A preveč sanjarim?

Sem že tipe vprašala, pa jih ni preveč zanimalo. Moram ugotoviti, ali je moja doza sanjarij še normalna ali ne.
Npr. nekaj sem si dopisovala po mailu z nekim tipom, pa me je že po nekaj mailih grabilo, da bi ga videla, da bi se moralo kaj zgoditi. V glavi sem že kar ene scenarije vrtila, po katerih je on že kar nagnjenje čutil do mene, pa si me strašno želel videti, me pogrešal…. Vsesorte. In že kar malo začudena (morda celo razočarana) sem bila, zakaj ni tako, kdaj bo tako. Obenem pa ga sploh še ne poznam in bi me pravzaprav motilo, če bi strašno navalil.
Ali ste tudi druge ženske take? Da si v glavi že takoj slikate raznorazne scenarije, čeprva še nič ni?

včasih,pol pa trpiš ko hudič če ni tko,bolš zate da se malo ohladiš in potrpiš

Scenarije je neumno delat, prepustiš se, pa je kar je !

Nena lahko bi se podpisala pod tvoj post, samo z to razliko, da sem jaz noro zaljubljena, pri njem pa ne morem ugotovit, ker takega karakterja v svojem življenju še nisem srečala.

Tipi ti verjetno niso hoteli odgovarjati, ker se jim je zdelo odgovarjati na to potrata časa. Je pa tako da, če nimaš ljubezni in hrepeniš po njej, ti vsaka iskrica razplamti plamen! Z drugimi besedami: hormoni čakajo, da se poženejo po vsem tvojem telesu in v to jih spravi le rahel sunek. Vse ostalo je pa realnost…

Jaz sanjarim non-stop oz. sem sanjarila. Potem sem ugotovila, da je to posledica mocne zelje po ljubezni nekoga, ki pa je seveda ni bilo. Z sanjami sem se tolazila in realni svet mi je bil s tem se bolj odtujen.
Ceprav vsak kdaj sanjari pri belem dnevu, pretiravat ni treba, zgubis veliko energije s tem.

Že že, ampak meni je po eni strani tudi tako lepo, čeprav je daleč od realnega sveta se počutim”živo”!

Ja ja, ampak jaz potem pozabim na ucenje, ne da se mi na obisk k prijateljici, ne da se mi govort, …to pa ni vredu.

Ti rabiš enga sposobnega tipa,da te dobro posexa,da te poteši,potem bo pa mir tudi v sanjah.

Nena in Nana1!
Podpišem se pod vajina posta. A ni lepo, da imamo sanje….Le kaj bi brez njih ?!