kako zgledajo vaše dolgotrajne zveze?

Je vaša dolgoletna zveza to, kar ste mislili, da bo, ko ste vstopili vanjo? Saj veste, sanje o “skupaj bova do konca življenja”(ali pa vsaj zelo zelo dolgo). Najbrž ste si ta “do konca življenja” na nek način predstavljali. Koliko se zdaj realnost ujema z vašo predstavo?

Jaz take zveze še nimam, zato ne vem, a po tem, kar vidim…je res vse tako rutinsko po vseh teh letih? Res postane vse samo še “utečenost”? Ostanejo iskrice ali človeka postaneta samo še “sodelavca”, ki pač furata neko skupno življenje, navajena vsakodnevnosti, morda sem ter tja kaka popestritev, ki hitro mine…

Torej, kam pride zveza od začetne evforije, ki pač mine? Ko mine – kam se razvija naprej?

Mislim, da je važno, da se razvija vsak posameznik v zvezi in potem pač – dokler sta še skupaj na poti, sta skupaj,če pa se razvijeta vsak v svojo smer, se tudi odnos ne more poglabljati in je bolje, da gresta vsak svojo pot.

Komu od vas uspeva, da sta še vedno res sopotnika, da res čutita, da spadata skupaj in vaju ne veže le navada, rutina?

Moje izkušnje so sledeče:
Ko sem pričela z zvezo s fantom,sem bila stara 18,5 let.Že kmalu(po pribl. 3 mesecih)sem začutila,da je to moški mojega življenja.Hodila sva 2 leti,ko sva se poročila.Priznati moram,da še vedno(po 3 letih zakona)gledam nanj z istimi očmi,kot tedaj,ko sva hodila.Edina “težava” sedaj je,da imava 2 otroka in da nimava več toliko časa drug za drugega.Toda vem,da bosta otroka kmalu zrasla in da bova kmalu zopet imela več časa samo za naju.
Mislim,da je komunikacija zelo pomembna,saj se drugače pričneta zakonca oz. partnerja odtujevati in to ni dobro.

Midva se imava po 7 letih še ful luštno in daleč od rutine. Je pa res, da nimava še otrok in tako imava res čas zase in za naju skupaj in pač uživava in se nama vedno kaj dogaja.LP

Me veseli slišat tako spodbudne odgovore!:))

Ja, se strinjam – komunikacija je pa res bistvena, najbrž se partnerji res oddaljujejo zaradi tega oz.pomanjkanja tega.

Upam, da se bo še kdo javil in kaj povedal:)

LP

Midva boma zdej drugo svečko upihnila… res se super razumema, men zelo velik pomeni, da mi je partner IN PRIJATELJ, z njim se lahko vedno vse pomenim… res se imama neskončno rada in upam, da se bom lahko enkrat podpisala pod post o – prvem do konca življenja!
Res je lepo bit z nekom, ki ti tolko pomeni in da čutiš kolko ti pomeniš njemu… dobim kar solzne očke in nasmeh na ustnice ko se spomnim na mojga sončka 🙂
Lep pozdravček,
Anita

Midva sva skupaj že 23 let včasih bolj včasih manj srečno .Najbolj važno se mi zdi da se pogovarjata o problemih in jih sproti rešujeta. Midva imava vsak svoje hobije in ko sva skupaj imava ogromno snovi za pogovor tako da še nisva padla v monotonost zakona .

Skupaj sva že osem let in štiri leta poročena. Po štirih letih matranja nama je v četrto uspelo dobiti čudovito hčerkico, ki jo oba obožujeva. Ta naša mala pikica naju je še bolj povezala.

Mislim, da tu pa ni mogoče deliti receptov. Kar pri nama deluje, pri nekom drugem mogoče ne bi. Vse je odvisno od tega, kakšna karakterja se najdeta, koliko sta se (oba!) pripravljena prilagajati in sklepati kompromise, pa tudi, kakšen vzorec sta prinesla od doma…

Ja, seveda sem bila jaz tudi, tako kot vsi ostali, na začetku zveze prepričana, da “pri nama pa že ne bo tako”. 🙂 Midva se ne bova prepirala, najini otroci ne bojo trmasti… Ma, ja! Prav tako so trmasti kot kateri drugi, in tudi midva sva imela že kako “nevihto”. Pa saj sčasoma ugotoviš, da je brezpredmetno pričakovati, da bo 20 in več let ves čas sijalo sonce. Ampak nekako nama uspeva voziti in skupaj nisva iz navade ali zaradi otrok, ampak zato, ker nama je lepo, ker se imava rada.

Po 8 letih kar živiva skupaj se imava še vedno fino. Sva še brez otrok, veliko časa preživiva skupaj, pa se mi včasih zdi, da je še premalo. Ko sva skupaj se veliko šaliva, božava, pogovarjava, redko(mož pravi da je še to preveč) tudi skregava. Če ni med partnerjema dialoga, lahko začneta živeti en mimo drugega, kar je pa gotovo začetek konca.

jst sem s svojim 4 leta in se imava prekrasno 🙂 še vedno zaljubljena in ko se stisnem k njemu….mmmm 😉

Jaz bom cist kratka…porocis se iz ljubezni, ker ljubis in si zelis biti z njim do konca zivljenja, da zivljenje ni pravljica, ti je jasno …da popolnega zakona ni, tudi spoznas slej ko prej…..potem pa ti je jasno tudi to, da ce se ne bosta oba trudila za en zdrav zakon, bo ugasnilo tudi to, se lahko se tako ljubis, imas rad, brez niča ni nič! Rata monotonija, dolgočasje, kregi brez veze in potem vsak zase. Če pa skrbita za vedno uno iskro in to oba, ti je lahko lepo tudi po mnogih letih, vem da je to edino zdravilo za zdrav in uspešen zakon!
Jaz se zavedam, da popolnosti ni, zato je na tebi, da si naredis kar se ,da lepo zivljenje-zakon…ker pa zakona sam s seboj ne mores imeti, je tu se nekdo,on, tvoja ljubezen… kasneje se otroci in ce ne najdete neke skupne besede-zdravila…ce to ne negujete..ohranjate…ovene..kot roža, ki je ne zalijes…tocno tko je! Prej ti je to jasno..prej zacnes uzivat zakonsko-druzinsko zivljenje.

Midva sva skupaj 9 let in imava 1,5 letno hčerko. Se mi zdi da sva šla skozi več obdobij. Najprej je bilo obdobje prilagajanja in nore ljubezni, veliko ljubljenja in zabav, saj sva imela čas, ker sva bila študenta. Potem je prišlo novo obodje – služba in skupno življenje – zopet prilagajanje, popolen drug način življenja, tudi prepiri in spozanvanje partnerja tudi po grši plati. Če se ne bi imela zelo rada, bi se verjetno v tem obdobju razšla. In sedaj tretje obdobje, nosečnost in naša mala pupika – manj časa za naju, na prvem mestu otrok, …, zopet prilagajanje, pogovor , …

Če imaš nekoga rad, se veliko pogovarjaš, potem mislim lahko vsa obodbja čudovito preživiš. Vedeti pa moreš, da ni vse idealno, da te lahko nekaj na partnerju moti, ampak to sprejmeš in mu tega “ne mečeš non stop pod nos”. Vedeti moraš, kdaj je boljše da si tiho, pa čeprav komaj držiš zaprta usta (kdar je partner živečen, jezen) , ker je v zraku prepir – to velja za oba.

Predvsem, pa moraš najti čas, da sta s partnerjem sama, da nista skupaj le zaradi otrok, ker otroci zrastejo, partnerja pa si nimata povedati nič več. In seveda – posebno pozornost namrenjati spolnosti – le-ta ne sme nikoli izgubiti svojega čara (seveda se zmanjša na 1x ali dvakrat tedensko), ampak pomembno je da takrat ko je, da se je oba veselita in te urice preživita skuapj. Pomembno je da se cartata in ljubkujeta.

jaz imam zvezo že 8 let, je kar super, samo normalno, da pa pridejo tudi problemčki, kje pa ne????

Pomembno je, da zvezo skozi nadgrajuješ, da res ne postane rutina.