Če se fant noče preseliti

Pozdravljeni!

Stvar je v tem, da nama je s fantom (ki končuje študij) naneslo v pogovor, kje in kako bi živela skupaj.
Sicer sem še študentka, tudi že proti koncu študija, ki pa je take (naravoslovne) smeri, da bom delo najverjetneje dobila le v LJ (na faksu ali kakem inštitutu), ker nameravam vpisati podiplomski študij. Fant bo imel s svojo izobrazbo možnost zaposlitve praktično v vsaki firmi (ekonomist).
In izpadlo je to, da je bil on strašno presenečen nad tem, da sem se zaradi službe pripravljena preseliti 120 km od doma, da mi samo kariera hodi po glavi, da bi se on v LJ počutil utesnjen, že tako ali tako pa (ker je edinec), njegovi starši pričakujejo, da bo ostal doma (sama imam še mlajša brata in sestro, s tem, ko se bom odselila bom razbremenila svoje starše; vem da se on v tem pogledu počuti drugače…), ker če ne, jih bo razočaral (tega niso oni rekli, samo on tako misli). Poleg tega mi je še rekel, če bi rada imela družino v nekem 15-nadstropnem bloku na 30m2, brez čistega zraka, pa da bi nama otroci iz šole hodili zadrogirani in v nevarnosti, da jih posilijo za vsakim vogalom, ker je v LJ toliko več kriminala.
Potem sva nekako prišla do tega, da ni nujno čisto LJ, lahko tudi malo ven, kar pa je njemu vseeno grozno, ker ne ve, kako lahko na 120 km skrbi za svoje starše (ki so povrh vsega še zelo mladi, ampak vseeno)…
Jaz ga razumem, ampak mislim, da vseeno pretirava.
Rekel je, da bi bil pripravljen poizkusiti, ampak bi bil zelo nesrečen. Sama pa sem mu rekla, da bova midva tista, ki so bova ustvarila novo družino, tako da morava gledati naprej, da je pomembno, da sva skupaj in da sva srečna, pa če je to v 15. nadstropju!
Kaj naj narediva?

Če mislita zaživeti skupaj, je pomembno, da pač sprejme to “novo družino”. Starši so pomembni, ne rečem, vendar, če se odločiš z nekom zaživeti, ti mora biti na prvem mestu on.

Ko sem se sama poročila, so nam na poročnih pripravah povedali takole: prvi mora biti zakonec, nato otroci, nato starši, bratje,… Takrat mi je bilo malo čudno, da se zakonca postavi pred otroka, danes pa vem, da tako mora biti. Otroka imaš tako in tako rad – tvoj je. Za zakon pa se je treba močno truditi, da pelje tako kot naj bi. No, ali pa pač za razmerje. Tako da… Jaz bi mu vsekakor dala na izbiro. Ne ga pa izsiljevati. Ampak dojeti mora, da, če bo živel s tabo, bo živel s TABO. Drugače je res bolje, da ostane doma. Ne vem – pojdita najprej za mesec, dva na probo, pa bo videl kaj in kako. Sem pa tudi sama včasih živela na podeželju in si nikakor nisem predstavljala biti v Lj. Sedaj pa živim v Lj. in je ne zamenjam. Saj se bom preselila nekam v obrobje Ljubljane, vendar takrat, ko bomo imeli svojo hiško. V stanovanje pa drugam pač ne grem.

In, če sta tako pridna, bosta imela tudi dobre službe, si bosta lahko privoščila tudi kaj več od 30 m2… Samo poskusita. Bo videl, da ni tako težko. In bo dojel, da znajo starši tudi sami poskrbeti zase in sami zaživeti…

Srečno!

Jaz sem se rodila v Ljubljani in mi je čist ok. Mislim da je tudi drugje kriminal in ni tako hudo kot pravi tvoj fant.

Zakaj bi naj bil fant čuden? A nisi tudi ti malo čudna, da ga ne razumeš? Ti imaš svojo vizijo, ki je logična, on ima svojo, ki ni nič manj logična. In človeška.

Če dva nimata skupnih interesov zato z njima še ni nič narobe.

Maksi

Moja izkušnja – prisilila sem ga, da se je odselil od doma, k meni v Ljubljano, ves čas sva se prepirala, vsak prosti trenutek je izkoristil za obisk mamice, da ne dolgovezim – na koncu sva se po 11 letih zakona in z dvema otrokoma, ločila. Zapomni si, da dva morata imeti skupne interese, želje, pričakovanja, če hočeta dobro furati skupaj. Drugače pa samo trpi tako eden kot drugi. Predlagam ti, da se preseliš najprej sama, ga povabiš na obisk, potem boš pa videla, kako se bo odzval. Veš, včasih se je potrebno malce ločiti od ljubljene osebe, da ugotovita, koliko si sploh pomenita! Morda pa boš ugotovila, da ti je brez njega boljše in si boš v Ljubljani našla kakega romantika, ki živi v 15. nadstropju in uživa ob opazovanju zvezdic na jasnem poletnem nebu. Pa še tole za tvojega junaka: mojemu otroku je prvič v življenju ponudil šnopc in cigarete ravno zdrav kmečki fant, ki se je vozil v ljubljansko šolo iz podeželja! Jaz osebno Ljubljane ne zamenjam za noben drug kraj, kajti če drugega ne, je že ime mesta tako privlačno – ljubljena, ah, joj!

Nič ne moreš naredit. če noče, noče… Jaz sem ista, ne spraviš me za več kot tri dni od doma, v Ljubljani se počutim nesrečno, ti sploh ne morem opista, najraj bi vse dni prespala. In me ne prepriča nobena, še tako velika ljubezen… res ne.

Glede na njegove argumente je trdovratni mamin sinek, ki starše postavlja na prvo mesto (na katerem si ti, boš morala še ugotoviti), z njim boš imela v vsakem primeru težave, pa če se preselita v Lj ali ne. Očitno nima posluha niti za debato o tem, kaj šele, da bi sklenila kompromis. Samo eno ti lahko položimo na srce: ne seli se k njegovim in ne postavljaj svoje kariere na kocko.