vožnja avtomobila

A mi lahko kdo razloži zakaj imam takšen strah pred vožnjo z avtom. Izpit sem naredila pred desetimi leti, potem pa nisem vozila, sedaj pa sem primorana saj je moj mož pogosto z doma in imava malo punčko, ki pa jo je potrebno zapeljat, vsaj v vrtec.

Ko vem, da bom morala vozit ne morem spati in sploh imam ful tremo. Sicer pa sem zelo samozavestna, brez problemov končala faks, zelo sposobna v službi – samo tale vožnja z avtom. V službi me je kar groza, če moram kam iti – seveda ne vozim jaz, večinoma se h komu “prištulim”.

Saj vem, da vsi pravijo, da je potrebna praksa, ampak se mi res ne zdi nomalno, da se mi noge tresejo, ko sedem za volan. Zdi se mi da je to moja edina mora. To je tudi edina stvar, ki najeda mojo samozavest. Kaj naj naredim?? Ima kdo kakšno idejo, kako naj se znebim treme?!

Hvala za odgovore!

Vzemi si še ene par ur iz izkušenim inštruktorjem, da te malo uvede.

Točno tako!
Rabiš enega, ki bo realno ocenil tvoje znanje. Če boš vzela par ur, boš tudi videla, da voziš čedalje bolje in te nima bit več česa strah.

Draga Sanja 1,

ne boš verejala, ampak sama imam poponoma enake probleme kot ti. Izpit imam 8 let, vozila sem parkrat in še to z veliko muko. čeprav so mi vsi zatrjevali, da je z mojo vožnjo vse v redu, nisem imela nobene samozavesti in kar je še hujše, nimam tudi nobenega veselja, čeprav vem, da je “voziti” danes NUJA. Tudi sama sem že rezmišljala o parih urah z inštruktorjem, ampak bojim se, da bo v njegovi pristonosti vse ok, ko pa bom naslednjič morala za volan sama….. no, mogoče sem malo na boljšem kot ti, ker mi ta “problem” še ne načenja spanja, ko pa bom imela družino, pa – kdo ve? upam, da se do takrat že opogumim, enako pa želim tudi tebi!

Tudi jaz imam isti problem kot sanja 1 in m., seveda veliko razmišljam o parih urah z inštruktorjem, ampak isto kot ti m., v njegovi prisotnosti bo vse v redu, ko pa bom sama, pa ne bom niti sedla za volan. Meni se je že v avto šoli dogajalo, da sem med samo vožnjo mislila na nesreče, kako se nekdo zaleti vam čelno, ipd…., tako da mislim da je pri meni prisoten strah.
Ne vem kaj bom napravila, ko bom imela otroka, ko je potrebnih toliko poti.
Mojim sorodnikom, prijateljem se to zdi totalno nesmiselno, saj je vožnja zanje rutina in so brez avta totalno hendikepirani. Tolažim se samo s tem da očitno nisem edina.

Ali ima kdo kakšno idejo!

Ko že velikokrat prevoziš isto pot, jo dobro poznaš in tako se tudi strah zmanjša. Torej je potrebno veliko vaje, ravno to, kar se ve izogibate. Za volan, pa gremo. Premagati strah. Ko srečno prispete na cilj, se pohvalite, ker ste dobro odpeljale zadevo. V glavi je prepovedano vrtenje slik o raznoraznih nesrečah. Raje doma v mislih preletite pot in si predstavljajte, kako lepo vozite, promet je tekoč, ve pa uživate v vožnji in ful obvladate. To sliko si brez skrbi zavrtite stokrat na dan, če je potrebno. Verjetno ne boste postale čisto samozavestne na tem področju, vendar lahko strah obvladate do te mere, da ne bo potrebno več tako velikega psihičnega napora, da bi se sploh spravile za volan.