pohlep prišlekov

Moji starši imajo tri otroke – imam sestro in brata.
Jaz sem se v začetku dvajsetih let odselil od doma, šel sem v najem. Kasneje sva si z ženo z mnogo odrekanja kupila stanovanje. Denarne ali druge pomoči mojih staršev nisem dobil.

Brat si je uredil manjše stanovanje na podstrešju domače hiše, mislim, da lastnina še ni njegova.
Sestra pa ima zdaj partnerja. Ta ima idejo, da bi si uredila začasno domovanje v kleti domače hiše, potem bi pa gradila na kosu zemlje, ki ga ima oče v bližini kraja, del zemlje pa bi prodali za gradnjo.

Sestrin partner študira pravo in je prišel tudi na dan z idejo, da bi podpisali izročilno pogodbo.
Na pravo nasploh se ne spoznam, malo sem si na netu prebral, kaj bi to pomenilo (razdelili bi trenutno premoženje staršev – torej bi verjetno sestra dobila zemljo, brat podstreho, jaz pa najbrž nič, ker denarja starša nimata) , me pa zanima, kaj pravniki in tisti, ki zadevo bolje poznate, menite o tej izročilni pogodbi. Kje so pasti?

Starša sta ob sestri vsa mehka in bi jima bilo najbrž vseeno, če bi ju sestrin fant vrgel iz hiše – tako ali tako se strinjata z vsem.

starša naj držita kar imata, po njuni smrti pa se itak vs edeli na tri dele.
jasno da če bosta sedaj dala bratu in sestri tebi nič, da tako tudi pol ostane. v primeru dediščine pa je jasno da bi te morala brat in sestra izplačat, ampak smao v prim. da se na razpravi ne odpoveš.

Izročilno pogodbo morajo podpisati vsi potencialni dediči. In jaz je na tvojem mestu, kakor govoriš- nikakor ne bi. Ker jo je (skoraj) nemogoče razveljaviti.Zgornji nasvet je dober! Starša naj svoje obdržita in s tem sama razpolagata, saj je njuno!

Samo tega ne, ker bosta starša in vi vsi ostali ostali brez vsega. Na veliko se upiraj tej njegovi ideji. Naj starša z razdelita premoženje z zapuščino tako kot po zakonu pripada, boš imel vsaj kaj možnosti, da po njih podeduješ. Ne daj se!

Dajte ocenit vse skupaj na sedanjo vrednost (kot da je vse od staršev) odštejte vrednost vložkov sestre in brata ali kaj pač že imaš. Ostalo razdelite na 3 dele.
Potem si naj ostali v naravi dajo pisat kaj pač hočejo, za razliko pa se izplačajte sem tja…

Če imajo toliko zemlje, da bi eno parcelo porabili eno pa prodali pa naj eno dajo tebi…

kaj ima sestrin partner z premozenjem vasih starsev??
on naj se briga za svoje starse in svoje premozenje,s tujim kurcem po koprivah mlatit se temu rece kar pocne on!
ne podpisujejo naj nic

praviš, da starša nimata denarja da bi te “izplačala”. verjetno bodo tko vsi okol obrnili, da si prasec, da zdaj nekaj zahtevaš. ampak ne se dat. vsaka drobtinica, ki jo dobiš, ti ne le priprada, ampak – če že tebi ni bila v pomoč, bo pa morda tvojim otrokom.

kaj pa če temu zetu (a sta sploh poročena?) predlagaš, da ON ki je tko pameten izplača tebe- ne vem zakaj bi te morala starša, a ne, če smo že tko enakopravni.

kaj bodo pa starši naredili, če se zet in hči ločita……? misliš da bi pravnik akr tko šel iz posesti?

drži se

no, avtorjevo plat smo slišali…..”zet” ima po svoje prav. kaj lahko se zgodi, da bosta s hčero zidala na ”tuji” ( beri od staršev ) parceli, po možnosti prej uredila komplet stanovanje v kleti hiše,…. pač po slovensko tipično, kaj bi pisali, saj bo vse vaše po naši smrti. Kaj pa vem, jaz se tega ne bi šla. Če že hočejo, naj takoj napišejo na hčero in zeta, tele fore ”po smrti” so kar neki. Delaš, zidaš, rihtaš, štimaš, po možnosti previjaš dementne starce , na koncu se pa za lastio dom kregaš in dokazuješ kolk štekarjev si zamenjal…po sodiščih s kakšnim levim nečakom, ki je upadel zadnje leto tik pred smrtjo staršev.
Midva se za ta štos nisma odločila. Bratje so svoje dobili ( en stanovanje, drug hišo ), moj mož pa naj bi kao po smrti staršev dobil staro hišo, ki naj bi jo midva že zdaj vzdrževala komplet ( živimo v zg. štuku ). Japajade, kaj pa če moj mož umre pred starši ? Jaz pa pri 55-tih naprimer spokam kufre in grem kam, v hotel, ker itak ni nič mojega ? Ali se napiše takoj, ali pa nič. In ni bilo nič.
Mi pa zidamo drugje.

Hvala vsem za mnenja.
Strinjam se tudi z “eh..”, samo nekako mi ljudje pravijo, naj starša (če že) raje napišeta darilno (in ne izročilno) pogodbo za tisto zemljo, da ne bom potem čisto izvisel ….

Saj vem, vse premoženje sta ustvarila starša, ampak nujno pa ni, da jaz ne dobim ničesar, ne?

Saj to je edino pravilno. Kaj bodo starši še živi svoje premoženje prepisovali svojim otrokom? Edino prav, da niso popustili. Tudi starši lahko rečejo, kaj bodo oni mene pri 80-tih nekam pošiljali, samo zato ker še živim (v “njihovi” hiši) …
In pa seveda si očitno spet ena od tistih, ki “živijo v zgornjem štuku”, pa jim starši (v tvojem primeru očitno tast in tašča) niso nič dali. Ker gre v tvojem primeru očitno za tasta in taščo, se sploh nimaš pravice tukaj kaj vtikat; za dediščino se meni s svojimi starši.

p.s. Takšni primeri me čisto razjezijo. K mojim staršem se je preselila svakinja (s tem nimam problemov), njeni starši bi pa kar komandirali, kako bo pri naših doma urejeno to in ono. Nas se nekam spel…..

stvar je taka. pri Izročilni pogodbi in pri Pogodbi o dosmrtnem preživljanju po smrti staršev tebi ne pripada popolnoma nič. Darilno pogodba pa se lahko razdre in tudi v primeru, da ti ne veš zanjo, po smrti lahko zahtevaš nujni delež. Tako da niti slučajno ne podpisuj prvih dveh pogodb! Razen, če dobiš tudi ti kak LEP in kvaliteten kos zemlje (da ima pot oz dovoz npr). Povej tudi staršem, naj bodo previdni in pametni, da ne bodo sami pristali brez vsega v kakem domu potem.

Prav ogabna se mi zdi ta hijensko mrhovinarska zajedalska logika slovenskih otrok. Starševa last = njihova last. ZAKAJ? To mi je nekako logično le vi primeru družinskega premoženja, ki potuje iz roda v rod.

Drugače pa, če so stari starši postavili hišo, je njihova in ni rečeno, da je tudi po smrti otrok dobijo otroci (kaj šele prej). In pametni tisti iz primera izpred nekaj dni, ki so vse prodali, nekaj malega dali obema (odraslima) otrokoma, se preselili nekam in lepo kurijo preostalo kupnino zase. kdo tega ne bi privoščil lastnim staršem? Da se lepo na stara leta fino imajo? Ne pa da zmrzujejo v mega bajtah, ker prodati se ne sme, bo za otroke, živijo skromno kot le kaj, vmes pa so pri živiem telesu skoraj že napol zagrebeni v zemljo in njihova lastnina razdeljena.

Da se meni kaj takega zgodi, da vidim, da sem tako zaendrek vzgojila svoje otroke, da rabijo premoženje naju dveh z možem, da lahko živijo ali si ga le lakomno želijo………..darujem vse državi ali kakšni humanitarni zadevi. Naredim vse, da ga ne dobijo. Če ni bilo dovolj, da sem jih vzgojila, šolala, podpirala………..potem si tudi dediščine ne zaslužijo.

Grrrrr.

Se strinjam absolutno!!! in do zadnje črke!!!

Otroci naj bi poskrbeli sami zase,dediščina pa je za vnuke,če je je kaj…hudiča,saj ne mislimo žvet sam petdeset let..

Pa še nekaj – v tujini so že empirično ugotovili, kako bedno je življenje zapuščenih ostarelih staršev, brez pomoči otrok, brez njihove družbe, a čakajoč na dediščino. In banke so izdelale ponudbo za tovrstne starše, ki bi vseeno radi nekaj zapustili otrokom, a ne zraven trpeli. Celotno premoženje se oceni, potem se nekako pogodbeno uredi tako, da:
starši ostanejo v svoji nepremičnini,
imajo dosmrtno rento za svoje zdravstvene in druge potrebe,
banka mislim, da ima gor hipoteko,
ostanek ocenjenega premoženja (po poplačilu vseh stroškov banke) dobijo otroci. Če ti poplačajo banko za prej nastala izplačila, dobijo lahko nepremičnino, drugače poplačilo po prodaji.

pa so vsi zadovoljni. Starši dostojno živijo, otroc nekaj dobijo. Ne pa tako kot pri nas, ko ti očitno pride zet k hiši in že razmišlja, kaj bo dobil…..

Za tiste, ki vam gre blazno na živce moja pogoltnost do tuje lastnine…….ne vem, če ste spregledali, en brat je dobil trisobno stanovanje, drugi pa hišo do strehe. Moj mož je ”imel obljubljeno” hišo po smrti staršev, ker je najmlajši in ker naj bi skrbel za starše. Itak je potem fasal eno pogoltno babo ( beri : mene ), ki hoče imet vse tuje zase ?!
Torej, za plenice menjavat, brisat rit sem bila dobra, za kaj prepisat na sina ( NE NAME ), sem pa kar naenkrat ”tujka” ?
Kakorkoli že, kot sem napisala, zidamo zdaj na svojem. In filing ob tem je nepopisno dober.

Se strinjam.

Si ne predstavljam, da bi me moji otroci že sedaj silili naj jim kaj prepišem. Sta zidala in sva jima finančno in z delom veliko pomagala in sta bila tega vesela.
Drugo pa kar imava midva naj si pa delijo po najini smrti . Saj starši tudi ne vemo kako in za kaj bomo še rabili denar. No res mi je grdo, od staršev ZAHTEVATI neke prepise še za časa življenja.
Kar je moje je moje in delam z njim kar želim.

Se strinjam.[/quote]

Tudi jaz se strinjam. Če je brat dobil PREPISANO stanovanje in drugi hišo PISANO NANJ, je prav da se za vsa vlaganja napiše lastništvo.

Pri nas smo naredili takole: Lastnika hiše sta bila vsak polovico prvotno mama in sin (mož). Ker je hiša nekoliko starejša, sva midva najela kredite, varčevala in kompletno obnovila (streha, nova fasada, stavbno pohištvo, inštalacije, okolica hiše). Ocenili smo vrednost hiše pred in po in za vlaganja se je povečal možev delež in za moja vlaganja sem v deležu sedaj vpisana tudi jaz.

Nič hudega. Če prav razumem, sta šla pri tebi oba otroka na svoje. Zakaj bi potem prepisovala svojo hišo na njiju?
Jaz govorim o situaciji, ko si ustvariš dom v hiši staršev, vanjo vlagaš, skrbiš za starše, pa ni nič tvojega.

Hec je v tem, da ni samo tvoje.

Seveda, če vlagaš in vzdržuješ sama, potem je tvoje.

Če pa iz različnih razlogov otroci naredijo svoje stanovanje, vlagajo v CELO hišo, potem je pa prav da se tudi njim prepiše delež. Ker bodimo pošteni, veliko staršev je sezidalo ogromne hiše, ki jih sami s penzijami ne morejo vzdrževati, nočejo pa se jim odpovedati. In potem vabijo otroke k sebi in v veliko primerih otroci prevzamejo večino stroškov in dela. Potem pa se od nekod na zapuščinsko prikaže kakšen polbrat, polsestra in deduje. Ali pa je najbolj glasen tisti, ki je že prej dobil svojo hišo, svoje stanovanje, tisti ta mlajši, ki je najdlje ostal doma, veliko delal doma, skrbel za starša, naj pa sedaj še vsem ostalim izplača deleže, ali kako?

Če imamo svoje otroke radi, uredimo tako, da je enakovredno. Pa ne mislim da se začasa življenja odpovemo hiši – vemo kako se taki primeri lahko končajo na centru za socialno delo.