Ali ste srečne v življenju?
Zanima me ali ste srečne v tem kar počnete? Pa pustimo, da imate otroke, ki jih imate neznansko rade, pa partnerja s katerim se razumete…
Nedavno sem imela neprijetno izkušnjo, ki mi je dala misliti, kako minljivo in zelo kratko je življenje. In zalotila sem se pri premišljevanju, da velikokrat delam stvari, samo zato, ker jih pač moram in pri tem ne razmišljam ali sem srečna ali ne.
Me razumete kaj mislim? V mojem primeru npr. služba – delam zato, ker pač moram (vzrok : eksistenca), v bistvu pa ne uživam… nekako se ne najdem v njej. Najdem pa se povsod tam, kamor je zelo težko priti… potrebne so veze in predvsem denar.
Ker v osnovni šoli nisem bila tako zagreta za šolanje, sem tudi naprej za študij imela kar nekaj vrat zaprtih in potem greš pač tja, kjer so še odprta, čeprav veš, da to ni to.
Kako je pri vas? Delate samo tisto, kar vas veseli, ali imate podobno situacijo kot jaz? Če bi lahko šli nazaj, bi kaj spremenili ali naredili drugače? Sama vem, da bi… in to korenito.
Hvala za mnenja.
Srečna definitivno v službi nisem. MOj šef mi govori, da hodim v službo, da umsko – intelektualno in spiritualno rastem – da je denar zadnja stvar zaradi katere hodimo v službo. Sorry mene ne potegne. Jaz hodim zaradi denarja in čist nič drugega. Zakaj sem študirala to kar sem enostavno, ker sem to želela delati (sploh ni pomembno kaj). Pristala sem na čist drugem področju, ki moram priznat je tud čist OK in bi ga z veseljem opravljala sam ne v teuj firmi v kateri sem trenutno. Razmere so ubijalske in želim si spremeniti delovno okolje. Kar je pa spet težje – ni in ni druge službe – druge priložnosti. In smo spet tukaj – sem ali nisem srečna. Na področju službe sigurno nisem srečna. V življenju sem srečna – imam prekrasne prijateljice in mladostnih dni, prekrasnega bodočega moža, prekrasno mami in tudi prekrasno bodočo taščo in tasta – skratka sem srečna.
Tanita, nisi sama in nisi edina.
Brigita
Joooj, huda tema…
Ko sem šla študirat, so mi bila odprta vsa vrata. In sem šla skozi tam, kjer sem si želela – prosveta. Do danes pa so se razmere tako spremenile, da v svojem delu več nisem zadovoljna. Mladina več ne spoštuje ničesar, niti starejših, niti avtoritete, znanje jim pa že dolgo več ne predstvlja dobrine. Vsi vemo, zakaj. Ker se službe ne delijo po znanju, ampak po drugih “kvalitetah”.
Svojega poslanstva več ne opravljam s srcem in s takim veseljem, kot sem ga nekoč. (Pred 10 leti, na primer.)
Zato si je treba najti pa hobije, kjer delamo s srcem in z vso predanostjo… Samo tako gre, drugače se zgubiš.
Hm, sluzba… V sluzbo hodim, da zasluzim in da lahko zivim.
Sem v 3. sluzbi. In moja 2. sluzba je bila ubijalska. Dobesedno sem se sesedla zaradi tezav z zdravjem. Na sreco sem vmes ze cakala (1 leto) na sluzbo, v kateri sem danes.
No, danes se smejim in sem vesela, da sem ena od tistih, ki svoje delo opravljajo z relativno lahkoto in da je to delo celo tisto, za katerega sem se solala. Ceprav mi je vcasih tudi za pop… Drugace ne bi vmes ze hodila na razgovore.:-) Je pa to sluzba za dolocen delovni cas, placa relativno slaba… Whatever… Ce primerjam kar sem ze dozivela in kar dozivljam je to kar v redu.
Pa se to, ko sem prisla sem sem prve pol leta mislila, da se mi bo utrgalo. Domov sem prisla cisto usekana in tudi poslihtan privat lajf mi ni kaj dosti pomagal. Enostavno sem se morala distancirati.
Po mojem mnenju je torej glavno, da clovek svojo sluzbo kolikor toliko dobro prenasa kar pomeni, da ni nujno, da jo ima rad in se z njo poistoveti.
Težko vprašanje….ker tako ali tako se nekočč, nekje zalotiš, da ne delaš tistega kar želiš ampak tisto kar je od tebe pričakovano…
Enako kot ti v službo hodim zaradi eksistence…žal…
Šola – kaj pa vem, bilo je obdobje ko se mi je zdelo, da me faks zanima, da je to to, sedaj se mi zdi , da to več ni to…
Edina stvar za katero lahko rečem, da sem srečna, da je vse “skoraj” (skoraj pravim zato, ker nikoli ne more biti popolno) popolno je moj partner, modoči mož…. skratka moje privatno življenje. tu lahko rečem, da sem srečna. Da sedaj vse poteka tako kot sem sanjala in tako kot si želim.
Jaz sem pa tudi srečen:sem bolj len,pa se mi ne da v službo hoditi,žene nimam,da bi me spravljala v nesrečo in probleme,punce imam občasno a nisem žigolo,dnarja imam ravno za sproti-ga nisem ukradel ampak ga dobim po dokaj pošteni poti.Znajdem se,preveč se ne trudim,ker se mi ne da.Sem flegma človek ,najraje imam sproščenost,neodvisnost in hvala bogu nobeden mi ne teži.Živim danes za jutri,a nisem alkoholik ali klošar.Sem kar “u redu”tudi za ženske,a kaj ko se mi jih ne da pecati.Če ktera sama pride v kakem živahnem pubu se že spravim v akcijo,jutri pa je že nov dan,če se obnese prav,če ne se prav nič ne sekiram.Ko bi bili vsi taki flegmatiki bi bilo drugače.
Jz sem najbolj srečna, ker sem (še) zdrava, prav tako moji. S službo, no ja…zgleda da vsi hodimo tja zarad prekletga denarja, zlo mal je takih, ki hodjo v službo z veseljem, vsaj jz jih zelo malo poznam…)))) ….
in če pomislm, še kolk časa bom morala delat oz. hodit v službo, mi je že kar zdej slabo.
a je danes res sploh kdo zadovoljen z delom, ki ga opravlja???
tud jaz vsak dan hodim v službo zaradi denarja. seveda, kaj pa! zadovoljna sem z vsemi osebnimi zadevami (odnosi), s službo, ki tudi redna ni, pa niti ne. saj delo je še kar v redu, denarja je tud dovolj, izpopolnjuje me pa ne. zadnje čase se mi zdi, da mi služba na neki način krade čas.
čeprav sem univerzitetno izobražna, nekako ne vidim jasno svoje prihodnosti, kar zadeva službo. pomislila sem tudi že na to, da bi rodila nekaj otrok, bila ves čas doma z njimi… ampak zame to tudi ni to. ženska pri 30ih, pa pojma nima, kaj bo z njenim lajfom… žalostno? kaj pa vem… ampak drugače sem pa zelo srečna. le to s službo je moja mala nočna mora.
dovolj srečna.
sposobna prepoznat drobne trenutke radosti.
vonj po jasminu, ki se počasni izteka. vonj po soli na koži. veter v laseh.ko ližem sladoled na plaži in gledam kako se sonce potaplja v morje.ko me objame tišina dreves v bližnjem oljčniku in premišljujem o tem, koliko olja bo pa letos.ko grem na koncert in se zlijem z množico in me potem mularija sprašuje, da kaj sem vzela, ker sem tako na speedu, jaz pa niti ne vem, da bi bilo treba kaj vzet.ko si sama pri sebi rečem, kako dobr ti je pa tole ratalo.ko se dobri šali smejim še tri dni.ker nikoli nikomur ne rečem, da se ne da. da se, sam še ne vem kako.ker obstajajo še druge stvari kot služba.
ali sem srečna? dovolj.
jaz pa moram reči, da imam službo v kateri z veseljem opravljam delo, sem srednje dobro plačana, ostane pa mi še čas, da malo pobrskam po internetu ali vmes skočim po nakupih..skratka službica kar o.k.
doma imam tudi pridnega moža, ki me razvaja če se le da in luštnega otroka..
če sem srečna? kaj pa vem, včasih že, velikokrat pa sem tudi žalostna
Moja služba je kar v redu, edino kar je da sem se je po 5 letih naveličala, ker je delo preveč monotono, pridejo pa tudi zelo stresne situacije, od katerih bi najraje zbežala. Rada bi nekaj drugega, ampak ne vem kaj. Študirala nisem ker sem bila prelena, sicer pa sploh ne vem kaj bi študirala. Včasih se mi dogaja da sem obupana nad življenjem pa ne vem zakaj? Ko sem bila majhna sem si ga čisto drugače predstavljala, dosti lepešega, romantičnega…verjetno sem preveč pričakovala od njega! Če sem srečna? Včasih kar prekipevam od sreče, včasih pa se tako počutim kot electra.
Dosti optimizma v življenju vam želim!
Sunny*
Vedno pravim, da nebi zamenjala z nikomer (čeprav se zarad družinskih razmer smilim vsem tetam, stricem, starim mamam, pa prababicam :))(brezveze, ne vedo, kako mi je v resnici koristilo, da je bilo tako) Nikol ni nihče skrbel zame, sem se pa zato naučila zase skrbet sama in vedno delam samo tisto, kar mi paše in si izbiram tiste ljudi, katerih družba mi paše, s takšnimi, ki mi pa ne, pa pometem z levo roko. Mi je bilo zgleda dano ravno rpav vsega, da mi je šlo in v šoli, in na ostalih področjih, je pa res, da nisem izkoristila vseh možnosti, pa ne bom rekla, da mi ej žal (čerpav sem glede nekaterih stvari res smotka…), ker vedno obstajajo druge poti, važno ej samo, da imaš vedno na novo postavljene cilje in da se imaš zaradi česa veselit.
Veste kaj se prav vidi da imamo polno rit vsega in da se ne znamo veselit malih stvari, resnično:
1. srečna sem, ker lahko hodim, imam zdrave oči ušesa,…
2. srečna sem, ker se mi vsako jutro nasmeji moj zdrav otrok,
3. srečna sem, ker mi je tašča včeraj skuhala super dobro filano papriko
4. srečna sem da bomo lahko šli avgusta na dopust
5. srečna sem, ker sta se starša včeraj vrnila iz dopusta in sta se imela božansko
6. srečna sem da ni prevroče
7. srečna sem da imamo “kolko tolko” čisto vodo, pa kaj za pod zob,..
8. srečna sem ker mož pride v petek iz službenega potovanja, komaj čakam, da ga stisnem k sebi
9. srečna sem da imam službo in da se s sodelavci razumemo
10. res sem srečna da sta se moja starša odločila da me obdržite, čeprav je bila mami stara komaj 16 in ati 18 let……………………………………………..
Še bi lahko naštevala!
Sreča je v malih stvareh!
Kar ena – tema ni bila postavljena v smislu, da smo z vsem nesrečni (vsaj mislim, da ni bil to njen namen), pač pa je morda v življenju kaj, ko pač počnemo zato, ker pač moramo in ne zato, ker nam je to v veselje.
Verjamem, da je v večini prisotnih sreča prisotna v drugih stvareh (otrocih, ljubezni, razumevanju partnerja, etc).
Sama sem v večini srečna, če pa bi imela dovolj denarja (žal je v mojem primeru to pogoj), pa bi si izpolnila vse želje, ki si jih nikoli ne bom mogla. V tistem primeru bi bila moja sreča popolna… kot pa so omenile nekatere, najti je treba hobi, ki ti nadomesti tisto, kar pogrešaš.
lp
Moj ljubimec-solger mi je pred kratkim odprl čisto nove dimenzije “sreče”, ki se jo on še kako dobro zaveda! Ležala sva objeta, zunaj pa je treskalo in grmelo, da je bilo joj. Tudi penina je bila za par stopinj pretopla. Na dan je prišla moja ženska tečnoba….joj kako se bliska, a ne bo že nehalo, ker ne morem spat….in čez čas….kako je zanič pretopel šampanjec, me bo še glava bolela….
Nakar je rekel čisto tiho in z nasmeškom….ljubica moja, če je samo to problem, ga ni ! Srečna bodiva, da sva na suhem, toplem in nisva lačna.
Aaaaaa??? Ti šment….kako mi je dal misliti!
Ja, srečna sem ker nisem lačna, me ne zebe, sem zdrava in še z službo povrhu sem zelo zadovoljna!
ce gledam kriterij iz afrike,ali pa 100 let nazaj :polno rit vsega imam in se ni za pritozevat,sem zenska,ki dela,ima svoje pravice,lahko grem ven s prijateljicami,zjutraj vstanem vzgem luc na elektiko,vzgem plin pa skuham kavo,kar se tice hrane da ne govorimo,moram se brzdat da ne jem prevec,grem v sluzbo in imam svojo placo nisem odvisna od nikogar,pa se ljubljena sem,in ljubim,na otroke pa se cakam
Moj najhujši dan je bil tisti, ko sem ugotovila, kaj resnično hočem delat in da sem se vpisala na čisto napačen faks… Ko bi mi kapnil vsaj par mesecev preden je bilo treba oddat vpisnico, si zdaj mislim. Zdaj sem na tem “napačnem” faksu in je za pop….. . In če ga končam, bom imela dobro službo, ki pa bo ravno tako za pop….. in me ne bo niti najmanj veselila, kar pa je bistvenega pomena. Če bi vsak imel službo, ki si jo želi, bi bili dosti manj obremenjeni, življenje se bi nam zdelo lažje.
Lani poleti sem delala kot tajnica v nekem podjetju. Mislim, plača je bila kar ok, služba tudi, ne preveč težko, folk dokaj kul, ampak kar naenkrat me je zadel: “kaj če bom vedno imela na voljo take službe” – ne me narobe razumet, to je čisto fajn služba, ampak v mojem primeru je čisto X od istega kar si res želim početi.
Če bi imela možnost kaj spremeniti, bi spremenila veliko tega. Predvsem bi se bolj potrudila v šoli, ker le-ta odpira vrata na željen faks (na katerem nisem…). Ampak, tako kot je rekla xtrm – važno je, da se imaš česa veselit. In jaz se veselim temu, da mi rata priti tam kamor hočem.
LP
Sreča?
Ja.. če imaš dobre predpogoje…
Kaj pa če se v tvoji familijo vsi med sabo kregajo? Kaj če se ne razumeš z mamo? Kaj če si se pred enim letom razšla s fantom, ki ga še zdaj pogrešaš in prebolevaš ter veš da boljšega ne boš dobila.. ti pa si ga odgnala s svojimi notranjimi problemi? In potem zgubiš še voljo do študija ker si preveč na dnu? Kaj če so tvoji starši ločeni in te vsak želi “potegnit” na svojo stran in ti nato še očitajo da imaš nekoga raje… čeprav imaš rad oba??? In nato se začneš spraševat če si sploh dovolj dober da živiš in ali res ne povzročaš vsem samo trplenja? In tako dalje…
In potem se trudim iskati veselje v malih stvareh… Včasih mi uspe… In takrat sem srečna!
Tamara 83, upa, da ti bo uspelo najt čim več takih majhnih stvari 🙂 čim večkrat 🙂
Vsi ti predpogoji, ki jih ti opisuješ pri meni niso izpolnjeni, in sem večni optimist. Toliko grdih stvari se je zgodilo, hkrati pa toliko lepih… Oboje je šlo v skrajnosti, marsikdo, se mi zdi, da ne doživi takih grdih stvari, redki pa tudi tako lepe in imajo na drugi strani toliko sreče. Men se zdi, da je vedno vse v ravnovesju…
Absolutno !
Tisti, ki pričakuje le med in mleko nikoli ne more biti srečen.
Življenje je nepredvidljivo in neskončno lepo.
Živeti je treba danes , uživati v stvareh ki te veselijo in ti zraven prinašajo tudi zaslužek,
se zavestno odpreti novim izkušnjam in včasih tvegati, da te prizadene nekdo, ki ga imaš rad,
pa je vse to le del minljivosti življenja !
Potruditi se za ljudi, ki so okoli tebe, ki jih imaš rad, da jim polepšaš dan, večer, popoldan – z malimi preprostimi stvarmi, ki prinašajo velike trenutke.
Forum je zaprt za komentiranje.