Napredovanje v službi – moj problem
Pozdravljeni,
moj problem je moja “fovšija”. Da razložim situacijo – sva dve punci pribljižno enako stari, pribljižno enako dolgo v srednje velikem podjetju. Letos sem zvedela da ima za isto delo, ki je pač neporazdeljeno, večjo plačo in tudi da bo po novem tudi imela še večjo, jaz pa ostajam tam kjer sem.
Sem tip človeka ki morda nisem z vsemi “prijazna” in nisem sposobna velikih besed. Primem in naredim in lahko rečem da kar kdaj več. Šef pa vidi le njo (ker tudi zna povdariti njeno delo). Meni osebno se zdi da nisem najbolj pomembna in tudi ne poudarjam svojega dela ker to jemljem kakor delo in službo. Tudi kadar imam zasluge sem v pozadini in mirno povem, ona pa to oznanja kao “mi smo”.
problem je pa sledeč – z njo se v redu razumem in ne nameravam se zaradi tega kakor kregat.
kAKO do pravice???????????
Nisi edina, tudi pri meni v pisarni je tako. Jaz vedno delam hitro, naredim vse. Potem pa moram še delati za druge, ki imajo 2x večjo plačo kot jaz. Vedno sem tiho in hitro naredim vse. Nikoli se nepogovarjam potelefonu več kot 1 minuto. Sodelavke pa čvekajo …Ko jim šef prinese za delat jamrajo “saj ne morem vsega naenkrat, sem lahko tu celo noč, ful mam dela…”. Včasih mi postane slabo ko vidim kako komplicirajo in za eno stvar porbijo ful več časa kot bi ga jaz. Vedno imajo ful naloženo mizo. Jaz pa imam vse stavri na kupo in pred sabo samo tisto kar trenutno delam, ne pa delo za celih 14 dni. Ful me pizdi plača. Trudim se pa drek vse duge prej opazijo.
Veš danes je po službah veliko hinavščine do oseb od katerih imaš korist.In to tvoja sodelavka dobro iskorišča,ker ve kako postopoma napredovati in kako je treba s svojim šefom ravnati.Po mojem si zelo poštena in pravična zato ne boš daleč prišla,hinavka tudi nisi,hmm.Nevoščljiva pa si zato,ker sama nisi taka kot tvoja sodelavka.Nevoščljivost je teško pozdraviti.
Moja mama je na istem, stalno jo izkoriščajo. Naradi največ, še namseto drugih, nikol se ne pritožuje, ker jo je strah, pa tud največ obvlada… Ni čudn, da je tako. Je tudi kot oseba taka, da se ne zna zase postavit. In če nekaj ne spemeniš pri sebi, kar je zelo težko, pol bo težko šlo na bolje… Ne vem, ajz sem čisto drugačna, takoj stegnem jezik, ene parkrat sem celo izgubila delo prek študenta (vem, da je drugač če si redno in maš družino), ampak na koncu sem vedno na boljšem. Imam par sovražnikov, pa po drugi strani tud velik rpijateljev, ki mi uredijo vse kar hočem. In vedno neverjetno dobr zelezem skozi. In bom vedno. Prav prepričana sem v to, da bom enkrat imela dobro službo ind abo vse tako, kto bo men ustrezalo. Moraš bit tak tip, no včasih tud jaz nisem bila, so se mi dogajale krivice, npr. na osnovni šoli, sam pol sem šla do skrajnosti, da sem dokazala da sme boljša od nekoga (k je rpofesor žrebal, kdo gre naprej na tekmovanje, čeprav sem bila 2. on pa 8., na konc sem jaz dobila zoisovo štipendijo…) Sej se mogoče sliš preveč samozavestno, sam… a ni bolje bit optimist, doker sem še lahko 🙂 Moj ansvet: zase se morte naučit postavit.
No mi je kar odleglo da nisem edina s tem problemom. (no saj to že vem, ampak se vseeno dobro sliši). Samo da malo pojasnim – ni mi nič nerodno pred ljudmi, tudi ne bojim se nikogar, nisem pa tip človeka ki bi se pač izpostavljal in se delal pomembnega in pametnega. To že itak sama vem. Dobro se zavedam da sem v službi (hvala bogu) in da je delo samo po sebi da se naredi. Sama tudi vidim delo in ne sprašujem kaj pa je zdaj za delat, ampak naredim.
Z vsemi se zastopim, ampak šefinja že čuti da nekaj ni v redu in imam občutek da me bo vprašala kaj je!
Tu pa rabim vaš nasvet – ali naj povem kako mislim in tvegam da bo to napačna odločitev / in če / kaj sploh naj povem, ker se mi zdi totalno nesmiselno tunkati sodelavko v drek ki si to ne zasluži.
Kako naj naredim????
Vsako jutro ko grem v službo me žre krivica.
Ali naj sodelavki tudi kaj rečem (in kaj), saj imam občutek da tudi njej ni vseeno. Je pa danes tako da se mora vsak sam grebst ane?
Hvala in lp
Afna jaz tudi ne spadam med tiste, ki se znajo za vsako opravljeno malenkost trkati po prsih in razglašati lastno velepomembnost in zato prav tako, kot v tvojem primeru, napredujejo moje sodelavke katerih največja vrlina je “vritlezenje”. Danes je dejansko tako, če ne sprejmeš umazanih pravil in se ne naučiš nizkih udarcev ter prijemov “z nožem v hrbet” ne napreduješ, seveda so izjeme ampak na splošno pa je tako. Mislim, da tvoja šefinja in tvoje sodelavke to zelo dobro vedo…take zadeve v glavnem potekajo “med vrsticami” zato jaz osebno ne bi takega problema izpostavljala direktno. Sprejmi njihova pravila igre in boš napredovala, če si to zares želiš in verjameš v to, da cilj posvečuje sredstvo. Razumem tvojo jezo ampak ohrani trezno glavo in dobro premisli, če se je pametno zapletati v konflikte z nadrejenimi glede njihovih odločitev. Pa srečno!
Mel pred leti do pike isti problem. Rešil sem ga tako, da sem začel težiti, da se delo razdeli – pa četudi je bilo videti nerazdeljivo. Najprej ni bilo efekta, potem pa sem po malem štrajkal, po malem pa sem se delal neumnega. Ko se je nakopičilo dovolj problemov, je bilo po mojem. V par mesecih se je situacija obrnila za sto procentov, s kolegom pa sva še vedno kolega. Je pa tole tvegano početje, če nisi ravno nepogrešljiv kader. Če te lahko čez noč zamenjajo s kom s ceste, si tega raje ne privošči.
Od kje pa veš, da ima višjo plačo, ali to informacijo lahko mirno uporabiš?
Če te bo šefica vprašala, če je kaj narobe, povej, da te nekaj muči in bi se z njo pogovorila. V pogovoru s šefico ne omenjaj tega, kako misliš, da se sodelavka “duva” pa da se kaj hvali ali kaj podobnega, mirno argumentirano razloži, da imaš pač informacijo, da drugi za isto delo dobijo višjo plačo, da te zanima, ali je kaj s tvojim delom narobe, ali lahko kaj popraviš in da te zanima, kdaj boš prišla na vrsto za povišico. Gre za tvojo plačo za tvoje delo, sodelavke pri pogovoru ne omenjaj (niti je ne hvali niti je ne blati). Če pa šefica še nekaj časa ne bovprašala, če je kaj narobe, pa zberi pogum, jo vprašaj, če ima dvajset minut časa zate in pogumno sama vprašaj, kako je s tem.
S sodelavko se pa ne rabiš nič kaj o tem pogovarjati, gre za zvišanje tvoje plače, kar se nje v bistvu ne tiče.
Seveda si pa sigurna, da sodelavki ne zvišujejo plače zaradi kakih bolj romantičnih zadev (s kakim šefom, recimo)?
Cao,
hvala kika – ženski čvek je pač čvek in lahko uporabljamo sleng. Hvala tudi tebi BarbaraK za uporabne nasvete. Morda se bom pa res opogumila in vprašala. O ko bi zbrala toliko “jajc”. Po eni strani me je sram ker je to nevoščljivost in sram me je tudi da se sploh ukvarjam s tem. Konec koncev me nič ne briga in ni moja stvar. Pa vendar…
Mož pravi da naj svojo energijo raje vložim v kaj drugega, da na svetu nikoli ni in nikoli ne bo pravice, da naj bom zadovoljna da smo zdravi, srečni in da nam nič ne manjka, itd…. Če pa človek tako razmišlja, je pa to vse res in na trenutke se počutim kot koza. Veliko veliko ljudi je ful na slabšem. Še vseeno kar dobro zaslužim, delovnik le dopoldne, neomejen internet, kavice…
Ena smotka sem. Nobene želje po napredovanju nimam, boli le krivica pri oceni dela (in posledično plači seveda). Vsi tudi ne moremo biti šefi.
Malo sem se že ohladila in verjetno z akcijo ne bo nič – vsekakor vas bom pa obvestila o nadaljnem dogajanju. Kapitulacija.
Sama pri sebi sem pa sklenila da v svoje zadoščenje ne bom več tako vestno delala in iskala dela, temveč se bom pustila malo spomniti in še malo več posrfati. V prihodnosti bom večkrat pokukala na forumček.
Lep sončen dan in prijeten vikend. Se že počutim bolje. Hvala za vse spodbudne besede.
Pa pa Afna
Forum je zaprt za komentiranje.