moška populacija
Ojla moje ženskice!
Mene pa nekaj res močno zanima: KAJ STE VE STORILE ALI PA STORITE, KO STE V ŽIVLJENJU RAZOČARANE NAD MOŠKIMI. Ne mislim razočarane tako enkrat, dvakrat, večkrat, to že razumem, to je čisto normalno in ok, pač pa razočarane tako že v splošnem in je tudi vaš zaključek, da je nekako samsko življenje boljše in lepše.
Ali je katera razočarana nad njimi kot celotno populacijo?
Ne govort prosim, da sem še mlada (imam 24 let) in da bom že našla enga, ki bo zame (dopuščam to možnost), ker to ni moje vprašanje tu. Pač pa, kako si zopet pridobiti zaupanje in navdušenje in zanimanje za moške, če jih ni več in tudi vedno bolj spoznavam, da je življenje z moškim le bolj kaj drugega kot pa kakšna sreča.
Zanimajo me vaša mladostna iskanja – ali ste menile, da ste za samsko življenje ali za življenje z moškim. Predvsem me zanima mnenje tistih, ki so kot mlade razmišljale o samskem življenu kot o resni varianti in kaj je danes z njimi in kako se danes počutijo v stanu v kakršnem so že. Kaj bi storile danes, če bi ble še enkrat mlade in pred isto odločitvijo?
Zelo lepo prosim za odgovore, mnenja… vse…
Najlepša hvala,
vaša mala-
Pogosto se začne zgodba pri starših. To je prototip odnosa, ki nehote vpliva na naš izbor. Kako sta se starša razumela med seboj. Ali je odnos moški-ženska nekaj dobrega, stabilnega in varnega. Če tega občutka ne ponotranjiš in vgradiš vase, hodiš pogosto po svetu s predpostavko, da boš zavrnjena, ranjena in zapuščena. In tvoje nezavedno odpira vrata samo za tipe, ki to pravilo potrjujejo. Vsak potrebuje neko osnovno orientacijo v odnosih moški-ženska in če je to slaba izkušnja, jo že vnaprej pričakuješ ali celo na nezavednem nivoju v partnerju sprožaš (v njem prebujaš le najslabše). Potem smo seveda vsi moški svinje, prasci ipd. Ta drža te zavaruje pred novim razočaranjem. Te predstave sem že pogosto slišal s strani žensk. Rešitev je, da odvzameš senco iz tvoje prtljage, ki leži na aktualni partnerski zvezi. V tem primeru je potrebno razčistiti odnos s starši (v sebi, da ne bo pomote, da je treba začeti križarski pohod). Da si rečeš, če sta onadva imela tak odnos, še ne pomeni, da jaz ne morem imeti drugačnega. In se za ta odnos potem potrudiš in ga gradiš skupaj s partnerjem. Da se pogovarjata kako razmišljata, čutita in kaj pričakujeta drug od drugega in prihodnosti. Ljudje smo različni. Moški tudi. Lep pozdrav, Miloš (upam, da ne zameriš, da sem se oglasil kot moški, čeprav si nagovorila ženske…)
Danes, ko sem se peljala domov, so se mi utrnila podobna vprasanja kot tebi.
In ko bi morala zaviti proti domu, kjer zivim z možem,sem pohodila plin in odpeljala naprej.Kar nekam.In sedaj pisem to tukaj in nisem doma.Ker se izmikam in sem razocarana nad mojo 20 let trajajočo zvezo. Nicesar vec ni ostalo.Ni komunikacije, ni intimnosti,ni skupnih trenutkov, ni skupnih ciljev niti sanj,samo naveličanost.Mislim, da obojestranska.Nimam drugih partnerjev,niti mi do tega, da bi jih iskala.Samo, da bi lahko usla iz tega, pa se izgubljam in ne recem nic.Ko bom prisla domov, se bom pač preselila v neko drugo osebo.Tudi moja mama obvlada to do potankosti…Zivi s stotimi obrazi.Vem, da ni posteno. Ampak bojim se sprememb.In zaradi tega sem vsak dan bolj jezna nase.
In ko gledam svoje prijateljice, se mi njihovi odnosi zdijo ena sama farsa.Ena je zanosila, da si je zagotovila stanovanje, druga zato, da obdrzala na nitki viseco vezo. Zadnjic sem ga srecala z drugo.In njuna hči je stara nekaj mesecev…
Vem, da je sigurno kje kaksen zavidanja vreden odnos.
Z veseljem vam bom prisluhnila. Ce imate kaksen nasvet, kako resiti potapljajočo se barko? 😉
P.S. In v celoti se strinjam z doktorjevim odgovorom.
Ah tut jst sm bla že zelo razočarana nad moškimi, sej veste tist v stilu “vsi moški so isti, vsi so prasci…” U bistvu pa ščasoma ugotavljaš, da sta za napake vedno potrebna dva..čeprav je bla tvoja edina napaka lahko naivnost. A je dovolj, da te to popolnoma uniči. Jst osebno nikoli nisem razmišljala o samskem stanu oz. da bi bla celo življenje brez moškega, vedno sem imela pred sabo kompatibilnega partnerja in neeekoooč še otroka. Moški me nikoli niso tolk razočarali, da jih ne bi hotla v življenju sem se pa iz vsakega razočaranja ful naučila. Vsekakor je veza med partnerjema projekt, v katerega vsak vlaga svojo polovico. In če tega z ene strani ni, projekt seveda propade. Dejstvo je, da tisti pregovor o parketu skoraj velja…”Če ga boste dobr položile boste po njem lahko celo življenje hodile”…zdej ne dobesedno oz. v slabem smislu, da bi izkoriščale moškega, ampak je dejstvo, da tko kot bosta začela (postavla meje, navade, razvade…) tako bo v prihodnje…
Vsaka stvar ma slabe strani, verjemi da tut samsko življenje.
Najprej moram napisat da se strinjam z Milosem. To nekako obcutim na lastni kozi, nikoli nisem zagovarjala teorije da so za vse krivi strarsi potem pa sm 1x ugotovila da vplivajo na nasv ogromni meri-v taki za katero si niti mislila nisem nikoli.
Sama sem se ogradila od moskih ze od majhnega-nikomur zaupat, ne se navezat na nobenga ker te lohk sam prizadanejo itd…pol sm pa nekak to prerasla in sm si nasla moske prijatelje, ne fante ali ljubimce ampak prijatelje in sm z njimi prvic v zivljenju zacela gradit odnos z moskim..seveda sm bla prizadeta..izbrala sm si njega ki je bil zelo dobra podoba mojega oceta v vseh meni najslabsih in v vseh najboljsih lastnostih..je bolelo ampak sm to sprejela in spremenila vse skupi…zdj sm si izbrala enga ki je boljsi kot moj oce…ok no tole je mogoce ful prevec zakompliciran vse skupi..hocm samo se to povedat da jaz sm od mejhnga se vidla v samskem zivljenju v lastnem stanovanju itd..zdj pa se to spreminja in vcasih pomislm da bi blo pa fajn zivet z nekom ki bi ga ljubila..bomo vidl kaj bo prinesu cas.
Hja mislim, da sva glede razočaranja nad moškimi v precej podobni situaciji. Sem skoraj tvojih let in vedno bolj razmišljam o tem, da bi bilo mogoče res bolje ostati sam, še posebej ko sem prebrala nit “povejte po pravici…” v tej rubriki.
V prvi vezi sem namreč imela fanta, ki je, kakor sem ugotovila kasneje, večino časa lagal in dajal obljube, ki jih praviloma ni izpolnil, čeprav menim, da me je na svoj način imel rad. Po dobrih 2 letih sem vezo končala in se odločila, da si poiščem nekoga, ki me je vreden. Tri leta sem bila samska in medtem spoznala kar nekaj fantov, a ugotovila, da bi se radi samo igrali. Enostavno težko mi je bilo verjeti, da so toliko stari (od 25-35) pa nič resnosti v njih. Letos pred poletjem sem spoznala nekega fanta; bil mi je res všeč, čeprav je malo prehiteval, saj mi je že v prvem mesecu poznanstva razlagal, da bi se lahko z mano poročil in podobne neumnosti, zaradi česar sem postala skeptična, a ker me je predstavil staršem in celi familiji, sem se odločila, da ne bom dvomila. Kljub vsemu sem imela slab občutek glede naju in sem se skušala z njim pogovoriti, a on ni priznal, da bi bilo kaj narobe. Nato sva šla celo na morje, a teden dni po tem ko sva se vrnila, sem dobila sms, da me on pač ne more ljubiti, tako kot bi jaz želela, in da je bolje, da končava. Samo sms od 27 let starega fanta??!! Nisem mogla verjeti! Moj kolega pravi, da se verjetno ni mogel sprijazniti s tem, da je med nama izobrazbena razlika (on ima 4. stopnjo, jaz 7.), saj je on zmeraj želel biti v središču pozornosti in igrati “pomembneža”, kar pa mu ob meni ni najbolj uspevalo (pa ne zato, ker bi k temu namenoma pripomogla jaz, ampak pač očitno ni bil drugim dovolj zanimiv). A je po vašem mnenju res možno, da večina moških težko prenese dejstvo, da je ženska bolj izobražena kot oni in zaradi tega ne morejo biti z njo?
Zdaj odkrito povedano ne vem več, a je kaj narobe z mano in si vedno izberem nekompatibilnega tipa ali pa je kaj narobe z moškimi? Vem edino to, da imam moških za nekaj časa dovolj, vsaj v smislu ljubezenski zvez.
Popolnoma se strinjam z Rubyfruit.
Pri 20 sem spoznala svojega prvega fanta, s katerim sem bila potem dve lti in pol. Ko je odšel, se mi je svet postavil na glavo. V vsakem tipu sem iskala njega in rabila sem kar nekaj časa, da sem ga prebolela. Ko sem ga srečala po nekaj letih, sem se zavedala, da je dobro, da se je končalo tako, kot se je. Potem sem bila z nekom štiri leta in pol. Imela sva popolnoma različne poglede na življenje, na to, kaj pričakujeva v prihodnosti. Jaz sem si želela družino in otroke, on pa je gradil kariero. danes je uspešen meneger v eni izmed slov. firm. Zaradi njega sem veliko prejokala, ni mi bilo vseeno. Potem sem padla v nekakšno krizo in razmišljala kot ti. Bila sem prepričana, da se ne bom nikoli poročila, ker ne bom nikoli spoznala moškega, ki mi bo všeč in bi lahko z njim zaživela. Takrat sem prvič pomislila, da je mogoče boljše biti sama, vendar sem si vseeno želela otroka.
Sem pa čutila, da nisem tip ženske, ki bi lahko bila sama. Moški so me večkrat razočarali, nikoli pa toliko, da bi obupala nad njimi. Popolnoma. Vedno je bilo v meni neko upanje – mogoče pa le …
Zgodilo se je, ko sem najmanj pričakovala. Poročila sva se po nekaj eč kot letu dni in sva srečna. Načrtujeva otroke.
Niso vsi moški sebični in slabi. Verjemi, so tudi drugačni, le trenutno jih mogoče ne vidiš ali pa so te popolnoma razočarali. Ampak so. Vsaj jaz mislim tako.
LP
Ojla!
Oglaša se vam mala-.
Super Miloš, vesela sem tudi tvojega odgovora – kljub temu, da si moški ;-)Zelo razumem tvojo razlago, samo kaj, ko je pri nas doma vse v redu in jaz zase res ne bi iskala razloga za odklanjanje moškega sveta v mojih starših. Onadva sta namreč skupaj že 25 let in sta zaljubljena še danes – to se vidi – pa imata trden in topel zakon in družino. Kot par sta mi res lahko v velik zgled in spodbudo!
Pikipoki pa je zapisala: “…so tudi drugačni, le trenutno jih mogoče ne vidiš ali pa so te popolnoma razočarali…” Saj ravno to je moj problem, da se mi to ne pojavlja le občasno ali ob kakšnih takih situacijah, pač pa je to moj splošen feeling, ki se vleče že daljši čas in ni samo trenuten občutek.
Samo za intermezzo…
Vesela bom vsakih nadaljnjih kometarjev – ženskih ali moških… pa hvala za dotedanje odgovore…
lp, mala-
Zdravo, potem naj Te ne skrbi. Če je Tvoja domača izkušnja drugačna, zadeve niso tako globoko vrojene v Tvojo osebnost, kar pomeni samo, da do tega življenjskega obdobja nisi bila pripravljena na tesno in globoko zvezo. Na nezavednem nivoju, da se razumeva. Kot ženske, ki so na tem forumu odprle podobno temo, kako da vedno naletijo na vezane moške. Vse še pride, ko boš na to globoko v sebi pripravljena. Očitno imaš sedaj druge prioritete. LP, Miloš.
Jaz sem vedno trdila, da bom večno samo, da se ne bom nikoli poročila. Bila sem tudi razočarana nad moškimi. Hodila sem okrog, spoznavala različne tipe in se odločila v nobenega se ne bom zaljubila, nisem za to. Celo življenje bom sama brez moža in otrok. Pri 23 letih pa sem spoznala njega, bila sva prijatelje dolgo časa, potem se je zgodilo in vedno bolj sem bila navezana na njega, ugotovila sem da sem zaljubljena. Kasneje sva se poročila, imela otroka in še sedaj sva srečna in zaljubljena. Pa sem vedno trdila, da se to meni ne bo zgodilo, zdaj si pa življenja drugače ne znam predstavljati. Ne vem kako bi lahko živela sama. Da bi se zjutraj zbudila sama v postelji, kdo bi me ponoči stisnil k sebi, me objel… Saj niti zaspati ne morem sama. Pa kako se je fino potepati okrog, nikoli nisem osamljena, vedno kaj čvekama. Ko pridem iz službe me na mizi že čaka kosilo in moj možek….
Verjetno si boš premislila ko boš pripravljena, potrebuješ malo več časa in priti mora tisti pravi!
Pozdravljeni!
Tudi jaz sem ugotovila, da privlačim moške, ki so kar preveč podobni mojemu očetu… Saj ne da bi bil slab človek, sploh ne, ampak je, ne vem, kako naj se izrazim, upam da me razumete – jang tip človeka in take privlačim tudi jaz. Ugotovila pa sem, da to zato, ker sem sama preveč jin oseba in rabim neko ravnovesje.
Zato pa se mi zdi, da če hočeš najti normalnega tipa, s katerim se ujemaš, moraš najprej najti ravnovesje v sebi.
Upam, da nisem preveč zakomplicirala.
LP
Večkrat sem že bila razočarana nad obnašanjem kakšnega moškega. V meni tudi ni tako kot v nekaterih ljudeh neke silne brezpogojne nuje, da se moram na vsak način poročiti in se truditi za videz srečne družine. Konec koncev sem že krepko čez 30 in če bi bilo tako, bi zdaj že bila dolgo poročena. Bili so tudi trenutki, ko se mi je zdelo brezupno najti pravega moškega zame. Tudi imam veliko prakse s samskim življenjem, poznam njegove prednosti in slabosti in samote me ni strah. Vendar pa nikoli nisem bila tako razočarana, da bi metala vse moške v isti koš, zavedam se, da je vsak človek svet zase. In nikoli se mi ni zdelo samsko življenje neka najboljša možna rešitev, čeprav je lahko čisto prijetno. Življenje v dvoje je lahko dosti slabše, venar pa tudi dosti boljše od samskega. Pač je potrebno spoznati pravega, in seveda se obojestransko truditi z odnosom. Tisto, kar poznamo iz pravljic, ‘in potem sta srečno živela do konca svojih dni’, pa brez pretresov in kriz in padcev ne gre.
Forum je zaprt za komentiranje.