“pozabu” mujota

Me zanima, zakaj imate/jo nekateri tako klišejski in znucan odgovor, da ko vas nekdo kliče, pa se mu nočte javit, pa potem čez kašn dan pokličete in rečete, da ste pač mobija nekje “pozabl”???
Npr.konkreten primer pri meni, kličem v soboto nekega tipa, s katerim se nekaj dobivava,že kar ene dva meseca, samo zaenx ni še nič konkretnega, le čutiti je simpatijo z obeh strani-vsaj zgleda tako–.Sva bila zmenjena-ne čisto za prmej,da greva v sob. popoldne mal športat, potem pa ne bu ne mu od njega v soboto, pošljem sms, mi ne odgovori… V pondeljk mi pa napiše sms, da je bil neki utrujen, pa še gsm je POZABU-za piko na I, ja pol pa svizec zavije čokoljat….Očitno je bil s kakšno bejbo, pa se ni hotu/mogu pogovarjat z mano-so what,saj še nič nimava, torej ima vso pravico,a da bi mi to povedal, pa ne-pa res misli da verjamem v te pravljice (Btw., nisem več najstnica, da bi vejrela velkim gobcem )
In kako naj reagiram-naj se delam, kot da je vse ok ali naj mu povem, kaj mislim?

Ljuba Visinka, tvoje dileme so bile do nedavnega tudi moje dileme. Osebno zelo resno jemljem take dogovore, ne glede na to, ali se dogovarjam s prijateljico, z znancem ali s simpatijo. Če smo nekaj zmenjeni vsaj na 50% ziher, pol na to računam in če ne morem, pokličem in povem, da ne morem, in isto pričakujem tudi od drugih. Zato me je tako obnašanje -ko so na dogovorjeno enostavno pozabili, čisto spravilo iz tira. Ker ljudi, ki se tako obnašajo, je pa veliko.

Zdaj sem malo bolj ravnodušna. Ko se s kom zmenim, si zamislim še b varianto, da imam kaj počet tudi sama, če bo dogovor padel v vodo. In če opazim, da so ljudje pri dogovarjanjih neresni, se ne sprašujem več, s kom preživljajo svoj čas, kaj jim je hodilo po glavi, da niso odjavili, kaj si mislijo o meni, da se jim zdi, da lahko tako počno z mano…Namesto tega jih rajši pustim pri miru in se za naprej ne menim več z njimi.

Potem pa čez čas se kakšen sam najde in pobriga in se morda tudi malo zresni, pa so potem boljši odnosi, večina pa jih raje ostane pri tem kjer so in si s tem, ko ostanemo vsak sebi oboji prihranimo precej časa in živcev. Ker drugega na red navajati se ne da in nima smisla, da bi pa kdo mene na nered navajal, mi pa tudi ne ustreza.

Meni se to ne zdi nič čudnega. Sam pozabim mobilca skoraj vsak drugi dan, pa še kadar ga vzamem s seboj, se dostikrat zgodi, da ga pozabim prižgati.