kofetkanje in čudne navede kofetkaric
Zadnje čase se mi je že n x zgodilo, da se po dolgem času dobim na kavi s katero od frendic. Se vsedemo, začnemo klepetat in evo, ji zazvoni mobi. In te frendice ne morejo pustit, da zvoni ali da bi na hitro rekle, da bodo kasneje poklicale nazaj. Ne, one kar udarijo pošten klepet. Kakšna se odmakne par korakov od mize in tam veselo klepeče. Pa vem, da ni nič nujnega, pač običajen čvek, malo tega malo onega. Meni jo to mimo in me kar mine, da bi se s kako tako sploh še kdaj menila. Povrhu smo vse zelo bizi (družina, majhni otroci, služba) in nam res redko rata se uskladit in dobit.
Se to dogaja tudi vam? Kaj si o tem mislite?
To je kratkomalo nevljudno in ne vem, kako to folk ne skapira. Nikoli niti ne dvignem telefona, če se s kom pogovarjam v živo, ni pomembno, če je to tudi samo firbčna soseda. Razen seveda, ko sem doma dežurna za službo in takrat povem, da se moram oglasit, ker v bistvu sem v službi.
Sem imela frendo, ki jo je tip klical po 20-krat na dan in jo obveščal o vsakem najmanjšem svojem premiku. Potem sem znorela in ji rekla, da jaz takole ne morem … začnem stavek ali ga začne ona, pa telefon. Naj se odloči, ali bo z njim na telefonu ali z mano v živo (sva šli na en dvodnevni izlet). Itak je bilo čisto dovolj časa na razpolago, da bi se lahko v miru pomenila, ne pa ravno med kosilom ali kavo in tako dalje. Me je spravilo totalno ob živce.
Gre za čisto nič drugega, kot novodbno “pomembnost” določenih stvari stvari -in za nekatere je to tudi čvekanje po mobilnem telefonu, medtem ko jih nekdo čaka bodisi pri mizi, za prodajnim pultom, v vrsti pred blagajno, ker ne pozanjo bontona, ki jim narekuje, da se v taki situaciji reče: “Oprosti, sedaj ne morem, te pokličem nazaj, ko te bom lahko.
Ah, ja – še glavno: logično pomisli: čveka pa zato, ker jo nekdo kliče, torej ona ne plača nič in govori na stroške klicočega (no ja v primeru, da jo kliče nekdo, ki kliče s telefona slovenskega mobilnega operaterja )… po domače povedano torej – špara na tak način!
Jaz, če je možno, da bi bilo nujno (dežurstvo) se oglasim in če ni nujno povem, da bom poklicala nazaj. Če pa vem, da ni nujno pa zadevo preprosto utišam. Se mi ne zdi vljudno čvekat po telefonu, če sem s kom na klepetu.
In res mi gre na živce, če kdo drug to počne, ker koga pa zanima kaj se ima za zmenit.
Res je to nevljudno. In če se mora tako nujno meniti preko telefona, potem je škoda časa, da sedim zraven.[/quote]
Enako. Oglasim se le, če je službeno in povem, da pokličem nazaj.
Res je to nevljudno. In če se mora tako nujno meniti preko telefona, potem je škoda časa, da sedim zraven.[/quote]
Eni so še hujši: govorijo po telefonu in pričakujejo, da bomo vsi ostali okrog mize tiho, da se bodo lahko oni v miru zmenili :)[/quote]
Ne vem, kje se je večini izgubil čut za sočloveka.
Moj kratek koment: Veliko pomanjkanje bontona!!
Sicer se pa strinjam z večino, ni prmerno “čvekati”,(vemo, da tu ne gre za pomembne ali nujne stvari) če si v družbi druge osebe in jo tako pustiti čakati. Kot da si ti sedaj ena pomambna “persona” in te bodo vsi čakali, da se nakleptaš. Hkrati pride pa tudi ta druga oseba v malo neprijeten položaj.
Forum je zaprt za komentiranje.