Kaj bi nam morale ženske povedati,
– ne razlagajte svojim frendom, da ga boste nocoj dali na toplo v naši prisotnosti…
– ne razlagajte, tudi po 30 letih zakona ne kako vas je zapeljala starejša soseda
– ne se se delat in pretvarjat, da niste nič pili, če se vam po očeh vidi, da imate dva pira v riti
samo to me moti, pa še morda kaj pa se ne spomnim.
dodala::
– najboljša predigra je pogled na moškega, ko sesa ali zamenja posteljnino, ali sprazni pomivalc,
– da mi da mir, kadar gledam film, če njemu ni všeč,
– da kakšno delo opravi sam, ne pa da pričakuje, da stojim zraven in mu asistiram in pedenam,
– da naj že končno dojame, da se gospodinjsko delo ne pojavi samo tisti dan, ko on kuha ali prazne pomivalc….ampak da to ves čas nekdo počne, samo ne on.
Da bi rada, da me vidi. Ja, da me vpraša, kako sem. In da mi mimogrede navrže kak kompliment, tak, iz srca, karkoli – da v tej kikli dobro zgledam ali da je vesel, da sem mu zlikala vse srajce. In da bi enkrat v življenju vstal pred mano in naredil zajtrk. Recimo za moj rojstni dan. Nič drugega si ne želim. Ampak je to tako težko. In ko so prazniki ali dopust in sem doma teden dni ali več, sem popolnoma izžeta – ker v službi vsakodnevno slišim ali vidim – iz oči, iz besed, iz pogleda, iz kretenj – da so zadovoljni z mojim delom, da so veseli, da me imajo. Doma pa nič, nikoli, pa čisto vseeno, kaj naredim, kaj skuham, kakšna sem. In to me ubija. Sem mu že večkrat povedala, da jaz potrebujem priznanje, pa ne razume, noče razumeti. In seveda tega ne moreš zahtevati, ker potem to ni več iskreno in je čisto brez zveze. Zato ne težim, ampak na tihem se mi nabira, že dolgo. Ne vem, kako dolgo bo še trajalo, da bo posoda polna.
Forum je zaprt za komentiranje.