ali je film Gremo mi po svoje
Nekaj otrok je jokalo, ko se je prikazal medved v nekih sanjah in so streljali s topovi.
Film zanimiv, vendar nič posebnega, če je kdo želel pokazati kako zgleda pri tabornikih, je malo zgrešil bistvo. Želeli pa so prikazati vse, da se tam tudi kolne, kadi, pije, travca in gleda joške
Torej, da je vse v neki meji normale. Kar pa taborniki še zdaleč niso.
Jurij odigra o dlično, scena perfektna, vendar brez kakšne posebne zgodbe, razen, da so želeli čimveč stvari zajeti in s tem taborništvo predstaviti javnosti.
Film za slovnske razmere zelo dobro, prikazano nekoliko slabše.
Primož
🙂
Primož, zanimiva kritika.
Jaz sem film videla kot:
Končno en zabaven slovenski film za mulce, v katerem so igralci sproščeni in ne govorijo naučeno, v katerem pade tud kakšna neobremenjena kletvica, kjer se mulcem podi po glavah točno to, kar se jim (simpatije, seks, alkohol, svoboda, prijateljstvo..), ki ni nacentriran okoli sredinskega lika, ampak prikaže skupino in v njej drobne usode posameznika (prepiri med starši, smrt starega starša, odnos oče-sin, prijateljstvo in osamljenost ter tekmovalnost med vrstniki..).
Gledala sem ga kot omnibus drobnih zgodb, ki so napletene okrog tabornega ognja in so začinjene z odličnimi dialogi, ki se odvijajo v čudoviti naravi.
Gledala sem ga kot film, ki bo po dolgem času lahko stopil v korak s Srečo na vrvici.
Juhej za ta naš, slovenski film!
Upam, da ga go Hočevar poslal na kak tuji festival – zasluži si še kakšno bolj odmevno nagrado!
Kako, da ne. Prva simpatija – taborniki, prvi poljubi, mečkanje in seks – taborniki, prvi alkohol – taborniki, prve cigarete – taborniki, prva trava – taborniki.
S čisto vsemi mladostniškimi fintami sem se prvič srečala pri tabornikih (in večina ostalih v našem odredu tudi). Tista orientacijska tekmovanja, kurjenje ognja, učenje topografije, vozlov … je bilo bolj za zraven, kot nek izgovor.