letih narazen… Pravijo da je pač po tem času bil za njih pač res konec.. Ni bilo več iskric…

Zadnje čase pa v svoji zvezi opažam enako.. (tudi tri leta traja)
Ni več tistih pravih momentov, nekako imam občutek kot da me ne mara več. Jaz ga imam še vedno rada, meni je super z njim in bi se magari jutri poročila, čeprav sem komaj 24 let stara.
On je pa vse bolj tak.. nič več ne pokliče oz redkokdaj… Pogovarjava se samo o nekih splošnih stvareh, kaj je delal/sem delala, jedel/jedla.. itd… ??? Če probam načet kakšno bolj konstruktivno debato se ta sploh ne razvije…
A je to samo ena faza in bo minila ali bo počasi konec za naju dva?

Kaj pravite?

Po resnici povedano, se ne spomnim, kaj sva se pogovarjala pri 3 letih 🙂 Verjetno vsakdanje stvari, kot se zdaj. Vem pa, da je blo v postli se zmeraj noro, zadnje leto pa…… hm….. 🙂

Ja, o cem sta se pa do zdaj pogovarjala?

Včasih so se ljudje vezali še zelo mladi. Takrat so hormoni še na višku, človek pa se tudi postavlja na svoje noge, se odceplja od družine. Če ima nekoga ob sebi, se nekako oba malo prilagajata eden drugemu. Zato so zveze ostajale še tudi potem, ko so hormoni že zdavnaj minili.

Danes se ljudje resneje vežejo bistveno pozneje. Ko so že zgrajena osebnost, ki se ni več pripravljena menjati. Ima svoje navade, svoje nazore. Hormoni pridejo, ampak tudi bistveno prej izzvenijo. Ker ni tistega pravega ujemanja skozi prilagajanje, se po padcu hormonov spet pojavi želja po samem sebi. Tisti drugi pa je bolj kot ne motnja pri njeni realizaciji. Zato zveze relativno hitro razpadejo.

Tako da je to dvorezni meč. Včasih zaradi hitre vezave niso imeli časa za lastne užitke, danes pa večina nekaj let uživa po svoje, potem pa ostane do konca sama ali v razmerju z nekom, ki ga niti dobro ne prenaša. Zgleda da je imela narava kakšen milijon let bolj prav, kot mi zadnjih 50.

Eh, starejši nam prikrivajo toliko vsega.
Moja najdaljša zveza je dolga 2 leti, zadnje leto in pol je bila živa groza, zdaj sem v odnosu točno leto dni in je le še prijateljstvo. Meni se moški zdijo čisti lajbeki 🙂 Ja punce, bo treba dalje … iskat načine za hormonske poplave 🙂

Konec. Ne bo boljše.

Se pravi ni bilo več zaljubljenosti. Če zaljubljenost preraste v ljubezen, zveza obstane, če pa ne, pa razpade.

Seveda se je za uspešno zvezo treba truditi, s pogovorom, z drobnimi pozornostmi, sicer postane rutina in pride naveličanost.

Tiste, ki iščete samo hormonske poplave ali kako se je ena izrazila, boste pa res morale partnerje menjati na 2 leti.

jaaa, seveda

skupaj so ostajali zato, ker ženske večinoma niso imele lastnega vira dohodka in so pač požrle vse, kar jim je dec serviral. je treba potrpet, a ne.. kaj bodo pa drugi rekli.

pa še to je zasluga katoliške cerkve. judje, muslimani… so se lepo znebili svojih tečnih žena in si našli nove, mlajše, ko so se onih naveličali.

Se podpišem. Ampak kam vse skupaj to vodi. Letanje od enega do drugega. OK dokler ni otrok, kaj pa potem.

Ja, po nekje okvirno 3 letih ponavadi roza očala popustijo in potem je treba krepko delat na odnosih, če hočeš zvezo. Večini ljudi se to več ne da, ali pa ne znajo.

Če bi bila za skupaj, te prijateljice in njihove veze ne bi vznemirjale in ne bi iskala “opravičil” v statistiki.
Očitno nista za skupaj, ne počutiš se dobro v vezi, spremenila se ne bosta več…čas je, da se pogovorita in normalno razideta.

Jaz sem se pri tvojih letih poročila, prej 10 let skupaj in še danes, po 20 letih lahko rečem, da mi je mož prijeten, zabaven, zanimiv, sem zaljubljena vanj, se mi zdi pameten, priden, pozoren, …prijatelj in ljubimec.
Pa nikakor ni šlo v tem času brez težav, konfliktov, nesoglasij in tudi kak dvom, pomislek, slabo obdobje. Ampak če je ljubezen prava – se vse premaga in po pravici: nisem se niti mogla primerjati s prijateljicami, ker one niso vse imele takšnih izkušenj (ali sreče).

Ne oziraj se na druge in razmisli o vajinem odnosu. Mogoče imata pa le slabo obdobje.

LP

Po treh letih sva tud midva imela krizo tako kot vidva zdej, no za naju se je pol izboljšal. Problem je bil to ker je bilo njemu že čist samoumevno da jst sm tuki in ne grem nikamor, da mu dam velečerjo na mizo je že jemal kot mojo dolžnost ne mojo dobro voljo. Po par prepirih (jst sm začela k sm mela dost vsega), ki itak niso imeli nič učinka, sem ugotovila da sva oba kriva da je tko kot je, ker sva se navadla en na drugega in sva se obnašala in ravnala tako kot vedno, vse skup je postalo monotono in bila sva naveličana in smotana, nisva se znala več pogovarjat kaj zanimivega. Potem mi je postalo jasno da moram nekaj spremenit. Potem sem nehala vsak dan čistit stanovanje in kuhat za večerjo vsak da nekaj novega. Sm skuhala ko se mi je dalo oz. sem imela čas, kak dan pa tud ne. Začela sem se ukvarjat z novimi hobiji, mal več sem šla vn s kolegicam. On je tako ugotovil, da kar je imel prej (vedno vse čisto, zlikano, kuhano hrano) ni tako samoumevno kot se mu je zdelo, pa tudi jaz sem postala mu bolj zanimiva ker sem se spremenila, več stvari sva se pogovarjala (od mojih novih hobijev, kolegic itd.). Mogoče se je zato tud on spremenil, videl da ni v življenju samo služba-postelja relacija ampak da se po službi lah tud s čim ukvarja, kam gre (z mano al pa prijatelji)… Glavno da nimava vedno nekega monotonega ritma dan za dnem pa je v redu. Spremembe so super!

Če se že zdaj nimata kaj pogovarjat, potem se nikoli ne bosta imela kaj več. Vse bo samo tisto, kar je sproti. To pa zvezo zamori. Pojdita narazen, taka zveza nima perspektive. Premisli, koliko si ga navajena in koliko ga imaš res rada …

Vezo sta zavozila v rutino in to je slabo!

Po mojih izkusnjah, je konec, ko se neha pogovor. Imela sem zlatega fanta, ampak po ravno tako okoli 3 let veze se nisva imela kaj za pogovarjati…naj sva se se tako trudila, je bil pogovor prisiljen… Ko sva sla ven na kavo sama, sva bila tiho….to mi je dalo vedeti, da ko pogovor zamre,zamre tudi veza..

No sedaj z drugim partnerjem, nama po 7letih se ni zmanjkalo tem za pogovor…. Se med sluzbo ko se slisiva, bi vcasih kar cvekala… Je pa res da sva sva si karekterno bolj podobna, da naju zanimajo iste stvari, in da imava ponavadi isto mnenje… Z bivsim sva si bila namrec zelo razlicna, in morda je bil to razlog da je pogovor zamrl…

Ja tako je dan današnji! včasih ni bilo tako,no ja tu pa tam tudi,so bile izjeme,ki so po parih letih šle narazen.Saj Je tako kot pravijo,da na začetku je ljubezen,da še zase ne vemo.Po parih letih se pa ljubezen ohladi,ostane pa prijateljsvo in če ga znamo živeti z ljubljeno osebo,je lahko to do konca življenja.Ker se ne živi samo od ljubezni,treba je tudi za materialne in nematerialne dobrine.Tu se pa pol vidi,koliko smo pripravljeni vlagati v skupno dobro.Pa so vzponi,padci,ki jih je treba znati reševati ne že ob vsaki malenkosti oditi vsak po svoje.Nekateri smo skupaj že več kot četrt stoletja,pa še ne razmišljamo,kot nekateri,ki so skupel,leto dve ali pa tri leta.Če že na začetku ne gre,tudi naprej ne bo šlo.Ampak,se lako zgodi,da bo to trajalo pri enem,drugem tretjem in tako naprej,dokler ne bomo ugotovili,kaj sploh hočemo in kaj pričakujemo od partnerja.Ali hočemo samo uživanje,ali še kaj drugega.Ker dokler uživamo,nam je lepo in vredu,ko pa pride realnost,je pa vsega konc.

Jaz še vedno mislim da sva si usojena in da bova tole rutino nekak premagala. No sem vsaj našla ustrezno besedo za opis najinega stanja. Res je da sva oba utrujena, on zaključuje faks + služba (izredno naporno) jaz sem še nekje v sredini.. Oba imava izpite..

Mnja sej najdem en kup opravičil zakaj sva taka kot sva…. Pa še stoprocentna sem da bova pošlihtala, ker si jaz res ne predstavljam da bi mogla met koga drugega poleg sebe kot njega.

Pa še Cicerika mi je dala dober nasvet… nikjer ne piše da moram samo z njim bit ampak grem lahko tudi s kolegicami v kino itd… Ni nujno da sem 24/7 pri njemu.

Uhh Mone in Monovci hvala za lepe nasvete! Upam da se oglasim čez kako leto in povem da se mamo fino fajn;)

me veseli kuštrovka, saj si bosta opomogla, vse zveze gredo čez vzpone in padce, obdržijo se pa samo če sta oba dovolj odločna, in ti si!!! on bo pa tudi sam dece je včas treba mal ”u rit brcnit”.
srečno!

Po treh letih veze narava zahteva kakšnega potomca.

Če potomca ni narava smatra, da je partner nesposoben otroka uštimat, potegne hormone nazaj in žensko napoti dalje k naslednjemu osemenjevalcu.

Ženske z otroci pa so prepljavljene z drugimi hormoni in skrbmi – predvsem kako zapeljati in obdržat moškega, da mu bo interes priskrbeti dovolj hrane za družico in družino, da se bo lahko ženska posvetila v miru skrbi za otroka.