delo preko interneta
http://www.mojedelo.com – najdeš veliko
Špelca! Iščem zaposlitev že precej časa, sam mam probleme, ker z mojo diplomo razen v Ljubljani zelo težko najdeš službo. Nisem mislila nič slabega Bučki. Ne pravit, da ne vem kako iskat delo… Poznam precej strani s ponudbo zaposlitev (ne samo v Sloveniji), da ne govorim na kolk podjetjih sem že bla, pa prošnje, pa poznanstva,…
Vem pač da obstaja tud delo od doma in se zato zanimam…
Ne mi pa prosim solit pameti. Mi bo še žal,da sem kej napisala, sej me obravnavaš kot da ne znam šteti do pet…
Se pa vsem zahvaljujem za nasvet. Izkoristiti je treba vse možnosti…
Draga Karla,
po izobrazbi sem primerjalka in sociologinja kulture. Začelo se je po naključju – prijateljica ni imela časa prevesti nekaj novel iz srh, pa me je prosila za pomoč. Ko sem stvari odnesla na revijo, so mi ponudili še nekaj prevodov iz ang. Ker so bili zadovoljni, sem delo dobivala še naprej. Eden od urednikov pri reviji je bil tudi urednik na eni od založb in me je povabil, naj delam še za založbo … In je počasi šlo. Sčasoma spoznaš še druge urednike (še največ sem jih na različnih literarnih večerih in žurih), potem te preizkusijo, in če so zadovoljni, si “njihova”. Ampak vse ne gre tako lepo, kot se sliši. Trajalo je kar kakih deset let, preden sem začela dobivati dovolj dela, da je bilo tudi dovolj denarja za življenje. Vmes sem se preživljala kot dramaturginja, lektorica, skratka, počela sem marsikaj … in vmes sem nekajkrat skoraj obupala in že skoraj šla v kakšno službo, nekajkrat me je tudi imelo, da bi začela prevajati navodila za kavne mlinčke (tega niti nisem hotela početi, se mi ni zdelo zanimivo, čeprav je bolje plačano – in če sem iskrena, se na to niti ne spoznam dovolj, zakaj bi torej drugim odžirala kruh). Tako nekako je to.
Pardon,
sem imela hitre prste – odgovarjam Pinei in ne Karli …
Glede znanja jezikov takole: angleščine sem se učila od 4. do 12. leta zasebno, pri upokojeni profesorici, potem sem ob šoli obiskovala tečaje, tudi v GB. Na srednji šoli smo bili “mešan” razred, kar pomeni, da nas je bilo 20 “Nemcev” in 10 “Angležev” – to je bila velika sreča, ker je dobra profesorica učila borih deset učencev, zato smo se veliko naučili. Tudi na faksu smo imeli dve leti angleščine. Prevajanje me je vselej zelo veselilo, ker sem od sredine osnovne šole besno požirala knjige v angleščini in pogosto prevajala kar tako, za svoje veselje. Tistih nekaj kritik, kar sem jih bila deležna (najbrž veš, da pri nas kritika na tem področju tako rekoč ne obstaja), so bile vse dobre. Če bi takrat, ko sem se vpisovala na faks, obstajal študij prevajalstva, bi najbrž pristala tam in ne tam, kjer sem … Te razprave o tem, ali mora biti pravajalec šolan ali ne, ne vodijo nikamor. Imaš dobre in slabe prevajalce. Včasih se tudi jaz, ki sem “priučena”, kar zgrozim nad kakšnim zmazkom. In nihče se ne rodi prevajalec. Priznam, ko sem zadnjič naletela na enega od svojih prvih prevodov, me je skoraj kap. Kako sem mogla dati iz rok kaj tako strašnega? In kako, da je urednik to sploh sprejel? Me pa tolaži vsaj to, da so zdajšnji prevodi na x-to potenco boljši. Drugače prevajam samo v slovenščino in samo s področij, kjer sem doma (sociologija, umetnostna zgodovina, scenske umetnosti, leposlovje, dramatika). Upam, da sem ti dovolj obširno odgovorila. Mislim pa, da je dela dovolj za vse – kolikor vem, je povpraševanje po prevajalcih vseh vrst kar precejšnje, je pa res, da je začetek težaven.
Se iskreno opravičujem tistim, ki so narobe razumeli moj post oz. sem ga narobe napisala! Nobenega nisem hotela užaliti. Sem šele prvi letnik prevajalstva, tako, da sploh ni rečeno, če bom dokončala fax.
Pika, Alenka.. večina prevajalecev je brez faxa oz. brez kakšnega faxa z jeziki. Nekateri pač grejo v tujino za nekaj časa in se izučijo jezika.. kul! Mene ne moti.. vsak naj počne, kar hoče. Če dobiva delo, pomeni, da je dober. Pač fora je v tem, da delodajalci rajši dajo delo nekomu, ki nima faxa, da ga lahko manj plača..
Žalostno se mi zdi to, da večina žensk tukaj gor čaka samo to, da kakšna narobe obrne stavek ali se zatipka, da jo napadejo…
Naj dodam še svoj pisker k tej debati.
Mene pa moti, da se s prevajanjem lahko ukvarja vsak, ki se mu zljubi, nekateri pa smo morali in še moramo trpeti muke, da pridemo do te diplome, četudi smo vsa 4 leta redno študirali in opravljali izpite. Kar poglejte si stran
http://users.volja.net/studprev
Kar lasje mi grejo pokonci, ko vidim, kaksni polpismeni ljudje vse prevajajo. Sramota! Saj ne rečem, da so vsi taki, veliko jih pa je.
Zakonsko bi bilo te stvari potrebno urediti, tudi z ustanovitvijo prevajalske zbornice, ki bi podeljevala licence! Kako bi bilo, če bi vsi lahko bili kirurgi, ko bi jim to slučajno postalo všeč? Roko na srce, ni pravično do tistih, ki to študiramo.
Draga Prevajalka,
nočem biti polemična, moj namen je le osvetliti zadevo, da ne bo preveč črno-bela, ker tudi položaj na področju prevajalstva ni črno-bel, vsekakor pa problemi (nekompetentni prevajalci in “zbijalci cen”), resnično obstajajo. In najbrž ni slabo, da se enkrat za spremembo ne pogovarjamo samo o tem, kdo je najbolj seksi rokometaš …
O zbijanju cen se veliko pogovarjamo na forumu prevajalcev, takole enkrat na dva meseca, in izkristaliziralo se je naslednje: cene najbolj zbijajo tisti, ki so v kakšni udobni službici in mislijo, da znajo prevajati, potem pa za dodatek k družinskemu proračunu še kaj malega prevedejo za svoje podjetje, po možnosti med delovnim časom – in takšnim je navadno res prav vseeno, za kakšno ceno to počnejo.
Poleg tega je treba upoštevati še nekaj, to pa je neodvisno od izobrazbe: cene tehniških, pravnih, farmacevtskih, medicinskih, strojnih, računalniških idr. prevajalcev so veliko višje kot cene prevajalcev, ki delamo na področju leposlovja, humanistike, umetnosti … Če tehnični prevajalec lahko računa po ceniku DZTPS na svojem področju, pa naj kar poskusi takšno ceno doseči pri kateri založb, ki izdajajo leposlovje ali humanistiko (pa če je z doktoratom ali pa, tako kot jaz, “priučen”). Takoj ga peljem na večerjo. Za roman, pa naj je še tako zahteven, bodo VSI prevajalci pri VSEH založbah dobili PRIBLIŽNO enako – precej manj kot po ceniku DZTPS. Sama sem prevajala marsikaj, od ljubezenskega pofla do otroških in kakovostnih romanov – vedno za približno enak denar. Ne rečem, da čisto enak, ampak obogatela na račun razlik pač nisem. Kaj več dobiš le od “državnih ustanov” s področja humanistike in umetnosti (na tem mestu nočem govoriti o imenih). Ker imam precej prijateljev med “šolanimi” prevajalci, vem, da delam za enak denar kot oni. Natanko se ve, koliko dobiš pri kateri založbi. In natanko se ve, kdo zna prevajati in kdo ne.
Draga Prevajalka, razumem, da si jezna – na takšne “polpismene”, kot jim praviš ti, jaz pa jim mirno rečem “nepismeni”, smo jezni vsi, šolani in nešolani. Včasih sem se namreč ukvarjala tudi z lektoriranjem in sem “kidala gnoj” za njimi, kar pomeni, da mi je na koncu urednik moral dati original in sem knjigo tako rekoč na novo prevedla, nato pa sem jaz dobila lektorski honorar (znatno nižji), nekompetentnež pa prevajalskega … Vseeno pa te prosim, da ne trosiš gneva kar tako, po vseh. Iz vrst primerjalcev je namreč prišlo kar nekaj takšnih, ki sodijo v “prvo ligo”, zlasti ko gre za prevajanje proze in poezije. In še nekaj: jaz bi z veseljem “trpela muke”, kot praviš študiju prevajalstva, če bi takrat, ko sem se vpisovala na faks, ta študij sploh obstajal. Ali naj zdaj kar neham delati ali kaj, čeprav sem menda dobra? Že dvanajst let imam status svobodne ustvarjalke v kulturi, komisija pa mi je na osnovi priloženih del odobrila status umetnika, ki mu ministrstvo plačuje prispevke SPIZ in ZZ, tega statusa pa ne more dobiti ravno vsak prevajalec.
In še nekaj: tudi do trenutka, ko je bil ustanovljen Oddelek za prevajanje na FF, je izšel kak spodoben prevod, mar ne?
Naj še enkrat povem, da mi ni do prepirov, hotela sem le pojasniti svojo plat zgodbe.
Nisem prevajalka, nikoli ne bom, ker nisem tip za to, delam pa v čisto drugem poklicu, kjer tudi ni do zdaj ni obstajala šola za to delo. Podeljevale so se licence pred davnimi leti, zdaj pa ne več. Polno je kvazi opravljalcev tega dela….zato, če pozorno berem razmišljanje Katje15, se moram strinjati. Dober pa je lahko tudi nekdo brez formalne izobrazbe. Pri nas se še bolj opazi, kdo je talent za to. Ja, talent in nadarjenost, pa volja,….potem pa še “kilometrina”, kot rečemo mi v žargonu. To te obrusi in naredi “strokovnjaka”. Samo papir(diploma) ni garancija za kvaliteto. Je pa res, da če imaš najprej izobrazbo, ti je pri nabiranju izkušenj in kaljenju morda lažje. Jaz osebno sem včasih tudi jokala, pa iskala (pri nas blazno redko literaturo, ker kot sem rekla, takrat ni obstajala šola za to delo), skratka bile so tudi hude ure.
Ne vem, Tamara, na katerem področju deluješ, pri prevajanju lahko nekaj šteje “status”, ki ga podeljuje Ministrstvo RS za kulturo, meni se je tudi uspelo vpisati v Društvo književnih prevajalcev; pri vpisu moraš priložiti svoja dela, ki jih nato ovrednoti komisija, ne vem pa, kako natančno se loti tega dela …
Ja, kilometrina je pa obvezna. Včasih si res želim, da bi imela priložnost študirati prevajanje, kajti tako bi mi bil najbrž prihranjen marsikateri “kilometer”. Prevajalka, to so pa naše “muke”: delo, delo in delo, samostojno učenje, pa učenje na napakah, iskanje nasvetov pri kolegih …
Forum je zaprt za komentiranje.