Ženske, a imate dostikrat občutek, da..
..vaš moški sogovornik sploh ne posluša, kaj mu imate za povedati, ampak se bolj kot ne neuspešno dela da posluša, temveč vas požira s pogledom oz. bolšči v vaše joške, noge…Skratka, da v njegovih očeh niti niste resen sogovornik, temveč le govoreči kos mesa, ki dobro zgleda?
Pa naj si bo to na faksu, v službi, na sestanku, v prostem času…
Res me zanimajo ženske izkušnje na to temo.
Ja, to se mi je v službi že kar nekajkrat zgodilo… Zaradi tega sem npr. začela paziti pri oblekah. Nekoč sem bila v rdečem kostimu s krilom dolžine tik nad kolenom, spodaj pa črno majico, ki je imela spredaj všito mrežo z vzorcem rož, kot da bi imela malo globji dekolte. Diskretno in lepo, nič pretirano! Jakno sem imela odpeto, pod majico pa seveda črn modrc, ki pa je imel spredaj nek svetleč kamenček. Nisem sploh bila pozorna, ampak očitno se je ta kamenček veselo svetil ven in zbujal pozornost. Moj takratni šef (človek na visoki politični funkciji, od katerega pričakuješ profesionalnost) je medtem, ko sem mu poročala o neki zadevi, dobesedno bolščal v moje oprsje… Mislim, da sem od ogorčenja utihnila, in šele takrat se je “ovedel”. Da ne govorim o “skeniranju” postave in neokusnih “šaljivih” pripombah in povabilih… Sčasoma sem začela hodit v službo v hlačah in zelo pazim, da se kje kaj ne vidi… In JA, na splošno se mi dogaja, da me večina moških v službi ne jemlje resno, ker jim hodijo po glavi druge stvari.
Ha, ha! Ma si faca. Veš, za take stvari moraš bit taprav tip človeka. In če bi jaz bila tak tip, ne bi začela hodit v službo v hlačah in zapeta do vratu… Sem pač taka, da me te stvari motijo. Nisem zapeta, samo določene stvari delim samo s tistimi, ki si jih izberem. Poleg tega sem dovolj inteligentna in sposobna v službi, da bi bila lahko deležna spoštovanja. Zato se mi zdi tak odnos žaljiv in vsiljiv.
Lep pozdrav!
Pravzaprav ne. Ne poznam konkretno nobene take. Poznam pa primer šefa, ki je užival v tem, da so ženske hodile k njemu v pisarno koketirat, da bi kaj dosegle, on pa jih je zavajal in si s tem zagotavljal stalne “oglede”. Če je bilo še kaj več, pa ne vem. Kar se tiče ugodnosti pa so si izborile kvečjemu kakšno kartico za vstop v garažo. Kaj več pa pri njemu ne (ga poznam).
Na sestanke, v službi, itd. pač ne gremo z joškami ven in s krilom ki glih pokrije rit, ampak se oblečemo malo bolj diskretno. Saj te drugače ne morejo jemati resno, ne? Drugače pa je ko gremo ven pohajat. Takrat pa pravzaprav hočemo, da nas gledajo in občudujejo, saj se zato tudi tako izzivalno zrihtamo.
če se oblečem izzivalno, nimam pol kaj jokat, da so pohotni prasci buljili v mene, sem se mogoče tako oblekla zaradi trgovke v merkatorju? Ne, tako sem se oblekla, zato da pohotni prasci buljijo v mene in si slinijo, jaz si pa dvigujem ego in tudi kaj iztržim zaradi tega.
S primernim outfitom prideš lažje skozi življenje, vrata se ti hitreje odpirajo, od pohotnega prasca, ki te sploh ne posluša, se pa da na račun tega veliko stvari izsilit- če je npr. šef ali sodelavec, fant…”pa seeeej sva se zadnjič zmenla, si obljubuuuu.” “Khm…ja pa res”
seveda bi na to moje plitko razmišljanje zagrizena feministka lahko pošizila, ampak ko jebe feministke?
Mi smo imeli enega takega profesorja na faksu. Imel je okrog 30 let in ponavadi ni padal na nobene fore. Moral si znati. Potem pa je enkrat prišla na izpit ena sošolka v zelo zelo kratkem mini krilcu in z izrezom, da dol padeš. Ko smo se pred vrati pogovarjali, ni imela pojma. res ne. Not je šla “mogoče pa mi bo ratalo”. In ji je. Dobila je 9 in je sama priznala, da še nikoli ni opravila izpita z večjo lahkoto … Sem pa pozneje ugotovila, da je imel rad simpatična dekleta … da so se znale nasmehniti, malo koketirati …
No, jaz sem izpit pri njemu naredila v prvo. In upam si trditi, da z znanjem.
LP
Forum je zaprt za komentiranje.