kako dolgo še, ko ne gre več
Ojla!
Imam kratko, a resno vprašanje, ki ga vedno znova rešujem, pa ga ne znam in ne znam rešiti.
Starost: 24 let.
Diagnoza: suicidalno vedenje + depresija.
Po 2-letni hospitalizaciji v Psihiatrični bolnišnici (Begunje na Gorenjskem) sem popolnoma nov človek, prvič v življenju zagledam dan, sonce, luč… Ne morem verjeti, da je to možno. Kot da bi se rodila na ta svet šele zdaj. Prvič. Čudežno se mi zdi vse skupaj! Učim se hoditi in dobro mi gre, vsaj počutim se tako. Včasih je malo težko, ampak nič hudega, težave so sestavni del življenja vsakega človeka in se potrudim in grem naprej. Čutim moč za življenje, ki je do sedaj nisem še nikoli. Mislim si, da mi bo uspelo preživeti in se veselim. A vedno znova me nekaj spomni, da naj ne bom tako korajžna. Vedno znova me duša intenzivno spomni, kje sem bila nekoč in mi spet da okusiti tiste občutke nemoči in obupa. Sprašujem se, bo sploh kdaj konec tega nihanja in guganja??? Je to sploh možno? Vsakič ko udari, se mi zdi, da udari bolj grenko, bolj odločno, obupano, izčrpavajoče in bolj trpko… Poskušam ostati odprta in se pogovarjati z drugimi in mi je malo bolje. Ampak ne želim jim več težiti, in niti več poslušati njihovih prepričevanj. To ne pomaga več… pa tudi oni sami se zavedajo in pravijo, da problemu niso kos.
Kam naj se obrnem, kaj naj storim, ko/ker se bojim sama sebe? Resno ne vem več. Kam naj se obrnem, ko vidim, da je stalno ob meni in me vabi, močno vabi, ko vidim, da me bo spremljala vedno in tega ne bo nikoli konec??? BOJIM SE SAME SEBE in svoje lastne odločitve, ki si je ne želim… Kam naj grem, ko čutim in vidim, da se tega ne bom nikoli rešila? Ko čutim, da se izteka? Da ni več daleč? Da ni moči, ne volje… Sama si ne znam več pomagat… a si želim pomoči… Prosim za prijateljstvo…
V pisanju ne znam predstaviti čutenja tako resnično kot si to želim, a kljub temu se obračam na širši krog ljudi in Vaše izkušnje… mogoče pa kdo razume…
Lp, -Anna-
Draga Anna, pošlji tvoj mail še na “ženski čvek”, po moje boš tam dobila najboljše odgovore.
Sicer pa, išči v vsakem dnevu kaj lepega, veseli se drobnih stvari, postavljaj si kratkoročne cilje in se veseli, ko jih dosežeš in verjemi –
živeti ni dano vsem, zato bodi vesela vsakega dneva… poglej, danes sije sonček, lahko greš na sprehod, se vležeš v travo in gledaš, kako se premikajo oblaki… tudi ob tem boš dobila moč za življenje, ki jo še kako rabimo vsi in da – uspelo ti bo preživeti, polno živeti in upravičeno se veseliš!
Želim ti čim več moči, notranjega miru in volje! Pa še nasvet, ki mi ga je dala najboljša prijateljica pred zelo zahtevnim izpitom, ko sem bila z živci in voljo že na koncu: ZMAGAJ!!!
Forum je zaprt za komentiranje.