Predpraznična depresija
Bližajo se prazniki, mene pa spet dajejo spomini.
Imela sem težko otroštvo – oče je alkoholik, nasilen fizično predvsem do mame, verbalno tudi do naju z bratom. Sem se že kot študentka odselila od doma, si ustvarila družino, imam enega otroka. Hudi spomini in poporodna depresija sta me privedla do razmišljanja o samomoru. Tega je že nekaj let, zdaj sem se “skulirala”.
Zdaj je otrok star 6 let, jaz imam hude težave z vidom in zato sem tudi brez zaposlitve, oče je trenutno v zaporu zaradi nasilja (pustimo podrobnosti)… In depresija se vrača. Zdaj sem v glavnem doma, nekaj imam inštrukcij (da vsaj nekaj razmišljam), a mi je to premalo. V principu sem precej komunikativna, vendar sem se spremenila. Nerada hodim v družbo (občutek drugačnosti in finance), nerada telefoniram (nimam izgovora)… Nehala sem se smejat.
Ne najdem izhoda, zapiram se vase. Samomorilskih nagnjenj nimam, le obup je vse večji in naveličanost. Da preživimo je pač mož toliko več v službi, jaz pa predvsem gospodinja in mati. In s 7. stopnjo izobrazbe si kaj takega pač nisem predstavljala.
…… hm……. sem se prej zafrkaval, pa me je zdele mal minilo……. em…. mislim, da v takih trenutkih človek rabi nekoga za pogovarjat! Pa tudi če ti nič ne govoriš, ampak samo poslušaš, samo da je nekdo, ki ga ne vediš vsak dan…… saj vem, da je tole malo kruto, ampak tko je…… nevem…. težko bi ti kaj predlagal……. mogoče kakšna delavnica, al pa kakšno društvo, klub, al pa kaj podobnega….. saj ni treba, da je kaj dragega…… ampak samo tolko, da se družiš z ljudmi…..tolko, da greš ven in da spoznavaš nove osebe. Saj potem se prijatelstva kar sama po sebi ustvarijo…… samo moraš jim dat možnost….. če boš pa kar neprestano doma, pol boš pa težko koga spoznala. nevem…… samota ni nikoli dobra, če jo je preveč……….
LP
Remedy
Ma, a veš, da se po vsem sranju paše umaknit. Sam ko se pol ta umik spremeni v beg. **** je, da smo se preselili, pa v takem razpoloženju pač “malo težje” stike navezujem.
Pa tist k…. občutek drugačnosti. Mal zarad vida, mal zarad fotra. Ko gledam in poslušam kolegice “ful mi je blo hudo ker se foter ni hotel pogovarjat”… ipd mi gre kar na smeh. Al pa tista “se mi je ful vid poslabšal, ga mam že -3”. HALO?! Pri -15 na boljšem očesu in -21 na slabšem mi gre mal na jok in mal na smeh. Dobr, sej se na zunaj res ne vidi, da je dioptrija tako visoka, ampak jaz vem, da je. In marsičesa zaradi tega ne smem in ne morem početi. Ker pač ne vidim in ker mi lahko mrežnica odstopi. Pa degeneracija mrežnice pri 32 (glede na to, da je to bolezen starejših ljudi, sem se zamislila :)))
Niham v razpoloženjih. Lahko sem nekaj časa kar dobre volje, potem pa me nek detajl spomni na …. karkoli. Pa v jok. Ko kaka pubertetnica.
Delavnice – marsikaj bi, a je težko. Šport odpade, kvečjemu kak tai-chi bi si lahko špogala (po mojem mnenju); stvari, pri katerih rabiš vid pa spet odpadejo. Podrobnosti ne vidim, pa tudi ne morem dolgo napenjat oči. Nisem “ne tič ne miš”. Navajena sem na leče ali očala, ki te navadijo na to, da pač vidiš. In se obnašaš kot vsi ostali videči. In ko te naenkrat doleti slabši vid, je hudo, ker se težko prilagajamo.
hm…. ja saj maš prav… AMPAK NE SMEŠ OBUPOVATI, pa se sama sebi smilit!!!! ok…. par stvari ne moreš delat…. big deal!! saj tut jst ne morem marsičesa počet zaradi zdravstvenih težav….. ampak to še ne pomeni, da morš bit pa kr skoz doma…… nekaj si MORAŠ najdit….. nekaj, kar te osrečuje!!! Če rada rišeš, RIŠI…… pojdi v kako društvo, ki se s tem ukvarja! pa saj ni nujno, da boš narisala nek master-piece!! saj rišeš za sebe, ne pa za druge! U glavnem, delaj tisto, kar te osrečuje in po možnosti pojdi v kakšno društvo, al pa delavnice……. tko kot sem rekel: najlepše stvari ne nastanejo kot posledica točnih mer, ampak kot posledica čustev! Pa definitivno si moraš malo samozaupanja pridobit…… tko da ti predlaga, da začneš na tem forumu drugim ljudem solit pamet :)))) (tko kot jst :)) verjemi, da ima zelo blagodejne učinke! :))
kar se pa tiče tistih “-3” osebkov…… jih tut jst kr nekaj poznam……. teh stvari ne smeš uzet kot žalitev…….. nekateri ljudje so nagnjeni k temu, da sebe prikazujejo kot zelo boge……. taki pač so …. al pa ne pomislijo, kaj rečejo…….
u glavnem! da ne bom žespet preveč moril! do tebe se zahteva samo to, da si trdna in da ne obupuješ…… sej vem…. easier said than done, ampak se moraš tut sama potrudit….. sej veš, da ko si bla na faksu, ni dobra ocena kar sama od sebe priletela, ampak si se morala fajn potrudit!….. isto je v življenju…..
LP
Remedy
Nihanja – nekaj časa je vse OK, potem pa padec razpoloženja in čustev. Taki predpraznični dnevi ali pa dnevi, ko se je kaj zgodilo (obletnice tragičnih dogodkov) mal potrejo. Pa sej si predstavljaš – ko se ti življenje obrne čisto na glavo (starša sta zdej ločena, stanovanje se prodaja, foter grozi, mama je pri nas, ker nima kje biti dokler se ne proda stanovanje, vsak čas bo zgubila službo 4 leta pred penzijo…). Pa maš mal dost.
Tole solenje pameti mi je čist všeč ;))) Bi se našla noter.
Pa mogoče mal preveč razmišljam. Ja res, čas mam. Sem skoraj hiperaktivno bitje, ki je zaradi spleta okoliščin prisiljeno v mirovanje. Sicer ne popolno, ampak vseeno. Manjka mi gužva, ljudje, hrup, smeh… Pa verjetno me daje nestrpnost. Ne bi čakala na izboljšanje. Rada bi takoj in zdaj. Hm…A veš, da je težko odmislit fotra, sploh, če vem, da še ni vsega konec.
Nedika, živjo! Se strinjam z Remedyjem o soljenju pameti tukaj gor. Jaz imam tudi svoje težave, vendar ne, ko sem pred računalnikom in na forumu. Takrat sem pač jaz. Tista brez bremena. In me je ena tuki gor napadla, ko je prebrala, da imam težave, češ, kaj se pa pol tuki delaš pametno!!! Halo??? Ne vem, če ti bo kaj pomagalo…nisi edina, še daleč ne! Saj veš, vsi nosimo svoj križ. Eni težjega, eni lažjega. Jaz sem včasih tudi na robu obupa (res), čeprav se to ne opazi, ko z Remedyjem tule gor dolgo čez polnoč filozofirama (kajne, Remedy?). Nedika, te lahko vprašam, iz katere območne skupine si?
Ma sej vem, da imamo vsi svoje težave. Eni take, drugi drugačne. In ne gre za to, da so moje večje kot druge. Enostavno, predpraznični dnevi …
Vsak dan se tule gor, le da se ne oglašam vedno.
Ja, zelo hitro najdemo rešitev za težave drugih. Malo težje pa je svoj life spraviti v red. Lahko mi govorite o tem, naj pozabim preteklost, a to ni tako easy. Kot je rekel Remedy easier said than done. Dokle je bil foter v zaporu je še šlo. Pred kratkim pa je ven prišel. In zdaj je kot tempirana bomba. Enostavno ne vemo, kako se bo obnašal. By the way – v zaporu je bil zaradi uboja. A si predstavljaš občutek, ko v časopisu bereš z imenom in priimkom o dogovdku in z vsemi dirty podrobnostmi? Ta občutek te spremlja še lep čas. Saj vem, da se večina tega ne spominja več, tudi tistih, ki me poznajo, ampak meni se zdi, da vsi vedo. (Hja, svet se vrti okoli mene, ne…). Ko berem svoje zapise, včasih vidim, da je neumno, ampak je močnejše. Bo trajalo, da mine.
Zasavje ;)))
Neda
Težave nam je delal prej (alkohol, nasilje…). Ni nam bilo luštno. Tudi ven me je že vrgel, ko sem bila študentka. Na cesto.
Pa se je mama odselila (20 let prepozno), drugi dan se je stepu z nekom in ga zabodel. Jasno pod vplivom alkohola in tablet. Dobil 9 let, odsedel polovico. Iz zapora je mami grozil pa jo malo prosil pa spet malo grozil pa jokal… Za naju z bratom se zaenkrat ne zmeni, saj ga zanima le, da bi se mama vrnila. Ona se je že pred tistim ločila, le da se ni hotela odseliti. Zapor ga ni nič zbrihtal. Niti procenta! Še vedno so drugi krivi za vse slabo v njegovem življenju, on tega ni naredil (pa je mamo poklical tisti dan in ji povedal, kaj je naredil). Ampak je zbrisal iz spomina vse slabe dogodke.
Ko bi, pa ni verjetno. Moja predvidevanja so, da se bo še bolj zapil in možno je, da bo začel utrujat meni ali bratu za pomoč.
Grozi že, pa halucinira. Mama je že pred leti na CSD poklicala, pa so takoj klicali fotra in ga vprašalai, če res pije, grozi in je nasilen. A si predstavljaš človeka, ki bi rekel, ja res sem nasilen. Policija niti ne pride, dokler ni dejanje v toku. Potem bi ga odpeljali za eno noč in ko bi se vrnil…
Trenutno ni nasilen in z mami nima stikov. Z mano pa tudi ne, saj ne dovolim, da bi imel pogoste stike z mojim otrokom. Letos sem ga videla vsega trikrat in nimam želje po pogostejših obiskih.
ej, Nedika…… ne se ustrašit……. jst sem tut iz Zasavja….. pa nimam pojma, kdo bi bila…… pa delam v medijih….. tudi lokalnih (kolkr jih pač mamo:)) pa ne vem, kdo si….. tko da glede tega se ti ni treba obremenjevat…..firbčen pa tut nisem tolk, da bi se šel zdej zanimat, kdo si…..verjem….mam svojih problemov dost 🙂
… kar je pa tvoj fotr naredu, je pa pač naredu….. ti ne moreš nič pomagat. Ampak dobro: če ti smem nekaj predlagat – začnite razmišljati drugače……….. ni problem fotr, ampak ste problem vi, fotr je le ena skala na vaši poti……… začnite se (vsi skupaj- ne samo ti) ukvarjat s sabo….. kako boste sebi uredili življenja….. ne pa da se obremenjujete s fotrom.
Srečno!
Remedy
P.S.: glede tvoje mame… a slučajno dela v tistem, kar je nastalo potem iz Peko-ta? svinjarija! ……sej ti ni treba povedat, ampak je vseeno svinjarija, kar se je tam dogajalo!
Sem novopečena Zasavka ;)) Tko, cca 2 leti. In pri tej pogostosti umorov bi me pač težko našel po naši ljubi deželi. Sej mi je jasno, ampak občutek označenosti ostaja.
Poskušamo se držati tvojega nasveta, ampak so obdobja, ko mi pač ne rata. Pred raznimi družinskimi prazniki al pa za rojstni dan (umoril ga je dva dni pred mojim rojstnim dnevom in sem RD preživela v družbi kriminalistov – nehote se spomniš). Od fotra smo se dejansko vsi oddaljili, ampak vseeno nas mori občutek, da še ni vsega konec. In ta negotovost ubija. ko ne veš, kaj bo jutri.
Ni v Peku. Je v eni privat firmi v LJ. In jim že od lanskega septembra grozijo s stečajem. Tako ženske delajo po več kot 12 ur in se jih večina ne upa pritožit, saj jih je precej starih 45 let in več. In iz meseca v mesec čakajo, kaj bo naslednji mesec.
Ma, saj bo šlo. Samo paše, ko vse to nekomu poveš. Veš, takih groznih podrobnosti je mnogo, in jih je včasih težko držat v sebi in lažje povedat komu.
Zato pa smo mi tle gor! 🙂 da se nam izpoveš! 🙂 saj smo se tut mi izpovedovali! Temu forumu bi lahko rekli: grupna terapija……… :))
ok resno: pa kako za boga miloga ste se pa ravno v Zasavje preselili!!??? mi Zasavci bežimo ven, vi “outsajderji” pa rinete not!! :))
Si te zadnje dni kej poslušala, kako je bil luft sf****?
Aja…. glede na to, da si iz Zasavja, ti pa lahko predlagam kako društvo, al pa kaj podobnega…… sam mi morš povedat, kaj te veseli…….
Pa še nekaj…. ni mi blo prej jasno…… to s fotrom se ni zgodilo v Zasavju, ne?
LP
Remedy
Ne, to se ni zgodilo v Zasavju.
Zakaj smo se sem preselili? Zaradi cen stanovanja! V Ljubljani smo bili podnajemniki. Za pop… cene. Pa sva si okoli Ljubljane ogledovala stanovanja, saj za obrok kredita plačava manj kot za najemnino v enosobnem stanovanju v Lj. Pa malo Grosuplje, pa Litija, pa sva prišla (preko namigov) do Trbovelj. A misliš, da je Ljubljana, kaj manj umazana? Isti šmorn. Glede na to, da bi si s tem denarjem v okolici Lj. težko našli garsonjero, tu pa smo dobili trosobno stanovanje, ni dvoma, zakaj smo se preselili sem. Dobra povezava z Lj. (ker ne smem več voziti), zdravnik blizu, lekarna blizu, šola blizu… čez 8 let bomo pa naprej študirali, kam (kredit ipd. poteče ;))
Ampak tele grupne terapije kar pašejo, a ne ;))) Tudi prej, ne samo tokrat.
Veseli me (skoraj) vse. Od plesa, aktivnega športa (kar ne smem, jasno, niti plesat ne bi smela, fitnes, aerobika odpadeta), šiviljski tečaj (sej nitke ne vidim), risanja (ne bi o talentih). Prej sem veliko inštruirala, zanimajo me tuji jeziki… Ma, skoraj vse bi rada znala 🙂
Pa hvala za spodbudne besede.
A nisi ti tudi iz Zasavja? Kako si že rekel – iz meje s Štajersko?
“A nisi ti tudi iz Zasavja? Kako si že rekel – iz meje s Štajersko?”
hehe
draga moja…. da ti razložim par stvari ( glede na to, da si frišna v Zasavju…..)
Med Zagorjem in Trbovljami je meja med Štajersko in Kranjsko. tko da: Zagorjani so Kranjci, Trbovci pa Štajerci (a se ne pošine po dialektu?? :)))
no….. in če ne bi bilo Trbovelj, bi se Štajerska začela šele tam nekje na avstrijski meji :))
ok… k resnim stvarem: ej…… se so Trbovle na prvi pogled tko…. pusto mesto, ampak se pa marsikaj najde! Lahko malo povprašaš na Zasavski ljudski univerzi, majo vedno kake tečaje…. ali italijanščine, ali nemščine, al pa kaj čisto drugega….. se zdele niti ne spomnem…. Tisto o risarske talentu: sem ti že prej povedat, da (vsaj jaz) ne bi risal zane vem kakšna tekmovanja, ampak za svojo dušo! …… tukaj pa ni pomemben talent…… če rada poješ, se lahko včlaniš v kak pevski zbor (jih mamo ko dreka….. si mogoče že ugotovila), al pa če igraš kako frulico, al pa kontrabas, al pa bobne, se pa lahko učlaniš h kaki godbi (jih mamo tut celga fu*a) Ma u glavnem, možnosti je kr nekaj….. sicer se je pa tut fajn sprehodit po hribih (nič ekstremnega……), ampak problem pri sprehodih je to, da si velikokrat v družbi samega sebe…. to je pa ravno tisto, kar smo rekli, da se boč izogibala, ne?…… sicer pa lahko tut men rečeš, pa se ga grema 1X nažret u Perkmandlca, pa bo!!! :)))))
LP
Remedy
Kakšne zdravstvene težave maš pa ti (hm, tole se mogoče mal dvoumno sliši, kaj)?
Petja ali inštrumentov ne bom prakticirala. Talenti 🙁
Tuji jeziki – v šoli sem se učila angleščino, nemščino, francoščino in španščino in se doma prav fino zamotim s ponavljanjem lekcij iz starih knjig (francoščino sploh ne bi smela omenjat, sem vse pozabila!!). Priznam – sprehodom se izogima, ravno zaradi samote. Nisem tip osebe, ki bi ji samota pasala. V najhujši krizi diskmen na ušesa, musko do konca… kako divjo, ni važen kaj, sam da so ritmi živahni. Priznam, da mi doma ni nikoli dolgčas, le občasno je preveč časa za razmišljanje. Pa klepetava sem in mi samota (brez zaposlitve in družbe) ne sede ravno najbolje. Če me človek ne pozna, sicer ne bi nikoli rekel, da sem klepetava. To je ena od sprememb. Ampak manjka pa mi, ja. Čvekanje in tisto babje hihitanje iz časov faksa in srednje šole.
Ampak, a se tebi tudi zdi, da se je večina ljudi spremenila? Meni se zdi, da je veliko oseb, ki so se včasih zelo smejale in bile vesele (veselejše je morda boljši izraz) zdaj zamorjene in samo nekam letajo.
…. veš…. malo kdo se spremeni zaradi tega, ker bi se sam hotel…… velika večina jih postane takšnih zaradi vsakodnevnih problemov…… žal…. tudi jaz…….
kar se tiče tvojih hobijev: glede talentov sem ti že povedal, tko da se ne bom ponavljal…….. kar se pa tiče jezikov….. zakaj jih pa nebi ponavljala na kakem tečaju???? boš saj nove ljudi spoznala! …… sicer se pa tut jst javim, da me malo spomneš na Nemščino, ker nimam več pojma….:)
ok: sprehodi – sej ni treba, da se greš nek offroad!! greš lahko proti Kleku…. tak lušten sprehod….. se mogoče kdaj srečava! :)) ampak ok…. tko kot si rekla…… sprehodi niso najbolj primerni za preganjanje osamljenosti….. tko da…. ma nevem!!!! dej povej, kaj ti je še zanimivo, pa kaj rada počneš ( pa ne tisto: vse), ampak konkretno, pa ti bom lahko kaj svetoval…….
LP
Remedy
Ja, so me spat poslal ;))
Jasno mi je, da je tale osamljenost prehodnega značaja. Do septembra smo bili itak usmerjeni v Lj., ker je tamal tja hodil v vrtec, zdaj hodi pa v šolo, zato smo dejansko samo še tukaj. In bo treba zamenjat krog prijateljev.
Najraje sem plesala. Samo tako, rekreativno, zase. To me je sproščal. Pol je pa tist klub razpadel, men pa ni ravno do tega, da bi šla v “disko”. Pa smo nehal. Tisto “vse” se mogoče res malo čudno sliši, ampak me mnogo stvari zanima. Dobr… sej za risanje tudi nimam talenta, ampak to me že bolj sprošča. Joga… ne smem vseh vaj, pa tudi prepočasna mi je. Všeč so mi aktivne stvari. Plavanje od športov bi šlo. Hoja. Jogging je že vprašljiv. Mika me tečaj ličenja (drugih, sebe ne vidim). Sej bo, sam nestrpna sem.
Lep dan!
N
Forum je zaprt za komentiranje.