ZGODNJA PARTNERSTVA

S fantom sva začela pri 18ih, zdaj sva 22 in je najina zveza še vedno cvetoča, zdi se mi celo, da je ljubezen čedalje globja…vendar, kamorkoli grem moram poslušat zgodbice o tem, kako se zgodaj začeta partnerstva ne obnesejo, kako grejo vsi narazen…pa bi rada slišala še kakšno pozitivno. Torej, pišite tiste, ki ste v srečnih dolgotrajnih partnerstvih…kako vam je uspelo ohraniti ljubezen od zgodnjih let? Ali pa kak tak par bolje poznate? Negativne zgodbice niso zaželjene, sem jih že preveč slišala!

Moja zgodba je zelo podobna, v bistvu za popolnoma zaupat in se sprostit v bistvu rabiš ful časa…tko da se meni naša zveza zdi vedno nekaj novega.
po moje je to tudi ful odvisno od oseb………al pa smo me našle ta pravega?

Midva z dragim sva se sicer našla pri 23-h, imam pa eno prijateljico, ki je svojega spoznala pri 14 -h (je 4 leta starejši od nje) in sta ful hitro imela resno zvezo. Čez kako leto je že živela pri njemu in njegovih starših, saj se doma niso preveč razumeli. Zdaj živita v svojem stanovanju in imata otročka in se imata še vedno tako rada, kot na začetku.
Zdaj je pa stara 25 let.

Skupaj od 18. (19.) leta, poročila sva se po 10 letih, poročena 4 leta in imava 3-letnico in 1-letnika.
Res pa sva imela nekaj let pred poroko krizo, a sva jo prebrodila. SIcer pa težko verjamem, da je kakšen par 14 let brez kakršnegakoli slabšega obdobja.
Imava se rada in imava se lepo.

Začela sva pri mojih 16 in njegovih 21 letih. Danes sem pa stara 22 in nama gre bolj kot takrat. Lani sva imela prvi večji konflikt, ki nama je samo še poglobil zvezo. No sedaj razmišljava o skupnem stanovanju in čez par let o otročku… Mislim da sva kar na dobri poti. So pa tudi nama vsi govorili,da to ne bo šlo,da sva premlada, sploh pa jaz. Če že pri tako mladih letih najdeš sorodno dušo, zakaj bi še stran od nje,ker si premlad, nikoli ni prezgodaj, če najdeš tapravega. naj še nekaj povem, ko moram kam po njega,ko pride s službene poti in koga vidim imam še vedno tiste metuljčke v želodcu kot na prvem zmenku in ko vidim tiste sijoče očke,ko te ugledajo,takrat vem,da ga nisem kiksnila.

…jst sm z mojo ljubeznijo ze 13 let (tece letos),pa se mava se zmeri tolk dobr kt na zacetku,mogoc se clo bols…..se zmeri se full nasmejeva skoz skupi glave tisciva,zdej mava se 4 mes staro hcerkico,tko da on je definitivno ljubezen VSEH mojih zivljenj.
NIKOL ga ne bi zamenjala,se nikol nism pomislla da bi ga prevarala,ker mi je on TO kr v zivljenju najbolj potrebujes ker sele pol skuzis da dnar NIC NE POMEN!!!
Tko da o zgodnjih partnerstvih nebi in tist k ti s takimi forami tezi NIMA POJMA al pa zlo slabe izkusnje!!!

Edina dva para iz omenjene kategorije, ki sem ju poznal sta razpadla. Ko berem odgovore 20+ letnikov, ki se prištevajo med “dolgoletna” partnerstva si ne morem kaj, da se ne bi nasmehnil. Para, ki ju jaz poznam sta razpadla sredi 30ih, oba z otroci in skupnimi nepremičninami.

Skoraj nikoli ničesar ne napišem, to je pa “moja” tema. Skupaj hodit sva začela pri 14 (jaz) in skoraj 18 (on). Poročila sva se po 8 letih skupne hoje, zdaj sva sredi tridesetih in imava tri otroke. Seveda zaškriplje, saj sva človeka, ne robota,ampak zaenkrat se še vse da zmenit… Sva se pa oba poročila z željo osrečit drugega in ostat v zvezi, ne v stilu “saj greva lahko narazen, če ne bo šlo…”

Lepo je slišat take zgodbe oz. vedet, da še obstajajo srečna razmerja in družinice…prov polepšali ste mi dan 🙂

naj še to povem, da sama na začetku nisem veliko vlagala v zvezo,ker so me doma prepričevali,da to sploh ne bo šlo,ker sem premlada zanj. In potem sploh nisem mislila,da bo to ne vem kakšna zveza. Pa je minilo eno leto in potem drugo in potem tretje in sedaj pa vsi pravijo,da sva za skupaj. In drugi priznavajo,da so se zmotili. Gospodu Sithu pa bi rekla,da naj ne podcenjuje mladih ljubezni.

Spoznala sem ga pri 19-ih letih, on jih je imel 23. Skupaj sva 11 let, zaenkrat še srečno.

Praviš, da tudi zaškriplje.

Ali zdaj tvoj mož kaj pogleda npr. za mlajšimi, kako gledaš na njegove odnose z mlajšimi sodelavkami, ali pa npr. če gre sam ven s kolegi…
Kako premagata to?
Zanima me, kako je z ljubosumjem pri vama (tebi)?

Ali se kdaj zalomi tudi zato, ker nista (domnevam) prej imela veliko drugih seksualnih partnerjev?
Če se ti da, prosim odgovori.

Tudi jaz imam nadvse lepo izkusnjo, ceprav sem marsikdaj morala poslusati skepticne ocitke. Midva s fantom sva skupaj 11,5 let (zacela sva oba pri 16-ih) in se imava sedaj bolje kot nikoli prej. Seveda so tudi pri nama vzponi in padci.
In tako kot smo vsi ljudje specificni, je tudi vsaka zveza specificna, tako da se mi zdi neumno nekaj posplosevati. Ce se oba trudita za uspeh in ce se imata povrhu vsega se mocno rada, ni razloga za neuspeh!
Je pa vsekakor pomembno najti stvari, ki te osrecujejo in se s tem ukvarjati, ne pa samo cakati, da nekdo drug poskrbi za tvojo sreco!

Vama drzim pesti!

Midva sva stara 20 let in sva skupaj že več kot 4 leta. Po pravici povem, da si ne predstavljam življenja z drugim človekom. Čeprav je bil moj prvi resni fant, dvomim da bi v življenju še kdaj spoznala tako krasnega človeka kot je on – pozoren, nežen, skrben, delaven…moj dragi je vse kar si želim in prav nič me ne brigajo nasveti v smislu – mlade zveze se ne odnesejo.

Če pa malo bolje pogledamo, pa prav lepo vidimo nekaj: večina naših staršev se je poročala mladih(okoli 20 let) pa so bili vsi več ali manj srečni, družini so ostajale skupaj, imeli so otroke ko so bili mladi in družine so bile velike in srečne. Sedaj pa se poročajo pri 30 letih, otroke pred 30 nima skoraj nihče…družine pa so v razsulu…poleg tega se večina ločuje (seveda so izjeme ne me razumet narobe)
Pa naj kdo reče kaj od tega je bolje!!!

Midva si oba pri 20 tako želiva otročka, in skupnega življenja da si že od 17 leta oba šparava denar in sedaj delava hitro izpite le zato, da bova čimhitreje hitela koncu faxa naproti in to le zato da bova imela družinico – upava da čez 2-3 leta in če bo po sreči res ne kasneje!!

Mislim, da imam tule od vseh najdaljši staž: spoznala sva se pri 19-21 in sva skupi že kar 25 let, srečnih in lepih let. Res se ne cedita ves cajt med in mleko, vendar je najina veza trdna in lepa. Rada se imava, spoštujeva se in si zaupava. Zdaj, ko je najina hči že odrasla, ko je hišica gotova, imava več časa drug za drugega, za pogovore, hobije, crkljanje…

Tudi midva sva začela pri mojih 17 in njegovih 21, pa sva skupaj že 20 let, od tega 15 poročena z dvema otrokoma, tako da mislim da ne gra kar na splošno reči…

Bila sem stara 17, on 18. Vsi so govorili, da sva premlada, še posebno, ko sva si že po enem letu skupaj kupila avto in pričela namensko varčevati za stanovanje. Po 3 letih sva se poročila, ker se je najavil najin sine. Spet je bilo polno govoric, češ, da sva premlada, da ničesar nimava….. 7 let sva se tako stiskala pri starših, vmes se nama je rodila še punčka, po 7-ih letih zakonskega življenja pa nama je uspelo, seveda z veliko odpovedovanja, priti na svoje. Sedaj sva stara 40 in 41 let, za seboj imava že 20 let čudovitega zakona in dva krasna otroka (sin gre letos že na faks, hči je še v gimnaziji) in se nad ničemer ne pritožujeva. Ker sta otroka že velika, si sedaj lahko vzameva čas tudi izključno zase, zato sva si poiskala skupni konjiček oz. sva si izpolnila mladostne sanje, ki so bile obema enake.

Imava se lepo, še vedno se imava rada in nama ni žal, da sva “začela” tako mlada. Velikokrat se pogovarjava o tem in sva si enotnega mnenja, da če bi se še enkrat rodila, bi storila enako.

Zato Tiny ti lahko povem, da če sta si dva zares usojena, ju tudi mladost ne bo ločila. Ne oziraj se na govorice, ampak ljubi tistega, ki ga imaš.

mravljaM, ne vem, če mene sprašuješ, sem menda edina pisala o “škripanju”… pa ne o takem, ki, tako se mi zdi, tebe žuli. Jaz namreč nisem kaj prida ljubosumna, mož pa tudi ne (več) – ker je skozi najina skupna leta ugotovil, da je to čustvo gojil brez razloga – itak samo na začetku “skupne hoje”. Ja, seveda pogleda za kakšno mlajšo, pa ne izrecno zato, ker je mlada, ampak, ker je fejst. Fejst tipinjo ali tipa tudi jaz rada pogledam:)).

Sodelavke sem imela priliko spoznati in se nič kaj ne žrem zaradi njih. Moj mož namreč ni mahnjen izključno na videz, človek mu mora (ž ali m) vobče “sest”. Skupni znanki (najlepši ž., ki jo osebno poznam) npr. reče “fufna”, ja, nič lepo, ker se skoz okoli sebe ozira, če jo kdo gleda. Ma saj je res hecna malo…

Kar se tiče “djevojačkih” in “momačkih” večerov, so tako na redko posejani, da se o tem skoraj ne upam pisati. Ponavadi drug drugega spodbujava, daj, pojdi itd. Najrajši greva kam skupaj…
Ne jaz ne on nisva imela prej seksualnih partnerjev. Mož, ki sicer ne posluša rad hvalisanja o sex. podvigih mi zatrjuje, da se imava na tem področju zelo dobro (no, vsekakor počnem precej stvari za katere si nisem mislila, da jih bom ali pa sploh nisem vedela, da obstajajo:))
Kar sem se naučila v teh letih je: splošnega recepta ni, ljudje se spreminjamo, življenje je težko, zato ga poskušajmo preživeti na čim lepši način – za to so obvezni: spoštovanje, zaupanje, pogovor, humor – brez heca;))

Že dolgo nimam prvega fanta, ampak ko premišljujem o tem, kakšen odnos je bil z njim, ko še nisem imela cel kup čustvene navlake in glede na to, kakšne odnose imam sedaj, ugotavljam da je bila prva ljubezen zelo kvalitetna.
Želim ti, da ta ljubezen ostane za vedno :)) Srečno!

UAU, Kva ste dobri..(z izjemo shita:), ki ni uposteval mojega navodila, da me slabe zgodbice NE zanimajo!!)..
VEM MLADIM IN STARIM, ZELIM , DA BI CELO ZIVLJENJE PLAVALI V LJUBEZNI!!!

Spoznala sva se na začetku faksa. Zdaj sva jaz 32, on 33, po sedmih letih sva se poročila, zdaj sva poročena debelih šest let, imava dva frkolina (4,5 in 3). Pridejo tudi obdobja, ko se malo bolj na glas pogovarjava, ampak so kratka in malo jih je. Predvsem je on moj najboljši prijatelj, kar se mi zdi pri dolgotrajnih zvezah ključnega pomena.

Pa pridejo obdobja, ko se ti zdi, da si padel v eno rutino, da je vse samo po sebi umevno. Potem pa vidiš, da le ni tako – vsaj meni se je zgodilo. Je šel prvič na službeno pot za več dni. In ko sem pričakovala, da se vrne (sva imela že otroka, tako da sva bila že lep čas skupaj) sem se počutila kot najstnica, ki gre na prvi zmenek – pa trema, pa na okno čakat, kdaj pride avto, pa zrihtat se… Sama nad sabo sem bila presenečena!

Recepta nimam. Midva se pač fino razumeva, vedno si imava dosti za povedat, imava pa še vedno sak svoj špil – jaz nimam nič proti, če hodi on s kolegi kdaj pa kdaj na pivo, on nima nič proti, če hodim jaz s kolegicami kdaj pa kdaj na kavo… Pa zdaj sva se že dvakrat odkar imava otroka sama pobrala na potovanje – in se obakrat na novo zaljubila.

Pa še ena opomba: za “zgodnje partnerstvo” bi jaz smatrala za zvezo, ki traja recimo od konca OŠ ali nekaj takega. 18 ali 19 se mi zdi pa čisto normalna starost, ki lahko pripelje do resne in dolgotrajne zveze.

Moj stric in teta sta začela hoditi, ko je bila ona stara 12, on pa 14. Vmes sta imela tudi pavze, vendar sta danes, ko sta že blizu abrahama še vedno srečno(?) poročena z že skoraj odraslima otrokoma.

16 in 20 let. Zdaj teče sedmo leto in ni videti konca. Sem dobila svojo “dozo” pripomb v stilu: nič še nisi poizkusla v življenju, kaj pa če si boš zaželela drugega… Jaz jim samo pravim: Torej morava it narazen, ker sva že predolgo skupaj? Mislim, da imajo dandanes ljudje nekakšen kompleks, da se ne smeš poročit s svojim prvim. Sama ne vidim nobenega pametnega razloga za to. Uživaj, Tiny, privoščljivcev je zmeraj preveč na svetu.

P.S. Šla sem študirat, medtem ko je on ostal doma, ker je bil že zaposlen. In so rekli, da ne bova zdržala. Sem pred diplomo in še vedno z njim.

Res ste face, ej! Ja, se ga bom drzala…ker moj srcek pravi da je PRAVI! Se mi zdi trapasto, ko ljudje ne verjamejo, da lahko bolj zgodej najdes ta pravega-to je nenavsezadnje odvisno od zrelosti posameznika, ne? Al pa drugi,ko pri tridesetih ugotovijo, da njihova bioloska ura tiktaka in se na hitro zapodijo iskat ”tapravega”, na koncu v obupu zagrabijo kr enega, naredijo otroke…in potem ugotovijo da se sploh ne poznajo, da to ni to…je to bolse? JA, HVALA VAM ZA VASE IZPOVEDI, KI NAM, MLADIM PARCKOM DAJEJO VZGLED!