SO VSI MOŠKI ISTI? LOČITEV
Sem v tridesetih letih. Trenutno zelo intenzivno premišljujem o ločitvi. Malo se pogovarjam z starejšimi sodelavkami, kako živijo itd, pa vse pravijo, da ni vse ok, da pa se je bz ločevati, ker so itak vsi moški isti, najprej so vsi ok, potem pa se spremenijo. Da je itak normalno, da je ženska za vse sama, pa da se moraš naučiti preslišati kakšno stvar, ki ti jo partner izreče. Pa sem začela razmišljati, kaj pa če je to res? Zakaj bi se potem sploh ločevala, če bo drugi isti?
Sploh v mojem primeru mi očitajo, da je nespametno, da sploh mislim na ločitev, ker je moj partner na zunaj zelo fajn človek, ne pije, ne kadi, me ne pretepa, ima službo, avto, hišo, imava predšolskega otroka. Me pa muči to, da me vedno kritizira, žali, nikoli nisem dovolj dobra, nikoli ne naredim ničesar prav, čeprav on doma ne dela nič in sem za vse sama, kar je narejeno naredim jaz. Samozavest mi je zbil na nulo in počutim se kot da sem njegova služkinja. Kot da sem v kletki. Ko sem začela razmišljati o ločitvi, se mi je to zdela dobra in osvobojoča zamisel, počutila sem se bolje, bolj živo. Po drugi strani pa me je strah, če bom zmogla živeti sama. Da se ne bom kasneje kesala. Pa še vsi vplivi iz okolice, ki pravijo, naj se ne ločujem, da kaj mi manjka, da me nihče ne bo nosil po rokah itd. Tega niti ne rabim, rabim osebo, ki me bo spoštovala in imela rada, je to realno možno, ali živim v oblakih? Prosim za mnenja in nasvete.
Iz lastnih izkušenj ti lahko povem, da niso vsi isti. Še zlasti v naši (trideseta) in mlajših generacijah se da najti takšne partnerje, ki so za enakovredno delitev dela. Najpomembnejše pa je to, da se ne sprijazniš z njegovim odnosom do tebe, ki ga opisuješ. Kakorkoli že, kljub normalnemu strahu, ki je prisoten na začetku ob misli, da boš za vse sama, pride za tem zelo osvobajajoče stanje duha, ko spoznaš, da zmoreš tudi sama in da nisi odvisna od nikogar. Ključ do uspeha pa je spoznanje, da je bolje biti srečno sam kot nesrečno v dvoje.
Sicer že zlajnano, ampak če ne znaš živeti sama, je res najbolje, da ostaneš poročena. A misliš, da dva meseca po ločitvi kar čakajo in se grebejo novi princi na belem konju?
Če razmišljaš samo v smeri, da so itak vsi isti – je odgovor logičen. Če pa razmišljaš, da je življenje v redu tudi v ednini, se boš pa končno znebila žalitev, kritiziranja in poniževanja (btw, žalitve in poniževanje so psihično nasilje, ki je po našem KZ kaznivo). In imela veliko lepše življenje.
Itak pa niso vsi isti.
Nisem ločena, no, saj niti poročena nisem, imam pa partnerja in z njim dva otroka. Skupaj sva 8 let, do zdaj brez težav, ne vem pa kako bo naprej, tega pa sicer nihče ne ve.
samo razmišljam o tvojih mislih. V bistvu me moti to, da razmišljaš o ločitvi ne zato, da se rešiš takega odnosa, poniževanja in žaljenja, pač pa zato, da bi se rešila tega moškega in ga zamenjala z drugim, za katerega se sprašuješ “če bo isti”.
To zame ni zdravo razmišljanje. Ločiš se zato, ker ti tako življenje ne odgovarja, ločiš se zato, da se rešiš takega odnosa, ločiš se zato, ker ti je v primerjavi s takim življenjem bolje biti sama kot s takim človekom. Ne razmišljaš “če bo naslednji isti”. In ker tega ne veš, potem si raje še naprej v takem slabem odnosu.
Ločiš se za sebe, ne pa zaradi naslednjega, ki bo (ali pa morda tudi ne) prišel. Pač loči se, zaživi sama, na svojih nogah. Tako te nihče ne bo žalil in maltretiral, kar boš naredila, boš naredila zase in za svojega otroka. Če in ko pride naslednji moški, ni garancije, da ne bo slab, lahko pa bo najboljši moški pod soncem, ampak o tem nima smisla razpravljat.
Moški definitivno niso vsi isti. Sem ločena in srečno poročena. Je pa res, da tudi ženske niso vse iste. Zato imajo predhodnice kar prav. Ločitev ima smisel vendar ne zato, da letiš k drugemu ampak zato, da urediš svoje življenje. Ko boš ti mirna in boš vedela česa si želiš boš sposobna tudi poiskati primernega partnerja. Ne gre pa to čez noč.
ne ne zdi se mi nemogoče, samo si želim partnerja in mogoče še enega otoka, to je moja želja. Drugače pa se mi ne zdi nemogoče, da bi živela sama, mislim da bi zmogla in se imela čisto fajn.[/quote]
V prvem postu si napisala, da te skrbi, da bi se kasneje kesala… Začni tukaj. Zaradi česa bi ti bilo lahko žal? Kaj bi izgubila?
Vsi imamo želje, velike in majhne, nekatere se nam bodo uresničile, nekatere žal ne. Da pa o drugem partnerju razmišljaš, ko si še krepko poročena s prvim, je pa … tko no, malček nezrelo slišat. Pa brez zamere.
ne ne zdi se mi nemogoče, samo si želim partnerja in mogoče še enega otoka, to je moja želja. Drugače pa se mi ne zdi nemogoče, da bi živela sama, mislim da bi zmogla in se imela čisto fajn.[/quote]
V prvem postu si napisala, da te skrbi, da bi se kasneje kesala… Začni tukaj. Zaradi česa bi ti bilo lahko žal? Kaj bi izgubila?
Vsi imamo želje, velike in majhne, nekatere se nam bodo uresničile, nekatere žal ne. Da pa o drugem partnerju razmišljaš, ko si še krepko poročena s prvim, je pa … tko no, malček nezrelo slišat. Pa brez zamere.[/quote]Takole je, da se z nekom že dobivam, občasno, na kavi, nič resnega. Še. Pa ni zdaj on nek razlog za ločitev, ker sem o tem začela razmišljati že prej, preden sem ga spoznala. Je pa zelo fajn človek, s katerim bi komot živela in si ustvarila družino. Včasih se tudi že pogovarjava, da bova po moji ločitvi zaživela skupaj.
V prvem postu si napisala, da te skrbi, da bi se kasneje kesala… Začni tukaj. Zaradi česa bi ti bilo lahko žal? Kaj bi izgubila?
Vsi imamo želje, velike in majhne, nekatere se nam bodo uresničile, nekatere žal ne. Da pa o drugem partnerju razmišljaš, ko si še krepko poročena s prvim, je pa … tko no, malček nezrelo slišat. Pa brez zamere.[/quote]Takole je, da se z nekom že dobivam, občasno, na kavi, nič resnega. Še. Pa ni zdaj on nek razlog za ločitev, ker sem o tem začela razmišljati že prej, preden sem ga spoznala. Je pa zelo fajn človek, s katerim bi komot živela in si ustvarila družino. Včasih se tudi že pogovarjava, da bova po moji ločitvi zaživela skupaj.[/quote]
Ajej.
Nevem zakaj se moški spremenijo, saj takoj ko jih mine tista zaljublenost in bi morala nastopiti ljubezen mnogi odpovejo.Takrat ko moraš partnerja spoštovati jim je vse odveč, verjetno se spomnijo mame, ki je vedno naredila vse namesto njih in to brez ugovarjanja. Ja, kriva je vzgoja in okolje v katerem so odraščali, ter družba, ter njihov pomen moškosti. Le tisti, ki je samostojen in zna stati na realnih tleh bo znal spoštovati partnerja in ga ceniti, tako moški, kot ženske.
Nekako se mi zdi, da si na otroke pri vsej zadevi sploh pozabila, pa so pomemben faktor. Sama sem to preizkusila, ker sta se starša ločila, ko sem bila stara 10, ostala pri očetu, in potem klasika…vsak starš najde drugega partnerja, ki ga otrok itak da mora sprejeti, otrok postane stvar številka deset…skratka…ni enostavno, pomisli, kako bodo potekali vaši vikendi, kako si bosta izmenjevala in selila otroke in še mnogo mnogo drugega. Mislim, da bi se morala s partnerjem lepo pogovoriti, saj se da kakšna stvar tudi spremeniti. Se strinjam, da bi ti morda bilo kdaj lažje, če bi živela brez njega, saj je vsaj en človek manj, ki bi se mu morala prilagajati, vendar….Se strinjam, da je potrebno kdaj kaj preslišati oz. stvar rešiti, ko se malo pohladi, potrebno je kar veliko tolerance,, stropnosti in potrpežljivosti…Vendar meni osebno družina ter to, da imajo otroci oba starša skupaj ter da so otroci deležni vzgoje obeh, pomeni zelo zelo veliko, in glede na to kakšni časi so in prihajajo še slabši, je treba še bolj skupaj držati. Idealnih ni…ne moških ne žensk, se včasih pohecam “da so moški iz drugega planeta”, ampak kaj bi brez njih??’
Ej, ti si v eni fazi sanjanja in nisi prizemljena. To lahko mirno rečem, ker sem dala vse sorte skozi …
tudi razmišljanje o ločitvi pa dobivanje na kavi z ljudmi s katerimi bi komot živela.
In vse te moje notranje muke in iskanja in bluzenja in sanjanja so trajala leta … Očitno sem imela tudi trenutke prizemljitve, ker sem začela malo gledati vase. V smislu, kaj lahko naredim, da bom funkcionirala z možem, ker je bil vendarle moja velika ljubezen, potem pa samo cimer in občasno partner za prepire.
Pa za znoret sem bila nezadovoljna … in otroka sta se mi smilila, ker sem vedela, da jim ne dajem toliko kot si zaslužita … ampak sem se počutila tako zanemarjena v partnerstvu …
Najprej sem našla knjige od Luise Hay, Življenje je tvoje – se ne ukvarjajo s partnerstvom, bolj s posameznikovo notranjostjo. Pomaga razumeti notranje miselne procese in lasno delovanje.
Ok, s tem sem že veliko naredila in se precej razumela. Razumela tudi partnerja (ne da bi bila zdaj razumevajoča), ampak recimo, da sem razumela, zakaj sem jezna in da si to pravzaprav delam sama in zvračam odgovornost nanj.
Dokončno me je premaknila knjiga Hendrixa – Najina ljubezen, ki ti daje temeljit vpogled v razumevanje delovanja partnerstva. Razvoj zveze, čustev itd. Moram reči, da sem bila na ven super mama, žena, ampak sem bila tudi popolnoma nezaveden partner.
Recimo, da zdaj z možem nekako razumeva, kaj se komu dogaja in zakaj kdaj ravnava kot ravnava. Še precej dela naju čaka, ampak saj pogovarjati sva se začela in imava željo, da izboljšava stanje.
Glede na vse prebrano, ti bom rekla, da večinoma si izbiramo enake partnerje. Prej ali slej pridemo na točko, kjer so si kritične situacije zelo podobne. Zato je vredno kaj prebrati, da boš razumela, kaj se dogaja tebi in možu.
Seveda, če imaš interes … Ne podleži pa sanjariji, ker je škoda. Torej, če si še dovolj razsodna, potem se splača iti na pot razvoja. Glede na to, da praviš, da je tvoj mož sicer čisto ok, ampak to in ti in to … bi se jaz vseeno odločila reševati zakon, saj se v končni fazi še vedno lahko ločiš. Najprej pa si preberi vsak ti dve knjigi, ki sem ti jih omenila.
Ne, niso vsi isti in ni res, da se vsi “poslabšajo” po poroki in ni normalno, da je ženska ob partnerju za vse sama.
Sama sem že v petdesetih in poznam več takih parov, ki dobro funkcionirajo, kot tistih, ki ne. Moje generacije in mlajših.
In ne morem se spomnit primera, da bi bil moški pred poroko krasen, pol bi se pa spremenil – na slabše seveda.
Ženske se pa spremenijo, ko spoznajo drugega :)[/quote]
Govorim o spoštovanju med partnerjema, seveda tukaj tretji nima kaj početi, tega niti slučajno ne odobravam, kdor pravi drugače sam sebe slepi. Saj med se hitro polize, in metuljček odleti naprej in ni nikoli zadovoljen. To pa je že druga tema.
Forum je zaprt za komentiranje.