življenje z otrokom
Zanima me, kdaj ste se odločile za prvega otroka in kako se vam je življenje z njegovim rojstvom spremenilo? Zanima me predvsem zaradi tega, ker imam predstavo, da po rojstvu otroka nimaš nič več od življenja, nikamor ne moreš, da je življenje ena sama rutina: služba, pospravljanje, druženje z otrokom in nato spanje,…ali to drži? Zanima me še koliko časa si vzamete zase in ali še vedno hodite s prijateljicami na pijačke, na fitnes ipd…
ženske so različne.
nekatere se vedejo kot da otroka nimajo,
pa so cele dneve v službi, pa nekatere še študirajo zraven
nekatere so stalno z njim in se vedejo
kot da svojega življenja več nimajo.
različno je to.
v večini primerov je tako,
da za fitnes in pijačke res nimaš časa
in ne energije.
ampak to je samo dokler je otrok zelo majhen.
ko postaja večji in samostojnejši
pa bolj družaben pa si seveda lahko spet privoščiš malo več zase.
jaz osebno ti povem,
da sem bila veliko z otrokom,
skoraj preveč.
morala bi si vzeti čas za sprostitev
za trim
za napolniti baterije,
morala bi iti kdaj sama z možem kam
in pustiti otroka v varstvu ipd.
pa tega nisem naredila, ker še takrat
ko sem bila prosta, da bi pa nekam hodila…
nisem šla.
občutki krivde,
pa bila sem zaspana in utrujena.
sedaj, ko je večja, pa seveda grem
na trim, na pijačo, v hribe, kamorkoli si želim.
Zdi se mi,da pričakuješ odgovore v smislu:” Ah,kje pa!Skoraj nič se ni spremenilo!Seveda si vzamem čas zase-no,morda kakšno urico manj…”
Ja,življenje se ti spremeni.Zase moram reči,da je bila sprememba dobrodošla.
Še vedno grem ven,ampak zdaj z družino in k prijateljem,ki imajo otroke.Čas zase imam zvečer,ko otrok zaspi ( tako,kot zdaj ).S prijateljicami grem na kavo 1x na 3 mesece ( vse smo mame in si raje skuhamo kavo doma ).Žurat grem 1x na pol leta,z možem ali s prijateljicami.In to je to!
Preživljanje časa z otrokom in možem-to je čas,ko uživam in si “pišem” spomine za stara leta.
Kaj naj ti še rečem?Nikar ne hiti.Midva sva se za otročka odločila,ko sva bila res pripravljena na to.Kdaj bo to,pa ne skrbi-boš začutila.In takrat čas zate ne bo več tako zelo pomemben.Bo,ker ga boš potrebovala,ampak niti slučajno toliko,kot ga potrebuješ zdaj.
Srečno!
Smejka
Če ti “življenje” predstavlja le čas, ki ga porabiš zase na kavicah, fitnesih in s prijateljicami, potem še res nisi zrela za otroka.
Otrok ti življenje postavi na glavo in če si na to pripravljen, ti popolnoma zapolni življenje. Njegov nasmeh, napredek, prvi koraki, prve besede…, ni lepšega darila za vso predanost in odrekanje.
Ko pa malo zraste, potem pa spet čutiš potrebo po kaki spremembi. In si vzameš čas zase, za partnerja, za skupne aktivnosti.
Ja, tako je s tem.
Premisli, ko boš pripravljena, bo pa že šlo.
Normalno, da se ti življenje spremeni in da boš imela velikokrat manj časa zase! Komot pa še vedno najdeš čas tudi zase in za svoje želje. Vendar je toliko lepih trenutkov, ki jih doživiš z otrokom, da resnično vse odtehta, vsaj meni no ! Jaz sem imela otroka malo preden sem dopolnila dvajset let, sedaj sem stara 31 let, moja hčera obiskuje že 7. razred O.Š., in če ti odkrito povem, mi ni žal niti malo, prav lušno je, ker sem še vedno mlada, ona pa že tako velika. Zdaj je že puberteta tukaj, a ker sem še relativno mlada, jo toliko bolj razumem, vse je dosti bolj sproščeno, brez nekih napetosti ! Meni je super no !
nekoč mama napisal:
> Zanima me, kdaj ste se odločile za prvega otroka in kako se vam
> je življenje z njegovim rojstvom spremenilo? Zanima me predvsem
> zaradi tega, ker imam predstavo, da po rojstvu otroka nimaš nič
> več od življenja, nikamor ne moreš, da je življenje ena sama
> rutina: služba, pospravljanje, druženje z otrokom in nato
> spanje,…ali to drži? Zanima me še koliko časa si vzamete zase
> in ali še vedno hodite s prijateljicami na pijačke, na fitnes
> ipd…
Kurec24cm
Če ti vidiš smisel življenja v pijačkah fitnesu itd potem tako ali tako nisi zrela za otroka.
Stara sem bila 20 let, ko sem rodila sina in po dveh letih še hči. Če se mi je življenje kaj spremenilo? Popolnoma! Sploh ne vem več, kako sem lahko prej živela, kako sem lahko bila srečna.
In ne, nekaj let si nisem vzela časa zase. Pa ne zato, ker si ga ne bi mogla, ampak zato, ker nisem čutila potrebe po tem. Ves svoj čas sem želela preživeti z otrokoma.
In veš, sedaj, po 20-tih letih, še vedno izkoristim vsak trenutek, ki si ga otroka želita preživeti z menoj, ne glede na to, kakšne načrte imam sama. V življenju so mi čudoviti trenutki, ki jih preživim z možem, toda neprecenljivi so tisti, ki jih preživim z otrokoma.
Odvisno, kaj ti več pomeni, prosti čas, življenje le zase, ali tudi za druge. Res se življenje korenito spremeni, posebno prvo leto, ampak majceno bitje, ki si ga spravil na svet, ti stokratno povrne, ker ga imaš rad in sploh ni težko, razen , kadar zboli in si ves na trnjih, ker moraš ostati doma in te grize zaradi službe, v službi pa te grdo gledajo, tudi tisti, ki imajo podobne probleme. Na novo se ti odkriva svet, ko vidiš, kako raste in se razvija in vidiš, da si najbolj pomemben v njegovem življenju, ko začne oblikovati prve bedsede, ti pokaže, da je že osebnost. Sploh ni tako enolično, ker vsak dan opazoš kaj novega, druženje ni več samo s partnerjem in prijatelji. Če ne bi imela otrok, bi ostala osredotočena nase, tako pa semi zgdi, da se ti razširi svet.
Jaz se s tabo popolnoma strinjam.
Z otrokom se ti razsirijo obzorja, otrok ti da tisto nekaj vec.
Sama sem bila popolnoma neresna, neodgovorna in nepripravljena na spremembe. Ampak, ko sem dobila tisto malo bitjece v narocje, se mi je svet spremenil. Nikoli nisem pomislila, da zdaj pa necesa ne morem poceti, ker imama otroka. Moj svet je okupiralo majceno bitje, ki me je maximalno potrebovalo in najbolj pomembno mi je bilo, da je njemu ok, da je zadovoljen in srecen. Vseeno mi je bilo za vse kavice, zabave, fitnese ipd.
No, kakor je to bitjece rastlo, me je manj potrebovalo. Pocasi sva zacela vkljucevati tudi najine potrebe, vsepovsod sva ga vlacila s seboj, ga naucila, da se tudi on nama prilagodi, kakor se midva njemu.
Zdaj je star 8 let in je super. Veliko stvari pocnemo skupaj, pa naj bodo to kavice, fitnes, racunalniske igrice ali zlaganje legic.
Mislim, da se ti z rojstvom otroka nacin razmisljanja in prioritete same po sebi spremenijo. Je pa otrok vseeno obveznost, ki je ne mores cez cas postaviti v vitrino in vsake toliko pobrisati prah z njega. Upam, da bos enkrat srecna mamica.
SPOŠTOVANA,
Na prihod otroka po mojem mnenju NOBENA ženska ne mora biti pripravjena, predvsem na spremembe, ki jih njegov prihod prinese.
Ne, želja,pa še tako močna in realnost je nekaj povsem drugega. sama sem zanosila po dolgem upanju in neizmerni želji s pomočjo epruvete, ko pa je to malo bitjece pred tabo, tako odvisno od tebe, se šele zaveš pomena besede:mama. Ne odpoveš se vsemu, a kar nekako tudi(od začetka) ni želje po čem drugem, kot po skrbi, stiskanju, crkljanju z otročkom. Ja, pride čas, ko pa začutiš, da ti nekaj manjka. In stvari uskladiš, pa gre nekako.
To je moja izkušnja.
se strinjam s predhodnicami. Življenje se ti spremeni v toliko, da si bolj fizično utrujena, ker moraš skrbet še za nekoga, včasih nenaspana in imaš manj časa zase kot prej, velik plus pa je, da imaš pravi zaklad, s katerim ti ni nikoli dolgčas in ti da ogromno ljubezni.
Če se boš prej “znorela” (to pomeni, da se boš za otroka odločila, ko si ga boš želela) in če boš imela koga, ki ti bo pomagal (ali mož ali starši), ne boš prav nič prikrajšana, če pa boš za vse sama, bo pa malo težje.
Po prvem otroku so “zunajšolske” dejavnosti še nekako šle (delala sem prostovoljno v nekem društvu, občasno kakšna pijača ali kino s prijateljicami), po drugem je bilo pa res konec veselja, ker sem bila enostavno preutrujena. In sem še vedno (po 6 letih od prvega poroda). Prej sem bila frej kot ptička na veji, sem v samostojen poklicu, imela sem precej dobre honorarje, svoje stanovanje, kjer sem delala, kar sem hotela, spala sem do 10, 11 zjutraj, šla sem, kamor sem hotela, potovala… Če se mi ni ljubilo pospraviti ali pomiti posode, sem jo pač pustila, ker me ni nihče masiral zaradi tega. Niti resnega tipa nisem imela, ker mi nekako ni šlo v kontekst. Potem sem spoznala sedanjega moža, kmalu zanosila in življenje se mi je zasukalo za 360 stopinj.
Pač pa zdaj spet odkrivam užitek gibanja, sankanja, drsanja, rolanja,…, kepanja, metanja v sneg, postavljanja snežakov, risanja po asfaltu… ustvarjanja, packanja s plastelinom, das maso, uživam v risankah in lutkovnih predstavah, lahko divjam po Tivoliju, pa nihče čudno ne gleda, gremo v gozd in obrnemo vsak kamen, na morju iščemo rake in lovimo ribe (ki jih potem vržemo nazaj) – skratka, ko imaš otroke, se lahko kar nekaj let spet obnašaš kot otrok, veseliš se preprostih stvari in je prav fletno. Pogrešam pa predvsem to, da bi zjutraj spala, dokler se ne bi zbudila sama od sebe, pa to, da nisem več gospodarica svojega časa, ampak se moram popolnoma prilagoditi otrokoma (to s časom mi je sploh težko padlo, ker nisem hodila v službo). Zdaj, ko je hči že v šoli, se spet počutim kot šolarka, saj komaj čakam počitnice 🙂
Vse je odvisno od tega, kaj si postaviš za cilj v življenju: sebično skrbeti le za “svojo rit” ali se razdajati – in imeti tudi sam nekaj od tega. Ker več kot daš, več tudi prejmeš. “Vse se vrača, vse se plača” ni le fraza.
Nekateri znajo biti srečni samo s partnerjem, drugi celo sami, pod pogojem, da imajo prijatelje ali nekoga, za kogar skrbijo in se skupaj z njim veselijo (npr. učiteljica). Če pa ti je mar le lasten užitek “imeti nekaj od življenja”, se z leti tudi ta močno zmanjša, saj svojih radosti nimaš s kom deliti ali pa se naveličaš. Ko si starejši, pa sploh postane dolgčas brez mladine, zanamcev. Otrok (otroci) je največji projekt v življenju ženske.
Ženska brez otrok se marsikomu zdi kot suha, jalova veja drevesa, katere obstoj nima smisla.
Zase lahko rečem, da sem ponosna, ker sem (že skoraj) do kruha spravila 3 otroke, pa čeprav je bilo velikokrat hudo. Zdaj pa nestrpno čakam, kdaj si bodo otroci dobili partnerje, da bom lahko babica…
Forum je zaprt za komentiranje.