Samske ženske – kako gledate na njih ?

Hoj,

poznam nekaj žensk, ki so stare 39 let, torej na pragu 40-ih in so samske že daljše obdobje, brez partnerja in tudi brez otrok. Do teh let si še niso uspele ustvariti družine. Nekatere so izrazite karjeristke, nekatere pa so imele verigo nesrečnih ljubezni. Ne glede na vzrok njihove samskosti, sem pri vseh opazila, da so nesrečne, da nimajo notranjega miru, da neprestano nekaj begajo okrog po prireditvah, lokalih…in iščejo in iščejo……samo sebe….in partnerja…in brez uspeha. Blazno jih matrajo njihova leta ker naj bi bila 40 v njihovih glavah nekakšna prelomnica, ko se bodo morale sprijazniti s tem, da mogoče celo nikoli ne bodo imele otrok… Zavedajo se da se tudi vizualno starajo, kar jim še otežuje izbiro ter, da bi na hitro našle pravega partnerja. Njihovo upanje iz katerega so še črpale moč za življenje bledi in iz dneva v dan se bolj vrtijo v začaranem krogu. Postajajo zagrenjene in vse bolj nesrečne, nekatere pa tudi že hudobne.

Kako gledate na neizpolnjene samske ženske pri 40-ih letih ?

Mislim, da niti slučajno vseh samskih ni mogoče metati v isti koš, tako kot vseh poročenih ne. Poznam npr. kar nekaj poročenih primerkov hudobije na dveh nogah. Enako bi rekla, da je strah pred staranjem kar enakomerno porazdeljen.

Je pa res, da imajo samske več časa za prireditve, potovanja, fitnes itd. In mogoče zato dajejo vtis “letanja”. Zaposlena ženska z družino, po možnosti z dvema, tremi malimi otroki, pa ne “leta” – pa ne zato, ker ne bi želela, ampak zato, ker preprosto zmanjka časa in energije za kaj takega. Na prvi pogled seveda daje vtis umirjenosti, čisto možno pa je, da gre samo za utrujenost…

O zagrenjenosti, zadirčnosti in zlobi pa lepo pove stari pregovor: ženska, ki ni bila nataknjena ponoči, je nataknjena podnevi. Ne glede na zakonski stan, bi še dodala.
(ob tem se opravičujem vsem feministkam, borkam za enakopravnost itd.)

najbolj je kriza, ker se skoz govori, kako se imajo samske super, pa super, tu v službi so nam pa še domačih problemov, pa stalne dirke favš ker uboge revce morajo povsod same in če so to šefice so pa sploh podn, ker v Sloveniji je tako, da je pomembno koliko se dela in ne koliko se naredi. kar se pa prijateljic tiče si pa nobena ne želi biti samska in upajo, da je to le prehodno obdobje.

Jaz vedno pravim: bolje biti samska , kot pa nesrečna v vezi, zakonu… Sicer pa poznam tudi ogromno samskih fantov (v 30-ih), pa se mi zdi, da so dosti manj zadovoljni kot samske ženske. Ženske smo vseeno bolj odprte, tudi če nimamo parnerja, imamo ponavadi prijateljice, katerim zaupamo najbolj intimne stvari, smo tudi bolj družabne, prilagodljive…

Jaz sicer nisem samska, je pa sedaj partner že nekaj časa na službeni poti, in vidim, da mi prav nič ne manjka. Dneve imam izpolnjene, prijateljice se dobimo, klepetamo. Hodim po prireditvah, doma imam vedno urejeno stanovanje..

Ampak vseeno je drugače, če veš, da je tam nekdo, ki te ima rad, ti zaupa, misli nate..

Lp
N.

Jst poznam velik punc, ki jim nikol ni disalo tradicionalno zivljenje (moz, druzina, otroci), ampak so imele drugacne ambicije, pa ne vedno samo kariera…in nikjer ne pise, da bodo te zenske cez 20 let zamorjene, zoprne…prej upam stavit, da bo cez 20 let razocarana marsikatera zenska, ki si je ze od otrostva naprej predstavljala in slikala idealno druzino.

Tko da, stan nikakor ne more bit pogoj za srecno/nesrecno zivljenje.

Jaz mislim, da je pogoj za srečno življenje, da si zadovoljen sam s sabo in da živiš sebi polno in zadovoljujoče življenje.

se popolnoma strinjam z blondy

Kako gledam samske ženske?

Eno gledam v ogledalu:) In ni videti nesrečna kot v tvoji projekciji.

Kako jaz gledam na samske ženske?

Imajo se lepo. Skuhajo kar jim paše, ali pa tudi ne. Gredo, kamor želijo in domov pridejo kadar želijo. Lepo so urejene, ker imajo čas zase. Daljinec imajo vedno na razpolago in na TV gledajo kar želijo. Čitajo knjige, ker imajo dovolj prostega časa. Čez vikend povabijo svoje odrasle sinove na dobro kosilo. Lahko varčujejo, ali trošijo to je njihova izbira. Če je lepo vreme, gredo s prijateljico v hribe, pa prav nič se jim ne mudi domov.
Iz službe gredo lepo počasi, ker se nikamor ne mudi. Nihče jih ne vara, maltretira, zaničuje, ponižuje, jezi, skratka imajo veliko miru.

To sem jaz.

Ne morem reči, da sem srečna, ker dolgo časa ni srečen nihče. Sreča je metulj, ki leta iz cveta na cvet, na katerem se zadrži le malo časa.
Srečni so le trenutki ne pa meseci, še manj pa leta. Lahko rečem, da sem s svojim življenjem zadovoljna, na trenutke, tudi srečna.

Lep pozdrav! Muza

… in vendar katera, ki je odkrita, pa prizna, da je včasih zoprno, ko greš domov, pa veš, da te nihče ne čaka. Ne vedno, včasih. Ampak samo zaradi tega se vezati, se mi pa tudi ne zdi smiselno.

Se pa strinjam z Nano, da so samske šefice ena hujših kazni, ki te lahko doletijo v službi. Ni pričakovati nobenega razumevanja za družinsko življenje. Pa ne mislim med delovnim časom, ampak npr. popoldan, ko bi bilo po urniku itak treba že davno domov.

To pa tudi po mojem ni toliko povezano s statusom kot s tem, da ženske tistih problemov, ki jih same nimajo, spoloh ne priznavajo za problem – pa naj gre za otroke, 5 kg preveč ali bolečo menstruacijo. Moški poskušajo biti vsaj razumevajoči do problemov, ki jih ne poznajo, ženske pa nikoli. Zato so samske šefice šiba božja za delavke z družino, ne pa morda zato, ker bi bile zavistne.

Se strinjam s tabo. Pa ti živiš takšno življenje, mavrični vitez??

Muza kaj ti sama sebe tolažiš?

Včasih sem se morala sama tolažit, sedaj pa je tako, kot sem napisala.

Jaz pa mislim, da je zelo veliko vezanih žensk samo na videz srečnih, v resnici so pa zelo zelo nesrečne, ene pa tud naivne, ker vztrajajo ob kakih debilih. Pa ne mislim vse, ker bi bla pol tud jaz med njimi 🙂 Lahk pa da sem, pa se ne zavedam, nikol ne veš… Kar ne veš, ne boli.

Navidezne sreče je kolikor češ na vsakem koraku…tiste samske, ki jih poznam so v glavne zadovoljne in se jim dogaja vreliko več kot meni, ubogi ujetnici konformističnega življenja…priznam, da me na trenutke zamika, da bi bila brez obveznosti. Edino kar me že počasi moti pri mojih samskih prijateljicah je, da v zrelih letih še iščejo idealnega Mr. perfecta, mislim to je kot bi odrasel človek verjel v Božička. Samsko šefico-eno imela prej in eno imam zdaj, je vedno v službi in ima kljub svojim letom več energije kot jaz, prazniki in vikendi so za njo razvada in totalna izguba časa…jojjjjjjojj kok sm boga

Uf jaz sem kar malo kritična do njih oziroma vedno se sprašujem zakaj nimajo partnerja in ali je z njimi kaj narobe.
Zadnje čase pa ugotavljam, da je samskih žensk oziroma moških vse več. Ne vem ali je to nov trend brez obveznosti in odgovornosti. Verjetno jim to trenutno čisto odgovarja kaj pa čez par let. Mislim da si vsak želi nekoga ob sebe in neke bljižine. Dokler smo aktivni in vedno v središču dogajanja se samote niti ne zavemo. Ko pa pridejo leta (upokojitve) se kar naenkrat znajdemo sami.
Ne vem mene bi bilo strah. Je pa tudi res da ni merilo če imam zdaj partnerja da ga bom imela še ko bom stara 60 let in bom ravno tako sama. Tudi otroci gredo vsak po svoje in…
Skratka nisem več pametna kaj je prav in kaj ne. Vsak se odloča za sebe. Sem pa ja vedno 2firbčna2 zakaj je pri teh letih še sama.

jest sem bla kr dolgo časa samica.brez obveznosti,precej v službici in tko naprej.na konc se tega tko nažreš, da ti gre kr na jok.
moram rečt , da tud slučajno ne bi zamenjala zakonski staež za samskega, zdej ko oba kr dobr poznam.zdej ne vem, a mam pač tako srečo, da se z možekom tko dobr štekava, sam…vsaki prvoščim enga.je velik lepš.
nia

Jaz sem tip ženske ki rabi nekoga ob sebi, ki rabi pozornost moškega, prijateljica ti ne more izrekati nežnih besed, te pocartati tako kot moški , te strastno poljubiti….Pred dvema letoma sem bila kar lep čas samska, pa moram priznati da ni bilo slabo, saj sem hodila s kolegicami na pijače, diskoteke, naravo, na morje… ampak na trenutke sem čutila kot da mi nekaj manjka, seveda mi je manjkal moški, potem je prišel in zelo sva srečna – upam da čimdlje. In še nekaj najbolj me je strah samote, samota bi me ubijala ob večerih in praznikih. To sem jaz in tako čutim.
Lep vikend, Sunny*

Jaz imam samsko in ambiciozno sefico, pa ne morem o njej reci kaj takega, kot si ti napisala.
Je odlicna zenska, za katero upam, da bo poleg vsega kar je dosegla in naredila v zivljenju, imela enkrat tudi otroka in obcutila se to lepoto zivljenja. Prava skoda bi bila, ce ne bo nikoli mamica.

Ženska, ki pravi, da ne potrebuje opore moškega, sama sebi laže!

Tako zelo odklonolen odnos do samskih žensk, kot ga je razbrati iz nekaterih mnenj, mi daje misliti na njihovo zavist ali pa morda samotolažbo zaradi ne ravno osrečujočega partnerstva. Jaz sem sama sicer malo drugače, saj imam otroke. Mnogo let sem živela v zvezi, ki se je okolici zdela idealna. Zdaj že nekaj let živim sama. Mislim, da nič ni idealno, vse ima svoje prednosti in slabosti. Zagotovo kdaj pogrešam moškega, s katerim bi delila življenje. Ga pa ne iščem naokrog kot trapasta. Prav dobro mi je tudi tako, da živim sama. Niti slučajno ne bi hotela moškega samo zato, da ne bom sama. Najhujša samota je zame namreč tista, ko z nekom sicer živiš, vendar ostajaš s svojimi veselji in težavami sam.
Pa lep pozdrav vsem!

> Kako gledate na neizpolnjene samske ženske pri 40-ih letih ?

Kot objekt za poseksat.

Ti Pravi moški, ali misliš, da vsak moški daje oporo ženski, da je le moški??
Jaz nisem imela srečne roke, zato si dajem oporo sama. Ta je najbolj ziher.

Iz kakšnega razloga pa naj bi bile vse samske ženske 40-ih let neizpolnjene? Jaz osebno poznam kar nekaj poročenih, ki so neizpolnjene…