talenti
Hmmmm——
No,verjetno si mislila, če bi z možem dovolila svojim otrokom udeležbo na tovrstnih zadevah.
Po pravici povedano – ne. Zakaj? Sama imam poleg še enega zelo solidnega poklica končano tudi Akademijo za glasbo in vem, kako težko je uspeti v Sloveniji. Pa lahko trdim, da sem zelo dobra glasbenica. V tujini imam veliko ponudb in resno razmišljam, da bi odšla magistrirat in evenetuelno poučevat tja. Pa še nekaj: koliko dobrih profesionalnih slovenskih glasbenikov ne uspe doma, uspejo pa v tujini. No, da ne bo kdo rekel, da primerjam profesionalizem z amaterstvom. Nikakor! A na amaterskem področju je še slabše. Slovenija je majhna deželica in tistih pet minut slave na raznoraznih Idol in Popstars variantah izpostavi posameznike v javnosti, čez nekaj let pa poniknejo v pozabo in vse kar ostane je to, da jih spremlja rumeni tisk za polnjenje svojih stolpičev. Najslabše pa je to, da jim potem tovrstna “slava” lahko zelo hitro stopi v glavo in so potem tudi v nadaljnem življenju na to navajeni. In ko je slave konec, se preprosto več ne znajdejo. In poniknejo. In ne vedo, kam s seboj. Pa po možnosti se je vse to dogajalo še v času, ko se je izobraževal v srednji šoli ali na fakulteti, potem pa to opusti, potem pa je vse skupaj še toliko bolj katastrofalno. Tako kot večina amaterskih glasbenikov. Zato pravim: ali profesionalizem, ali pa nič – od nečesa je tudi na starost potrebno živeti. Pri nas tovrstni projekti nikoli ne bodo zaživeli, kot v tujini, ker tudi sama organizacija, izbor “amaterske” žirije in vse ostalo, kar spada zraven, precej šepa. Tisti, ki ste gledali izbor v Nemčiji, ko je bilo na njihovem Popstrs-u izbranih 5 deklet in so postale skupina No Angels, boste že vedeli, kaj dajem za primerjavo. Da o britanski Fame Academy sploh ne govorim. To je šele profesionalno zasnovan koncept, ki ponudi zmagovalcu tudi nadaljnje možnosti za uspeh, ne pa pri nas!!! Pri nas imajo vsi ostali imajo zaslužek in korist od amaterskega izvajalca, njemu pa ostanejo le obljube!
Eno pa je, če si tovrstnih udeležb otrok želi sam , drugo pa je na žalost vse prevelika ambicioznost staršev, ali pa morda njihova neizživeta želja ali neuspeh na določenem področju, ki jo želijo nekako doseči preko svojih otrok. Sama poznam kar nekaj primerov staršev, ki silijo svoje otroke hodit v glasbeno šolo, pa k učenju tujih hezikov in ostalim aktivnostim.
Tole sicer nima zveze s Popstars, je pa morda “Tokrat pa brez” odprla zanimivo temo: uspeh doma in v tujini ter profesionalizem : amaterstvo. Primer: moj dragi je med študijem (ne glasbe) začel igrati v bendu, takem “alternativnem”. Za seboj je imel samo tri leta klavirja iz otroštva. Začel se je učiti električne kitare, sam. Nato je igral in igral, vadil in vadil in čez nekaj let, že ko je končal faks, skušal izdati ploščo (glasba s te plošče je bila nekakšen križanec med džezom, elektroniko, etnom …). Posnetke je ponujal vsem slovenskim založbam, pa nič. Nato jih je poslal v Britanijo, majhni, vendar svetovno ugledni založbi za to zvrst – in glej si no, čudo, ploščo so nemudoma izdali. Vadil je še naprej in z nekaj dobrimi džezisti pripravil novo ploščo. Spet je nosil posnetke po Sloveniji in spet jih nihče ni hotel. Poslal jih je na neko nemško založbo – in spet čudo: ploščo so izdali. Obe plošči je pozneje ponatisnila še neka – spet dokaj ugledna – hollywoodska založba. Nato je tukaj dobil ponudbo, naj naredi glasbo za gledališče, pa drugo, tretjo … In njegova glasba je postajala čedalje bolj kompleksna, čedalje bolj klasična … Začel je študirati kompozicijo, orkestracijo … Delal je po 18 ur na dan, pustil službo, se učil, komponiral … Naslednja plošča je spet morala iziti v tujini. Vse so bile deležne izvrstnih kritik. Pri nas pa nič. Ker da nima akademije. Ker da komponira “z računalnikom”. Le enkrat ga je izvajala Slovenska filharmonija, pa še to izključno po zaslugi dojemljivega, odprtega dirigenta. Ves ta čas je skorajda stradal z občasnimi honorarji za gledališko glasbo. Nato je po zaslugi naključja začel sodelovati s svetovno znanim filmskim režiserjem, in dobil odličnega – spet tujega – menedžerja. Zdaj bo njegova glasba izšla pri uglednem – spet tujem – založniku not. Verjamem, da se podobno godi tudi ljudem, ki so se dolga leta šolali in imajo podobne težave. Vem, koliko je treba vložiti v to, saj sem tudi sama obiskovala srednjo glasbeno šolo in proti koncu obupala, ker nisem zmogla naporov osnovne šole, nenehne avtobusne vožnje v Ljubljano, hkratnega obiskovanja srednje glasbene in dolgih ur igranja klavirja (to je bilo še najmanj naporno).
Hotela sem le povedati, da se strinjam s predhodnico, da je res težko uspeti. Moj dragi je pač vztrajal, garal, pošiljal material vsepovsod in po skoraj dvajsetih letih truda mu je uspelo – zlahka pa mu tudi ne bi …
Forum je zaprt za komentiranje.