Našega mucka ni več:(
Tako sem slabe volje in misli mi ves čas uhajajo k našemu mucku, ki je bil včeraj uspavan….z nami je preživel celih 18 let,ampak nismo mogli ničesar storiti, ker so mu zaradi starosti odpovedovala ledvica. Bil nam je kot član družine in danes zjutraj, ko sem se zbudila sem podzavestno pomislila kje pa je? in še isti trenutek me je v srčku zabolelo, kajti zavedala sem se da ga ni več ob meni. Morala sem dati to ven iz sebe in vam napisati, kako zelo ga pogrešam …lep dan še naprej…
Boga. iz tega razloga imam jaz raje papagaja, ki je že 23 let član naše familije in živi doooolgo, mogoče nas bo preživel.
Ne vem, če bi se kdaj lahko odločila za kako drugo živalico, ravno iz teh razlogov….ko ti je hudo, ko ga ni več..
tako kot so že rekli, omisli si novo, malo kepico, življenje gre dalje..
Zelo te razumem. Jaz sem lani septembra izgubila psa. V enem mesecu je poginil ne da bi kdo (vključujoč raznorazne veterinarje in klinike, za katere ne smem več slišat) vedel zakaj. No po dveh mesecih smo dobili izvid, da ga je okužil klop. V glavnem, vem, kako se počutiš. Grozno. Lahko ti rečem samo, da je čas tvoj zaveznik. Pri nas smo (jaz nisem bila za to) dokaj hitro kupili novega psa, ki pa ga še vedno nisem povsem sprejela, na začetku se mi je pa sploh zdel ˝vsiljivec˝. Ker ni vse samo to, da pač imaš žival, ampak jaz na primer še danes močno pogrešam točno mojega psa, ki ga nihče ne more nadomestiti. Res pa je, da te nova žival zaposli in ni tiste obupne praznine. Tako da sčasoma bo lažje, čeprav jaz še vedno jokam za mojim psom… Potolaži se, da je bil mucek toliko časa z vami in se mu je dobro godilo, sedaj pa je tvoja nova zvezdica na nebu..
Poznam to … grozn hudo je! Mi smo mel 6 let morskega prašička, bil je naš Jaka. Pa se je postaral, zbolel in poginil. Kolk solz, žalosti in joka! Pa smo rekl: nikol več nobene živalce, je prehudo, ko jo zgubiš. Pa je letos Božiček prinesel hčeri novega pujsija- razveselila se ga je bolj kot ne vem kakšnega dragocenega darila. Res je srčkan, vsi smo spet nori nanj, pa primerjamo, kaj je Jaka pa Mini ne… Ampak neki časa mora pa res minit. Tjaška, žal mi je za tvojega mucka, ampak življenje je tako, da nam je že ob rojstvu usojeno, da bomo enkrat zapustili ta svet, hudo je pa vedno …
Verjamem, da se je imel tale vaš muc prov fajn. Da ste bili na vse njegove mijave in drgnjenja ob noge in podobno, pozorni in to je veliko pri mucu, da se ima lepo v svojem “kardelu”. Vedno bo z vami, s teboj v tvojih mislih! To, da boste imeli novo živalco, se kar upogumite, ko boste čutili kdaj je čas. Saj ji bo pravtko lepo! 🙂
Vem kako je to meni je pred letom dnu umru kuža ki sem ga imela tako zelo, zelo rada da ga še danes pogrešam.
Vedno dvignem nogo da se ne bi zaletela v njegove sklede ki pa jih že zdavnaj ni več tam, pa ko pridem domov in odklenem vrata še vedno kar čakam da bo prišel pozdravit, pa dostikrat se zdrznem ob urah ko smo ga vozili ven, češ še njega moram na sprehod peljat, pol pa me prešine saj mojga srčka ni več.
Z nami pa je bil 13 let in bil je res čisto pravi družinski član, spal je v postelji, najbolj hecen pa je bil ko je spal pri meni fant in sem imela posteljo veliko 90X190 se pravi majhno tako da sva s fantom komaj tam spala ampak glej ga zlomka on na posteljo zrine se med najine noge in uživa. Zmeraj tam kjer je najmanj prostora. Ja lepi spomini so to in vedno ratam žalostna ko se spomnim da mojga lepega kužija ni več.
14.3.2004 je bilo natanko pol leta, kar nas je zapustil naš mucek. Tvojo bolečino čisto razumem. Še danes je v njegovem kotičku njegova dekica in njegove skledice. Tega enostavno ne morem pospraviti….dokončno bi ga izgubila….Vem pa, da bo ta mala žverca za vedno ostala v mojem srcu…
Naše mucke že eno leto ni več , pa jo še vedno vidim, kako
se bo od kod prikazala, naredila tisti mrn in se razgledovala, z eno tačko malo pridvignjeno, nato pa že kam skočila. Ko pogledam, pa je seveda ni. Tudi ona je bila dolgo naša in zadnja leta popolnoma zaupljiva, prepričana, da se ji ne bo nič zgodilo. Ampak, ko je prišel njen čas, mi je na svoj način povedala, da se poslavlja. Pa to nič ne pomaga, še danes mi je hudo.
Draga Tjaška,
naj se sliši še tako čudno, ampak najboljše zdravilo proti žalosti je v takšnem primeru nov mucek. Seveda je še hudo, ampak bolečina nenadoma postane znosna, presenetljivo hitro se spremeni v lep spomin. Tudi meni je umrla muca in sem mislila, da nikoli ne bom prebolela in da nikoli več ne bom imela nobenega mucka, pa mi je dragi tri dni po tem prinesel ljubko novo mucko. Z njo sem imela toliko dela, ker je res majhna (mama ji je umrla), da je za kak trenutek bolečina popustila. Pika je še vedno v mojem srcu, ampak ob igrivi malčici je bilo lažje.
Forum je zaprt za komentiranje.