Kaj bi vi storili, če bi se
ponesrečili in pristali na invalidskem vozičku, recimo pri 20 letih? Danes zjutraj priden z našega bloka nakurjen in jezen na vse svet kot večkrat zadnja leta pa še sam ne vem zakaj, se zaletim in pohodim tipa na vozičku, skratka ta zgubi ravnotežje in pade. Jaz v vsej paniki in zagrenjenosti mu hočem pomagati ga vlečem , on pa vse nasmejan” ej a se lahko malo umiriš in me spustiš” in potem z eno roko prime voziček in pok se potegne na voz, me je kar šokiralo, če bi bil na njegovem mestu.
Če sem nekoč pomislil, da bi zaradi nesreče ostal na vozičku, sem si mislil, da raje umrem. Leta 1997, pa sem imel težko nesrečo. Zadel me je tovornjak, ko sem se z mopedom peljal v trgovino.
Na levi strani telesa zem bil zelo raztrgan, z veliko odprtimi zlomi in izpahi. Izpahnjen je bil tudi kolk in odkrhnjena glavica stegnenice, ki je v kolčnem sklepu.
Dolgo se ni vedelo, kaj bo z menoj, niti, če bom lahko normalno hodil. Nekaj mesecev sem se premikal le s pomočjo inv. vozička in nikoli si nebi mislil, da bom srečen, da se lahko vozim z vozičkom, saj mi je to tedaj bilo usojeno skoraj 2 meseca ležanje na postelji. Prvi napredek je bil že,ko sem se lahko obrnil na trebuh. Resnično olajšanje. Sicer so mi sestre morale pomagati, da se obrnem na hrbet in me okregale, da tega ne smem počet več.
Čez čas so se začele ortopedske vaje, en čas samo v postelji, (vmes kar nekaj kirurških in ortopedskih posegov) in čez manj kot pol leta sem že lahko hodil z berglami. Potem so sledile vsakodnevne terapije v bazenu in telovadnici, čez eno leto že v fitnesu, nato ogromno kolesarjenja…
Čez manj kot tri leta sem bil sporihtan. Čeprav povsem tako kot prej nebo več, čutim še posledice v kolku in ramenu v obliki občasnih bolečin.
Vendar sem zdaj dober (pasivni ) športnik, rad imam življenje in gibanje. Še vedno veliko kolesarim (zdaj pozimi ne, vendar smučam), plavam, tekam…, na zunaj se mi nič ne pozna razen nekaj komaj opaznih brazgotin, tam kjer so mi kosti razparale kožo.
Ves čas zdravljenja, tudi tik po nesreči (čez 3 dni, ko sem se prebudil iz kome), sem ohranil voljo do življenja in smisel za humor. Nikoli se nisem smilil samemu sebi in sem vedno bil to jaz, kot sem sedaj. Ne vem, mogoče bi bilo drugače, če bi vedel, da bom 100% vso življenje na vozičku, ampak mislim, da ne. Človek se pač sprijazni s tem, kakršen je, čeprav si ne zna predstavljat kako je, dokler se ne zgodi.
No, vsaj pri meni je tako. Je pa seveda različno od človeka do človeka.
ja stric, to si ti in na vse moči ti ploskam za tvoj večni optimizem. veš, človek mora bit za kaj takšnega zelo zrel in vedeti mora, kaj je življenje. ti si očitno ves čas vedel.
žal vsi niso tako močni… moj sodelavec se je pri letih nekaj pod 30 ponesrečil z avtomobilom. od takrat je v vozičku (zdaj kako leto). grozno se je spremenil… jezen je na ves svet, postal je hudoben, resnično hudoben! obesil se je na tistih nekaj prijateljev, ki še vztrajajo ob njem. se sliši grdo: vztrajajo… ampak tako je. prej je imel tisoče prijateljev, zdaj pa moraš biti res najboljši prijatelj, da ostaneš ob njem, ker je postal gora samopomilovanja in jeze na ves svet. kot da se ne želi soočiti s svojo nesrečo, ampak beži pred njo, ne želi se osamosvojiti, ampak čaka, da ga drugi pedenajo. o kakšni psihoterapiji noče niti slišati (hudičevo bi jo potreboval). kadar le lahko, je do konca pijan in tak tudi vozi!!!! ja, dobil je prirejen avtomobil za invalide, napije se ga na mrtvo in vozi kot kamikaza. ni mu pomembno, ali ima koga v avtu ali ne. prehiteva v ovinek po več avtomobilov hkrati… skratka vseeno mu je zase in za ostale. grozno. sicer je izredno bister in neverjetno sposoben… no sposoben za svoj posel, da bi pa poiskal druge poti v življenju od tistih, ki jih je bil vajen pred nesrečo… to pa ne. ne želi iskati nič drugega. ves čas samo pričakuje pričakuje pričakuje vse od drugih. ob tem pa išče samo napake, grde stvari, priložnosti, da koga spodnese.
kako pomagati takšnemu človeku, ko res nič ne zaleže?
To pa je hudo, ja. No, jaz pa poznam človeka, (bil je moj sošolec) ki se je pri devetnajstih letih ponesrečil z avtom (zapeljal je v jarek) in si poškodoval hrbtenico in je povsem hrom od pasu navzdol. (Zdaj sva oba stara 29) Vendar je ostal družaben in prijeten človek, kot je bil prej. Verjetno ima kdaj svoje trenutke žalosti, vendar se tega ne opazi oz. tega ne kaže, ko je v družbi.
Verjamem, hudo je, ko je človek v takšnem stanju (psihičnem), kot tvoj znanec. Tako za njega, kot njegove bližnje. Mogoče, bi bilo lažje, če bi imel v družbi nekoga, ki je v podobnem stanju, torej, v podobnem fizičnem stanju, vendar kljub vsemu gleda na življenje pozitivno. Njemu vsaj nebi mogel reči kaj pa ti veš…, ko se bi želel pogovoriti.
Forum je zaprt za komentiranje.