Ali sem storila prav? Ali so oni storili prav?

Zgodba je dolga, poskusila jo bom skrajšati, vsekakor pa bom hvaležna vsakemu, ki mi bo podal svoje mnenje na vso zadevo.

V začetku meseca sem bila na pregledu v bolnišnici zaradi bolečin v trebuhu. Doktor (kateremu sem mimogrede resnično zelo zaupala) je podal diagnozo abces v trebušni steni in čimprejšnjo operacijo (even. laparoskopijo) in v najslabšem primeru odstranitev desnega jajčnika. Po insistiranju svoje ginekologinje sem šla po sekundary mnenje k ljubljanskemu ginekologu na UKC, ki je ravno tako podal mnenje in odstranitev z laparoskopijo. Ljubljanski doktor bi me sprejel na UKC, če ne bi želela, da imam sina pri sebi, zato sva se dogovorila, da grem na gorenjsko, kjer bo sin lahko pri meni, sam pa bo poklical doktorja, ki me bo operiral (dobro se poznata) in se bosta skupaj posvetovala kaj je najbolj pametno za narediti. Z gorenjskim doktorjem sem se dogovorila za datum (pred tem sem želela opraviti izpit, na katerega sem se pripravljala skoraj 4 mesece na faksu) za sprejem.

Sprejeta sem bila na operacijo abcesa v trebušni steni. Od poroda oz. carskega reza je minilo dobra dva meseca in pol, zato sem sina lahko imela pri sebi v bolnišnici. Vendar pa je tisto jutro, ko sva prišla gor dobil vnete učke in zato ni smel biti pri meni na ginekološkem oddelku, ampak je moral ostati na pediatriji, sama pa sem ležala na gineku (razdalja je bila le v nadstropju – on v četrtem, jaz v tretjem). Do napovedane operacije sem bila cel dan pri njemu, le ko je zaspal, sem šla na svoj oddelek. Dogovor s sestrami in zdravniki pa je bil, da me pokličejo, ko bo lačen, da ga pridem podojit. Naslednji dan sem imela pregled pred operacijo pred nekim starejšim prof.dr. (brez osebne zamere, starim kot svet, nedvomno izkušenim, pa vendar daleč za metodami dela danes). Takoj je spreobrnil diagnozo doktorjev in »ga po svoje oštel«, da je sploh pomislil na kaj takega kot je odprtje trebušne stene po tako kratkem času od poroda. Tako zelo je bilo očitno, da sem globoko užalila in prizadela gorenjskega doktorja pred profesorjem. Ni mi bilo sicer jasno, zakaj je bilo toliko doktorjev za takojšnjo odstranitev (moja in nadomestna njena ginekologinja, moj osebni zdravnik, doktor radioenolog (nisem napisala prav – tisti doktor, ki dela UZ-je trebušnih organov), doktor iz UKC in še gorenjski doktor), potem pa pride en profesor in kar naenkrat vsi spremenijo svoja stališča. No, odločila sta se za punkcijo abcesa. Vse lepo in prav, pa vendar je bila metoda čisto napačna. Odločila sta se, da bo eden gledal pod UZ, drugi pa bo z iglo iskal centralno mesto abcesa. Omrtvičila sta mi samo kožo zaradi vbodov, potem pa je profesor zbadal in ko je bil v trebuhu, premikal iglo, medtem pa drugi doktor gledal s sondo, kje se igla nahaja in ga usmerjal. Bolečine, ki sem jih utrpela pri tem so bile naravnost katastrofalne. Najhuje, ampak zares najhuje pa je bilo to, da je gorenjski doktor vedel, da je igla iz take sestavine, ki ni vidna pod UZ. Si lahko predstavljate ??? Vedel je (sam mi je osebno povedal dva dni kasneje) in se ni hotel zoperstaviti profesorju še enkrat (ki mi je pred tem razlagal kako so včasih brez UZ to čudovito izvajali in vedno uspeli) ali pa je bil njegov ego tako zelo prizadet, da se mi je na tak način maščeval. Bila sem v takem psihičnem šoku, da ni za povedat. Seveda jima ni uspelo ker sem se po 40-tih minutah tako zvijala od bolečin, da ni bilo za zdržat. Odpeljali so me na oddelek. Vstati nisem smela do večera, potem pa sem lahko šla do wc-ja in nazaj. Tisti večer me je doktor prišel kar nekajkrat pregledat, če je vse OK z mano. Mislila sem si (predno mi je povedal za iglo), ga mora pa res skrbeti zame. V bistvu pa ga je skrbelo zase, saj ni poznal reakcijo mojega telesa in organizma na tako surovo dejanje.

Tisti večer sem slabo spala. Pogledovala sem na uro, kdaj mi bodo prinesli sina, nazadnje so mi ga okoli 19h in zato sem pričakovala, da bo okoli 1 ali 2h ponoči. Potem sem zadremala. Zbudila sem se okoli 5h in oddelčno sestro vprašala, če so iz pediatrije ponoči kaj klicali. Še nikoli ni tako dolgo spal, čeprav nisva imela kakšnega posebnega ritma za dojenje. Grem k njemu, vidim, da spi kot angelček in grem vprašat sestro, kako to, da se ni nič zbudil. In ona mi veselo pove, seveda se je in to dvakrat. Z veseljem je pojedel vse, kar sem mu dala. Pritisk se mi je dvignil. Kako lahko dajejo adaptirano mleko mojemu otroku brez moje vednosti ??? Bila sem šibka, nisem se želela pregovarjati, pobasala sem svojega sina in ga odnesla k sebi na oddelek (s seboj sem imela svoj voziček). Nastala je panika po obeh oddelkih. Kako lahko odnesem otroka iz oddelka brez dovoljenja nadrejenih in da bolan otrok ne more biti skupaj z zdravimi (ves čas hospitalizacije sem bila sama v sobi, o drugih dojenčkih ne duha ne sluha). Vztrajala sem pri svojem, da ne morejo z mojim otrokom delati ničesar brez mojega vedenja ali privolenja. Sin je zaspal v vozičku, mene pa je grozno začel boleti želodec. Dali so mi tablete za pomiritev. Do umivalnika sem šla po vodo in naenkrat me je zmanjkalo, padla sem v nezavest. Prejšnji dan nisem nič jedla (najprej, ker sem morala biti tešča zaradi napovedane operacije, potem, ker so mi v času kosila delali punkcijo in zvečer so pozabili name in večerje niso naročili – priznam tudi sama sem pozabila na svojo lakoto), pila pa sem po svoji krivdi tudi zelo malo. Stres, dehidriranost pa sta očitno pripeljala do tega, da sem se izgubila.

Ko so me spravili v normalo (infuzija), sem se počutila malce bolje. Čisto nič se nisem več obremenjevala s tem kar se je zgodilo. No, ko mi je vso zadevo prišla »razložit« glavna sestra je prišlo na dan, da sta se sestri oddelkov dogovorili, da naj se jaz malce spočijem po punkciji in da mu bodo kar flašo dale, zjutraj pa ga bodo prinesle k meni. Ne razumem, kako so lahko sestre pooblaščene za to, da odločajo, kdaj sem sposobna dojiti in kdaj ne (nobenih tablet ali terapije nisem imela). Največja napaka pa je bila, da sestra, ki bi mi morala priti povedat, kaj so se dogovorile ni prišla in nič o tem nisem vedela. Seveda se s tem tudi ne bi strinjala. Ampak vsaj vedela bi.

No, po vsej tej kolobociji, so mi odpovedali nadaljne zdravljenje z razlogom, da je prezgodaj po porodu, da bi mi kakršen koli poseg delali in da naj počakam še par mesecev, pa bomo videli kako bo. Da je tako malo po porodu so vedeli še predno so me sprejeli in res mi ni jasno, zakaj je ta datum po tem, kar sem imela s pediatrijo kar prevladal.

Odpustili so me domov, s še večjimi bolečinami v trebuhu, kot sem jih imela prej. Težini bolečin predpisujem tudi malce psihičnega stanja. Ne vem kaj naj si mislim.

Povejte mi prosim, ali sem storila prav ? Ali so oni storili prav? Ali je bila potrebna punkcija na tak način? Počutim se tako zlorabljeno in prizadeto.

Hvala vsem, ki ste to prebrali in hvala za morebitna vaša mnenja.

Jaz sem brez besed. Mislim ,da bi se lahko vsaj prej posvetovali, preden te pošljejo na operacijo ali na punkcijo. Tako je pač pri nas, doktorji so zašiteni in držijo skupaj. Jaz tudi misil, da je bilo pehitro po porodu, ampak, da tako hitro spremijajo stališče!!!

Mislim, da je boljše da vse skupaj čim prej pozabiš in se psovetiš svojemu otročičku. Pojdi še enkrat k tistemu zdravniku, ki mu zaupaš in naj on pove kaj bo najbolje zate.

Čim manj bolečin in čimveč lepih trenutkov.

Sanja31, tisti zdravnik, ki sem mu tako zaupala, mi je to naredil.

Tvojo zgodbo sem prebrala in moram reč da me je kar pretresla. Sploh ne morem verjet da se to lahko dogaja sedaj v teh časih. Sebi ne očitaj če si storila prav. Kako pa naj bi ti vedela, si ti doktor? Jaz upam da ti bo uspelo najti ustrezno pomoč.

Če te bo res hudo bolelo, pa ne zaupaš svojemu zdravniku, pojdi na urgenco, povej jim to zgodbo in res jim reci da je bolečina neznosna. Tam te bodo hitro pregledali in naredili raziskave.

Pazi nase in na bejbika, pa ne obupaj, vse bo še dobro 🙂

hm, nezavidljivo.

bolj kot to berem, bolj imam občutek da si morda bila v kakšni vojaški bolnici, kjer se ničesar ne pogovarjajo, temveč samo ukazujejo.

berem, da je bilo vse skupaj na kupu; porod, novorojenček, zdravstvene težave, operacija…

pojavlja se mi par vprašanj:

kje pa je v tej drami oče otroka?
ali so ti natanko razložili postopek in potek operacije, diagnozo, možne posledice?
ali si podpisala, da se strinjaš, da ti storijo ta poseg? (razen če ni bilo neposredno ogroženo tvoje zdravje in življenje)
kako to, da jih med operacijo nisi zahtevala naj prenehajo s posegom, ker so bolečine prehude? (imaš namreč vso pravico!) potem bi se verjetno odločali ali te uspavajo.
ali imaš kljub operaciji in vsej tej kolobociji še (kvalitetno) mleko?

Tako je pojdi na urgenco in naj te še enkrat pregledajo, naj dajo še 100 mnenje in naj vendar nekaj naredijo s tabo.
Tudi pri nas doma je bil podoben problem vednar je bilo tako da je en dr. navijal za operacijo drug za neko drugo zdravljenje. Zaupala sem prvemu, ker je bil že prej naš zdravnik vendar so težave neznosne po operacijah in tudi sama več ne vem kam naj se obrnem. Ker pa je še zelo malo časa od op bom počakala in če ne bo nič bolje grem od dr. do dr. pa naj nekaj naredijo, vendar nekaj bodo morali ker tako ni za živeti. Sicer je čisto druga stvar kot pri tebi pa vendar so neodgovorni na obeh straneh.
Predlagam samo ne pusti se pregnati, naj utemeljijo zakaj tako zdravljenje če je bilo najprej napovedano drugačno in zakaj takšne posledice in bolečine. Teži, teži in le tako boš dosegla cilj. Ti pa jasno nisi naredila nič narobe, kaj pa ti veš kaj je bolje in kaj slabše. Pojdi drugam po drugo mnenje.

natty, ni moj osebni zdravnik – ginekolog tisti, ki sem mu zaupala.

poln idej:
– ni bila vojaška bolnica, bil pa je njegov režim (predvidevam, če doktor ni hotel oporekati prof., čeprav je vedel, da ima prav – glede igle).

– oče otroka je bil doma, kjer je skrbel še za dve mali pikici (skupaj so trije).

– nihče mi ni natanko razložil postopka operacije (takrat, ko naj bi bila aktualna, je odpadla), potek punkcije pa sem mislila, da poznam. Točno določi mesto abcesa, vbode iglo, punktira tekočino in to je to… no, tako sem si jo predstavljala.

– ničesar mi niso dali za podpisati za ta proces. Podpisala sem operacijo, ki je bila določena (ker je bila kasneje odpovedana) in nič drugega

– nisem vsak dan v bolnici. Predvidevala sem, da vejo kaj delajo. Mislila sem si, da je to običajna praksa. Kaj pa jaz vem o kakršnih koli pravicah.

Ko sem potrebovala zdravniško pomoč (nekoč), so bili doktorji še zakon in bog ne dej, da si kaj rekel proti njim…

– operacije kot sem že navedla ni bilo. Abces je še vedno v meni. V času hospitalizacije pa nisem imela nobenih antibiotikov ali kakršne koli terapije, ki bi pozitivno ali negativno lahko vplivala na samo dojenje. Mleko imam še, kako je to kvalitetno pa ne vem. Ker sine pridobiva na teži, predvidevam, da je še kar.

Hvala vam za mnenje.

Sploh nevem kaj naj bi sicer naredila drugače ti kot pacient! Definitivno pa si ti za njih nekdo, ki ga tam sploh ne bi bilo potrebno imeti oz. beri, “nujno zlo”.

Sicer je pa pri nas v zdravtsvu še vse v času Marije Terezije. Zdravniki so strokovnjaki, manađerji, specialisti – vse istočasno. Jaz sem v Ameriki (OK, tu pač ni Amerika) videl situacijo popolnoma na glavo postavljeno nasproti našim. Tam imajo različne profile zaposlene in zdravniki se ukvarjajo zgolj s tistim za kar so usposobljeni. Profesorji učijo na univerzah in so bolj ali manj bivši zdravniki z veliko prakse. Svoje odločitve zdravniki zagovarjajo (po izvršitvi) pred zdr. svetom, v skrajnem primeru, če so mnenja deljena pa pred izvršitvijo. In kar je najbolj zanimivo je to, da je okrog bolnice toliko odvetniških pisarn kot odvetnikov pri nas okrog ljubljanskega sodišča! Nekako tako…

Prebrala sem tvojo zgodbo in hudo mi je zate. Sama zaenkrat še nisem imela veliko opravkov z zdravniki, sploh po bolnicah, tako da ne vem, kaj naj si mislim. Vsekakor pa razumem tvojo prizadetost, saj menim, da ni korektno od zdravnikov, da naredijo neko terapijo, v katero sploh niso prepričani. Da ne govorim o tem, da si morala prestajat take bolečine. To je povsem nesprejemljivo!

Edino kar bi ti morda malo oporekla je tvoja jeza na medicinske sestre, ki so ti verjetno le privoščile počitek. Kot si videla, si ga bila zares potrebna. Seveda bi ti to morale sporočiti, tako pa si se razburila in še poslabšala svoje stanje.

Poskusi najti zdravnika, ki mu boš lahko zaupala (čeprav je to sedaj zelo težko, zaupanje pa je neprecenljive vrednosti). Jaz bi v podobni situaciji verjetno poiskala tudi mnenje kakšnega alternativnega zdravilca. Saj mi ni jasno, kako te lahko z abcesom, ki po moji vednosti pomeni gnojno vnetje, spustijo ven iz bolnice. Poskrbi sedaj zase tudi za ceno prenehanja dojenja! Želim ti vse dobro!

pozdravljena

nekaj časa nisem prebirala foruma in danes me je tvoje pismo šokiralo !
Tvoja težava je očitno komplikacija po operativnem posegu- torej carskem rezu.
Otročnica, ki doji spada na kliniko kjer so poseg opravili, čeprav bi bilo bolje, da poiščeš strokovnjaka v KC.
KJERKOLI v SLO so dolžni doječo mater sprejeti z otrokom in ji omogočiti roming in – se pravi , v vsakem primeru – le na izrecno željo matere se otrok odpelje in nahrani z adaptiranim mlekom. Takšni so trendi sodobne medicine v ginekologiji in porodništvu.
Na žalost je v današnjem zdravstvu tako, da je dobro poznati pravice bolnika , preden greš na poseg in jih event. tudi uveljavljati, če je potrebno.
Pravno se ne spoznam , vendar je v tvojem primeru resnična psihična in fizična zloraba bolnika , z več strani.
Predvsem so pomembni odnosi med bolnikom in osebjem, ki pa v naših bolnišnicah niso na nivoju,
zato je v resnici najbolje poiskati dobro vezo in strokovnjaka, ki poseg opravi strokovno po veljavni doktrini – saj veš tudi med cestarji so dobri slabi !

Če potrebuješ pomoč ti bom napisala mail !

srečno

A je blo to v jeseniski bolnisnici?

Zelo mi je žal zate in za vse, kar is mogla prestati. Na žalost se take stvari dogajao pri nas mnogo pogosteje, kot bi si lahko mislili. Sama poznam kar nekraj primerov, celo smrtnih, ja. Samo kaj, ko so naši zdravniki tako zaščiteni, da nihče jim ne more priti do živega in le redkokdaj odgovarjajo za svoja dejanja. Delno s(m)o krivi tudi bolniki sami, ker nikoli ne napišemo pritožb, ker smo raje tiho in si mislimo, da tako ali tako se ne bo spremenilo nič. Mislite, da če bi na ministrstvu za zdravje prejeli več pritožb na račun enega in istega zdravnika, ne bi res nič naredili? Ne vem, no… Zdravniki mislijo, da so bogovi in da lahko počnejo z nami, kar želijo, itak posledic ne bo. Mnogokrat pozabijo, da bolnik ni le ena številka, ampak je človek, ki čuti, ki ima družino in tudi svoje življenje. Ne rečem, da ne obstajajo dobri zdravniki, ki so res predani svojemu delu, ampak teh je zmeraj manj. In v današnjem zdravstvenem sistemu je zmeraj več možnosti, da lakho zdravniki počnejo, kar jim paše.

Hvala vam za tolažilne besede. Res sem jih bila potrebna.

Rodila oz. carski rez sem imela v Kranju, zaradi dva dni kasneje nastalih težav (abces v trebuhu prvič) in kasneje še začetek pljučnice sem bila prepeljana v Jesenice (v Kranju nimajo intenzivnih oddelkov – so le manjša porodnišnica). In zaradi kasnejšega zdravljenja sem se psihično navezala (v smislu zaupanja in nič globjega, da ne bo katera pomislila) na jeseniškega doktorja. Ja, to je bilo v Jeseniški bolnici.

Po dobih dveh mesecih pa so se bolečine v trebuhu zopet ponovile, zato sem želela iti na Jesenice, saj sem imela občutek, da jim tam ni mar zate in zato, ker so me najbolj poznali (videli in vedeli za situacijo od poroda naprej).

Ker pa je od poroda že dva meseca in pol (največji rok, da te sprejmejo je okoli 2-eh mesecev), pa te porodnišnica ni več dolžna sprejeti oz. te ne sprejmejo. Napotijo te na UKC. Tam pa je ginekološki oddelek, pri katerem ni pogojev, da bi imel otroka pri sebi, ne glede na to, da dojiš. Tudi, če se buniš, nič ne dosežeš. Če nisi življensko ogrožen, pa te preprosto odslovijo. Ni jim mar za tvoje bolečine pri vstajanju, hoji ali nošenju. Ti se moraš njim podrejat in ne obratno. Zato sem se tudi z ljubljanskim doktorjem zmenila, da grem raje na Jesenice (kjer bi bil otrok pri meni, saj nimajo prostorske stiske, poleg vsega pa imajo tudi pediatrijo na istem mestu) in da bosta z jeseniškim se dogovorila kaj je najbolj pametno za naredit.

Po tej izkušnji, ki sem jo doživela, pa sem pomislila na to novo pediatrično bolnišnico (ki bo nekoč morda res stala). Morali bi v njej planirati tudi ženski oddelek, kadar ženska-porodnica oz. v bistvu že pacientka po porodu nekaj mesecev potrebuje zdravniško oskrbo in da je otrok z njo in ne samo obratno.

Res ste zlate, hvala vam.