kako odpustite in prebolite
Mogoče pretiravam, ampak včasih sem prizadeta in tistega kar ne morem pozabiti. Vedno, ko se spomnim na tak dogodek me dobesedno tišči v prsih.
Zadnji primer: prišli smo z izleta – naša mala družinica, mož, malčica in jaz.
Ko smo stvari raztovarjali, je prišla domov soseda (mlada, blond) in na koleščkih vlekla ogromen kovček. Mož je priskočil, da bi ji pomagal, vendar je pomoč, ker je videla, da smo trije, pa da imamo tudi kar nekaj krame, zavrnila in se sama matrala s kovčkom. No, moj mož je prvi trenutek sprejel njeno odločitev. Potem pa se je vrnil nazaj k njej in ji dobesedno vlekel kovček iz rok. Češ, pa saj je res pretežko za vas.
Ne morem vam povedat kako grozno sem se počutila, ko sem ju gledala, kako si vlečeta kovček vsak sebi. Stala sem ob avtu, ne spominjam se več, ali sem imela malčico že v naročju in gledala svojega moža. Najbrž se v svoji uslužnosti ni niti zavedal grotesknosti situacije. Počutila sem se na nek način ponižano. Prizadeto.
Droben dogodek, vendar še vedno odzvanja in boli. Nisem mu odpustila, nisem mu povedala, ker me ne bi razumel.
Mnogi med vami bodo rekli, da pretiravam. Ampak povejte mi, kako greste čez to. Si poveste, kako odpuščate? Ali tudi vas kake drobnarije, ki so objektivno gledane brepredmetne, bolijo?
Situacije bodo sicer poplnoma drugačne toda ta njegova značajska poteza bo še večkrat “skočila ven”, ko boš najmanj pričakovala. Tudi sama imam podobnega moškega, ki postane v določenih situacijah popolnoma zmeden in nepredvidljiv. Npr. ko sva šla v neko družbo je “pozabil” name, ko je zagledal nekega kolega in so me potem drugi zabavali, da ne bila tam kot trinajsto prase. Ali pa , ko sem pozabila doma kopalke me je pustil pred kopališčem in se šel kopat, meni pa je rekel naj čimprej poskrbim zase.
Jaz to zelo težko prenašam, na srečo se zgodi zelo redko. Kadar sva sama ali z družino je zelo pozoren in ustrežljiv in ker je to večinokrat pač skušam pozabiti na take dogodke. Saj ne vem ali se mu takrat nekaj preklopi v možganih ali kaj. Zadnje čase pa tudi nisem več tiho. Če bi se meni zgodilo to kar se je tebi bi mu doma gotovo rekla kakšno budalo je izpadel, ko je pulil oni ženski kovček iz rok. Pa še to bi mu rekla, da dokler sem jaz njegova ženska bo nosil mojo prtljago in ne od drugih bab. Mislim, da bi te dobro razumel, četudi bi se naredil bedaka in ti rekel, da pretiravaš. Pokaži mu, da imaš o tem svoje mnenje!
ne zdi se mi smiselno, da bi prizadetost zadržala zase in se delala kot da se te stvar ni dotaknila. mogoče tvoj mož res ni imel nobenih ˝slabih˝ namenov, vendar bi mu jaz na tvojem mestu povedala, kaj te je zmotilo in kako si se pri tem počutila. sam ne more vedeti, da je to tebe tako prizadelo. povej mu in če se na splošno lepo razumeta bo razumel in upošteval tvoje občutke v prihodnje.
Ja te čisto razumem tudi sama sem se enkrat tako počutila. Bili smo jaz moj fant in moja prijateljica. Na poti domov smo se ustavili na bencinski črpalki. Jaz sem stopila ven, da bi natankala avto, prijateljica je rekla da gre iskat WC, moj fant pa meni nič, tebi nič, da ji gre pomagat iskat. Kako mi je takrat zavrelo, ampak pred prijateljico nisem hotla delat scene. Namesto da bi svoji punci pomagal natankat (pa mimogrede, to je bilo prvič da sem tankala sama), je rajši šel drugi ženski pomagat iskat sekret. Ko da je revica slepa in ga sama ne more najti. Celo pot do doma sem bila tiho, ampak zvečer mi je pa eksplodiral. Sej se mi je iskreno opraviču in pol tut sam priznal da je bilo to res bedasto od njega. Od tega je že skoraj eno leto in če ne bi brala te teme se niti nebi spomnila na to. Oprostila sem mu in pozabila vse skupaj. Ampak to se je zgodilo enkrat in nikoli več, ker če bi se take stvari večkrat dogajale bi mu zagrenila življenje. Ne tišči v sebi če te je prizadel, ampak mu to povej, ker moški se včasih čudno obnašajo, pa se tega niti ne zavedajo.
tudi jaz sem kdaj prizadeta,ampak to pripišem sebi in vsaj poskušam,da ne nadiram njega zaradi reči ki mene motijo.V tvojem primeru se mi ne zdi nič kriminalnega,huje bi bilo če bi flirtal z njo itd…Opažam da se ženske pretirano sekiramo zaradi brezveznih stvari,ki lahko da sploh niso bile take kot so se pokazale – nobena župa ni tako vroča kot se skuha!
Samozavest v roke.
Mislim, da če poveš kaj ti ne paše to ni nadiranje in komandiranje. Razen seveda, če se pri tem dereš. Kadar se ne strinjam z možem to povem z normalnim glasom, četudi je vmes ostra beseda. Ni samo skok čez plot tisto zaradi česar bi se moral človek sekirati. So stvari, ki nažirajo odnos bolj kot skoki čez plot. In, če se o njih ne spregovori so odnosi čez nekaj časa tako zapleteni, da seveda sledi razdor zveze.
Ojla!
Vsekakor se moraš o tem dogodku pogovoriti – povedati svojemu možu, kako si se počutila in kakšen bedak je izpadel on – o svojem počutju moraš govoriti, da gredo neprijetni občutki ven iz tebe in da se ti ne nabira zamera do moža!
Ko se naslednjič zgodi kaj podobnega, uporabi svoj igralski talent, omedli ali naj ti otrok skoraj pade iz rok, skratka na kakršenkoli možen način (kar ti pade v glavo) pokaži, da nemudoma potrebuješ moža, dotakni se ga, ga zgrabi okoli pasu in mu veselo reci, dragi, zdaj te pa jaz bolj potrebujem , mu potisni otroka v naročje ali se mu obesi okrog vratu – fizično mu pokaži, da je tvoj partner in da si ti prva na vrsti.
Lp
Vidim da nas je veliko, ki tako odreagiramo in sem srečna da nisem sama.
Lepo mu povej, da ti zadeva ni bila všeč, moški si itak vse stvari drugače razlagajo, ampa,k , ti mu kar povej, tut jaz svojemu kar lepo povem, če mi ni kaj všeč.
Moški včasih naredijo neumnost ne da bi se tega zavedali. Meni je moj naprimer, ko je prišl domov rekel a veš kakšne joške sem vidu, ej da dol padeš, motil me je sam način govora in navdušenja, seveda se on tega ni zavedal, da me je zadeva zelo špiknila, že samo zetao ker sem s tem prekletstvom že sama dovolj obdarjena, mi je šlo to na živce.
Povedati mu moraš!
Tudi meni je žena povedala, kaj mi gre, ob takšnih priložnostih.
Moški smo verjetno res takšni, da se moramo zmeraj in povsod
dokazovati, predvsem pa pred “tujimi” ženskami !
Mislim, da sem sedaj že (pre)vzgojen v pravega zakonskega moža ;)))
(15 let staža)
Sicer pa moje splošno mnenje :
Ženske nas na začetku dobite kot neobdelane kamne v naravi.
Potem pa je odvisno od vas ali nas “preoblikujete” v diamante ali pesek.
Podobno lahko tudi mi, vas ženske, “preoblikujemo” v žlahtne cvetlice ali v bodeče neže.
S “preoblikovanjem” mislim na veliko pogovora in usklajevanja mnenj iz obeh strani.
Nikakor pa ne prisilnih oblik spreminjanja partnerja, da potem dobimo “ato-copato” ali “šizi-babo” !
Lp
Forum je zaprt za komentiranje.