sama

In tako sem danes iostala sama-ločila sem se.Današnji dan je bil groten.Ob 9 uri sva na sodišču imela uro in kaj se je zgodilo.Sedaj že bivši mož pride tja z novo ljubico.A si lahko mislite kako je prasec pokvarjen.Po 21 letih zakona ,po dveh otrocih.Znorela bom.

Ne,ne boš znorela.To ti se samo zdi,zato ker se počutiš bedno,prevarano,in izdano.Toda ne daj se,vse se da preživeti in preboleti,samo moraš vedeti zakaj,mar nimaš dva otroka,mar ona nista vredna več kot on,tako je pač življenje,tako ga moraš tudi in sprejeti in živeti naprej,glavo pokonci,in stopi korak proti novemu življenju,vem da ne bo lahko,toda zmogla boš,ženske marsi kaj zmoremo,toda tega se niti ne zavedamo,morda takrat ko spoznamo bridkost življenja,ne vem,toda jaz sem zmogla,zmogla boš tudi ti,vem kaj prestajaš,zato še enkrat glavo gor,verjemi vase in vse bo OK.Pozdrav

Mislim,da ne bom preživela.Tako sem obupana,da je kar joj.Kaj pa se je dogajajo tebi’

O ja boš preživela,saj moraš,kaj ti pa drugega ostane,življenje je lepo,polno je presenečenj,samo včasih se sploh ne zavedamo tega,a kaj se je meni zgodilo,to je dolga zgodba,toda verjemi nič dobrega niti lepega,in jaz sem bila obupana,čisto na tleh,toda pobrala sem se,dvignula sem se iz blata,umazana,prizadeta,toda močnejša kot kdarkoli in uspela sem,želim ti enako,samo ne obupaj,sedaj ti je najtežje,prvi dnevi,tedni,meseci,čas pozdravi vse rane,tako bo tudi tvoje.

Jaz sem -kot otrok (20 let)- to prezivela pred 6 leti. Starsa sta se locila po 24 letih,on ima mlajso….si mi kar malo obudila spomine, veliko veliko je grdih in bolecih, takih, ki bi jih zbrisala za vedno, bilo je zelo hudo in zelo mucno obdobje,trajalo je dve leti do dneva,ki si ga omenila. Ti dve leti,sta mi bili vzeti na faksu,hodila sem k psihiatru….mami je bla cisto na koncu (samomori)….potem pa dan za dnem zivis in vidis in tudi spregledas, da ti je zdaj veliko boljse, da si prebrodil krizo in da boljsi casi definitivno so in bodo. Tako bo kot si bos sama naredila. mami pravi,da za nic na svetu ne bi sla zivet nazaj. Verjetno ga ima se rada, sedaj ga ne sovrazi vec (malo verjetno se), spomni se na tiste dobre stvari,ki sta jih prezivela kar je pa slabega je pac morala sprejeti. In za to ti mora narediti “klik” ,takrat se bos sprijaznila s tem,kar se ti je zgodilo. Za to pa je potreben cas, veliko casa.
Drzi se, veliko se pogovarjaj z otroci, ne govori slabo o njihovem ocetu pred njimi (tega ne mores spremeniti), vcepi jim, da sta spostovanje in ljubezen do starsev nujna, ne glede na to, kaksni so. Seveda pa tudi vidva kot starsa morata vracati ljubezen n pozornost, zdaj jo bosta zelo rabila.Sama pa veliko razmisljaj, jemlji dan za dnem, postavi si nove cilje….v pomoc ti bo vsa podpora,ki jo lahko dobis. Po obdobju sovrastva te caka obdobje zalosti in joka, potem pa pocasi bo.

Predstavljaj si, kako je bilo meni, ko se je moja bivša ločila in že naslednji dan z ljubimcem peljala mojega otroka v vrtec. Tudi jaz sem mislil, da se mi bo zmešalo. Par mesecev sem bil na tabletih.

Potem sem dobil na sodišču oba otroka, spoznal ljubico (ki jo ljubim bolj, kot sem kadarkoli bivšo ženo) in sedaj, po petih letih sem srečen. Srečen kot še nikoli do sedaj in hvaležen sem ji, da se je ločila, ker sam se nebi.

Lp,
A

Tudi jaz sem bila v podobnem položaju kot ti. Takrat mi je psihologinja rekla, da bom rabila 3 leta, da se bom popolnoma pobrala. Sedaj je minilo 2,5 leti in moram priznati, da je bilo v začetku resnično hudo, vendar čas zdravi rane in sedaj sem si že opomogla. Obdobje po ločitvi je najhujše, vendar boš tudi to preživela. Imej več stikov s prijatelji, poišči tiste stare na katere si že skoraj pozabila. Pojdi v knjižnico in preberi kakšno knjigo na to temo (Dnevnik Hiacinte Novak). Sedaj ko si ostala sama, poišči sebe, vprašaj se kaj si želiš, naredi kaj zase. Naj tvoj bivši ne vidi kako propadaš, naj raje vidi kako cvetiš. Imeti moraš določene cilje, pa čeprav čisto majhne, npr. vsak dan pojdi za 1 uro v naravo, to ti bo dalo moč, poišči kakšno rekreacijo, privošči si masažo. Ne gojuj sovražtva, ne žali in ne govori grdo o bivšem. Vseeno sta preživela kar nekaj skupnih let in in že zaradi otrok, ne dovoli sebi, da ga sovražiš. Odpuščaj, odpuščaj in odpuščaj, čeprav vem, da je težko, vendar s časoma, boš lahko. Veš, ženske delamo napako, ker se popolnoma žrtvujemo za družino, nase pa pozabljamo. Sedaj je čas, da narediš nekaj zase, ker vse v življenju se zgodi z določenim namenom in sedaj imaš čas, da spoznaš in prisluhneš sebi.
tajana napisal:

> In tako sem danes iostala sama-ločila sem se.Današnji dan je
> bil groten.Ob 9 uri sva na sodišču imela uro in kaj se je
> zgodilo.Sedaj že bivši mož pride tja z novo ljubico.A si lahko
> mislite kako je prasec pokvarjen.Po 21 letih zakona ,po dveh
> otrocih.Znorela bom.

Če dobro premisliš, to boš pa šele čez nekaj časa, boš najbrž spoznala, da bivši le ni bil tak cvet, da bi bilo vredno žalovati vse žive dni za njim. Mislim, da so večinoma rahodi med zakonci tudi neke vrste dokončna rešitev travm, večinoma tudi otrok, ki doživljajo vso žalost nerazumevanja med starši. Tudi sam sem sin ločencev, po dolgih letih zakona sta se starša razvezala, a danes mama živi sicer sama – a mirno, oče. ki pa si te takrat pribavil mlajšo ljubico- pozneje tudi ženo, pa je dobil čevelj in danes živi v domu za ostarele, ves poklapan. Sicer dela bilanco življneja, ker je že v letih in spoznava svojo zmoto. To ni tolažba za nikogar, a tako je v življenju. Ne dobišljaj si, da si žrtev, glavo pokonci, vredno se je postaviti zase in na lastne noge, pa boš videla, da ti bo še sijalo sonce!

Prisežem, da se ne bom nikol poročila, imela otrok, pa nikol ne bom z moškim živela. Itak, da imam svojega rada, sam to so samo občasne rešitve, živim sam za trenutek, v pripravljenosti, da se lahko tud men zgodi… (ker je nejga ena bivša zavrtela okol prsta, pa je pustil eno tako, nepokvarjeno, v ono drugo se je pa še zaljubil, tako da sta hotela še otroke met) Ne, sam res ne bom… poročila. Ko slišim take stvari, me kr stisne. Upam, da boš čim prej pozabila…

nikoli ne reci nikoli,saj niso vsi moški enaki,pa tudi ženske ne

Ti si imela vsaj normalno ločitev.Veš koliko sem mogla prestati jaz.Otroka je pošiljal na socialno pa na na razgovor s sodnico.Na koncu je hotel še psihologa,čeprav je otrok jasno povedal,da hoče ostai pri meni.Kakšen pekel sem preživljala doma nobeden ne ve.Kaj vse so mi povzročali njegovi starši, tega ne morem pozabit.In še in še bi ti lahko naštevala.Naj ti povem, da je bilo tudi pretepanje.Ja tudi to je počel.Pa vendar se pobiram in verjamem da bo tudi zame posijalo sonce…… to pa želim tudi tebi.

Kdo pa je kriv,da je zakon propadel?

Ne bom rekla,da on,ker me boste vsi obsojali.Vedno sta kriva aoba a ne?Jaz sem kriva,ker sem ga vedni in povsod puščala samega,ker sem raje doma pospravljala in likala,namesto da bi hodila z njim.

Najprej izjokaj bolečino, pa ne predolgo, da se ne začneš smiliti sami sebi, nato pa glavo pokonci, prisluhni si, imej se rada in začni živeti zase. Tudi zate bo ponovno posijalo sonce!!! Srečno!

alf, kako lahko vprašaš kaj takega. Eni se vsak dan v zakonu zapijajo, pretepajo in potem spet pobotajo, a se nikoli ne ločijo. A takim bi pa rekel, da jim zakon uspeva???