je moškim med 30. in 40. letom težko dobiti žensko?
Na splošno je celo pomanjkanje takih moških, saj je po statistiki več žensk kot moških in posebno 30- letnic, ki še niso poročene (vezane) in so ravno v razcvetu (služba, stanovanje, avto, samostojnost) – je največja izbira.
Problem je le, ker poročeni 30-40 letniki “ne smejo” (pa se jih kar nekaj skorajži;)), prosti pa ne upajo (ne znajo, nimajo samozavesti, korajže).
Drugače pa, za fajn dedca ali fajn žensko med 30-40 ni problema – realnost pa je, da je takih “brez dote iz preteklosti” malo.
Jaz sem poročena od 23 leta….ampak če bi morala ponovno iskati, bi mi trda predla:)))) ker izbor je res klavrn. In težje je samskim ženskam, ker jih osvajajo ali poročeni ali pa drugače “obremenjeni” tipčki.
Mislim, da ni težko nobenemu najti parterja, problem je v tem, da so ponavadi naša merila previsoka in da tiste osebe, ki bi lahko bile idealne oz. primerne za nas, jih niti ne pogledamo. To je, kar opažam v moji bližini: je cel kup samskih (tako moških kot žensk) brez otrok od 30. do 40. let, ki pa so preveč vzvišeni, da bi pogledali normalne ljudi; po svoje pa so otožni, ker so sami. Mahhhhhh, dokler ne bodo sami to uvideli, ne bo nič.
To je pa res čisto odvisno od mnooogih okoliščin. Od tega, za kakšnega moškega gre (predvsem karakterno, pa tudi v fizičnem smislu), v kakšnih krogih se giblje, kakšna pričakovanja ima, pa do naključij oz. usode, v kar pač kdo verjame.
Na splošno pa velja, da čim starejši si, težje je in manj izbire imaš, tako da je treba malo kriterije spustit. Po drugi strani pa imaš kot nekoliko starejši in bolj izkušen človek bolj razčiščene pojme, veš kaj bi rad in to je prednost. Mislim, da za obupat ni.
Kdaj pa naj bi potemtakem “rojevali”? Po 50.?
Mislim, da starost ne igra odločilne vloge, pač pa bolj slog življenja. V tem obdobju se ne hodi in ne žura več toliko kot prej, samske družbe je vse manj in posledično je težko koga spoznat. Dobrih ljudje je pa sicer dovolj vseh starosti, barv in oblik.
Smešna debata, moški 30-40 niso kar vsi ista generacija. Pri današnjem stilu življenja, je recimo 31-32 letnik sigurno bližje 28-letniku, kot 40 -letniku.
Kdo je torej ta teoretični 30-40 letnik iz izhodišča debate? Vitalen in športen 31-letnik? Dobro ohranjen 34-35 letnik? En mavrični vitez, nedolžni 39-letnik, ki cele dneve samo jamra?
Ni težko dobiti ženske, sploh ne – težje pa je dobiti pravo žensko, ki ve kaj in koga hoče, ima svoj smisel in cilje.
Resen (in odrasel) moški pa itak nikdar ne bo vzel le tistega kar lahko dobi, če to ni hkrati tudi tisto kar želi.
Ker če bi delal tako – in vzel vsakič le tisto kar ga samo najde (kar se da dobiti) in do česar mu niti ni prav močno – bi bil bolj kot normalen moški, odvisnež od odnosov, ki bi šel kar za vsako…
Ni težko dobiti ženske, sploh ne – težje pa je dobiti pravo žensko, ki ve kaj in koga hoče, ima svoj smisel in cilje.
Resen (in odrasel) moški pa itak nikdar ne bo vzel le tistega kar lahko dobi, če to ni hkrati tudi tisto kar želi.
Ker če bi delal tako – in vzel vsakič le tisto kar ga samo najde (kar se da dobiti) in do česar mu niti ni prav močno – bi bil bolj kot normalen moški, odvisnež od odnosov, ki bi šel kar za vsako…[/quote]
Ma ja no. Bi se morda strinjala, če bi šlo za 25-letnika. Če pa gre za 10 let starejšega – resen in odrasel človek (človek, torej ni važno, m ali ž), ki si ima namen v doglednih letih ustvariti družino, pa dobro ve, da idealnih ljudi ni. In da je ljubezen bolj kot iskanje tistega “idealnega” odločitev, da boš z neko osebo v dobrem in slabem. Odločitev. Zaveza. In ne vseskozi samo “kaj JAZ želim”. Če je vedno v igri samo “jaz, jaz, jaz”, potem pot za resnično zvezo ni prav odprta.
Nekako ne zaupam ljudem, ki tja do 35, 40 leta “iščejo” – pa ni važno kaj, sebe ali drugega. Če v 15 letih. tja od 20 pa do 35, “ne najdeš” pravega, se vprašam, če ni mogoče tako, da sam “nisi pravi”.
Ni težko dobiti ženske, sploh ne – težje pa je dobiti pravo žensko, ki ve kaj in koga hoče, ima svoj smisel in cilje.
Resen (in odrasel) moški pa itak nikdar ne bo vzel le tistega kar lahko dobi, če to ni hkrati tudi tisto kar želi.
Ker če bi delal tako – in vzel vsakič le tisto kar ga samo najde (kar se da dobiti) in do česar mu niti ni prav močno – bi bil bolj kot normalen moški, odvisnež od odnosov, ki bi šel kar za vsako…[/quote]
Ma ja no. Bi se morda strinjala, če bi šlo za 25-letnika. Če pa gre za 10 let starejšega – resen in odrasel človek (človek, torej ni važno, m ali ž), ki si ima namen v doglednih letih ustvariti družino, pa dobro ve, da idealnih ljudi ni. In da je ljubezen bolj kot iskanje tistega “idealnega” odločitev, da boš z neko osebo v dobrem in slabem. Odločitev. Zaveza. In ne vseskozi samo “kaj JAZ želim”. Če je vedno v igri samo “jaz, jaz, jaz”, potem pot za resnično zvezo ni prav odprta.
Nekako ne zaupam ljudem, ki tja do 35, 40 leta “iščejo” – pa ni važno kaj, sebe ali drugega. Če v 15 letih. tja od 20 pa do 35, “ne najdeš” pravega, se vprašam, če ni mogoče tako, da sam “nisi pravi”.[/quote]
To se strinjam, vendar pri “pravi” ne gre za (nedosegljivo) “idealno”. Ponavadi gre le za kompatibilno in čustveno privlačno.
Jaz pa čisto zaupam takim “starejšim” ljudem. Večina je našla že večkrat, pa potem ugotovila da ni bilo ravno to in sedaj iščejo ponovno. To so ženske z izkušnjami in bolje vedo kaj hočejo, kot je bilo to pri starosti kakšnih 25…
Ne bodi naiven, najhujše so take samske 30+ razočaranke. Same pri sebi še vedno hočejo isto, kot pri 20, edina razlika j v tem, da so se počasi sprijaznile, da so manj konkurenčne.
Najhujše so take, ki pri 30 razglašajo, da so “prišle k pameti”. Nič niso prišle k pameti, le kriterije so prilagodile razmeram na trgu.
A tp pa ne spada pod:
????
Poleg tega večina zvez, ki se začnejo “z namenom” razpade, ko so “nameni” doseženi ali pa se v njih pojavijo hude težave, razen, če “nameni” niso v vsem skoraj popolnoma skladni pri obeh partnerjih, kar pa je prava redkost.[/quote]
Na drugačen način sem mislila kot ti. Jaz jaz jaz v smislu, jaz želim tako in tako, takega in takega. Ampak ker je ponavadi tako, da je bistvo očem skrito, se takim “želečim” njihove želje ne uresničijo in morajo vedno iskati. Pa čeprav je včasih tisto, kar bi potrebovali, pred nosom. Eno so želje, drugo so potrebe, znati moramo to ločevati, še posebej v ljubezni.
Pari, ki se najdejo z namenom, da bodo ostali skupaj v dobrem in slabem, pa nismo tako redki. Od vseh poročenih/zunajzakonskih skupnosti nas je cirka pol. Vsak drugi par, torej.
Se strinjam pa z xxxy, naiven je, kdor misli, da tiste/tisti pri 30+ kaj bolj vedo, kaj iščejo. Ker itak ni problem v tem, kaj želijo/iščejo, problem je v tem, ker niso pravočasno odkrili, kaj bi potrebovali.
Polovica je zelo veliko. In pri tistihm, ki pridejo v omenjeno starost, je problem prav to, da je namen nekaj čisto drugega “ostati skupaj v doberm in slabem” pa nekaj samo po sebi umevnega in s tem popolnoma drugotnega pomena.[/quote]
Moram priznati, da ne razumem, kaj točno želiš povedati.[/quote]
da se pri izbiri partnerja preveč gleda na trenutne želje in biološke potrebe, kamor štejem tudi včasih slabo brzdano željo po potomstvu.
Forum je zaprt za komentiranje.